Pravica delavca, da odkloni delo

Humanitarno društvo Pravo za vse informira

Avtor: Tina Horvat, mag. prav.

24. 3. 2020 #delovnopravo

Delovno razmerje je po definiciji Zakona o delovnih razmerjih ( v nadaljevanju ZDR-1) razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Gre za obliko civilnega razmerja, kjer je seveda prav vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene predpisane obveznosti ter hkrati uživati določene pravice. Te pravice in obveznosti strank določajo tako delovno pravna zakonodaja, kolektivne pogodbe delovnega področja, nekateri sprejeti podzakonski akti ter tudi interni akti posameznega delodajalca.

Delavec je na podlagi pogodbe o zaposlitvi in ZDR-1 zavezan k več obveznostim,  med drugim je dolžan vestno opravljati delo. Če tako določata zakon ali kolektivna pogodba, mora pod določenimi pogoji, opravljati tudi drugo primerno delo. Upoštevati mora zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Lahko odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev. Delavec mora obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oz. bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Delavec mora obveščati delodajalca o vsaki grozeči nevarnosti za življenje, zdravje ali nastanek materialne škode, ki jo zazna pri delu. Dolžan se je vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Skladno s 35. členom ZDR-1 pa mora delavec spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu, ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb.

Ena izmed bistvenih obveznosti delodajalca do delavca je ta, da mu mora zagotavljati delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Za opravljeno delo mora delodajalec delavcu zagotoviti tudi ustrezno plačilo. Varovati in spoštovati mora delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Ključna delodajalčeva obveznost iz 45. člena ZDR-1 pa je tudi ta, da mora zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Osnovni predpis, ki to področje ureja na nacionalni ravni, je Zakon o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1).

V 5. členu ZVZD-1 je jasno zapisano, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Posebno skrb mora delodajalec nameniti zagotovitvi varnosti in zdravja nosečih delavk, mladih in starejših delavcev ter delavcev z zmanjšano delovno zmožnostjo, ter pri izbiri ukrepov upoštevati posebna tveganja, katerim so ti delavci izpostavljeni pri delu, v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora upoštevati spreminjajoče se okoliščine ter izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvodne metode, ki bodo zagotavljale izboljševanje stanja in višjo raven varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh. Skladno z 9. členom ZVZD-1 mora delodajalec ob ukrepih za zagotovitev varnost in zdravje delavcev pri delu upoštevati tudi temeljna načela:

  • izogibanje nevarnostim;
  • ocenjevanje tveganj;
  • obvladovanje nevarnosti pri viru;
  • prilagajanje dela posamezniku z ustreznim oblikovanjem delovnega mesta in delovnega okolja, delovnih prostorov, delovnih in tehnoloških postopkov, izbiro delovne in osebne varovalne opreme ter delovnih in proizvajalnih metod, še zlasti pa tako, da odpravlja monotono delo ter pogoje z vsiljenim ritmom dela in ostale zdravju škodljive okoliščine (humanizacija dela);
  • prilagajanje tehničnemu napredku;
  • nadomeščanje nevarnega z nenevarnim ali manj nevarnim;
  • razvijanje celovite varnostne politike, ki vključuje tehnologijo, organizacijo dela, delovne pogoje, medčloveške odnose ter dejavnike delovnega okolja;
  • dajanje prednosti kolektivnim varnostnim ukrepom pred individualnimi;
  • dajanje ustreznih navodil in obvestil delavcem.

Vse dolžnosti delodajalca po ZVZD-1 in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, so hkrati pravice delavca v zvezi z zagotavljanjem njegove varnosti in zdravja pri delu. Delavec ima pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu.

Tudi Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih v 4. členu določa, da mora delodajalec delovna mesta urediti tako, da ni ogrožena varnost in zdravje delavcev pri delu na delovnih mestih. Delodajalec mora z ustrezno organizacijo dela preprečiti ali omejiti tveganja, ki lahko nastopijo na delovnih mestih, in predvideti ukrepe za izredne okoliščine, ki se lahko pojavijo na delovnih mestih. Delovna mesta, na katerih delavci opravljajo delo, mora delodajalec urediti in vzdrževati tako, da sama po sebi ne predstavljajo tveganj za varnost in zdravje pri delu. V skladu s 98. členom pravilnika pa mora delodajalec delavcem ali njihovim predstavnikom zagotoviti vse potrebne informacije o varnosti in zdravju na delovnih mestih, predvsem pa o tveganjih za varnost in zdravje pri posameznih delovnih mestih in o ukrepih, da bi se izognili tveganjem. Delodajalec mora delavce ali njihove predstavnike obveščati o vseh ukrepih, ki jih namerava uvesti v zvezi z varnostjo in zdravjem na delovnih mestih. Delodajalec se mora posvetovati z delavci ali njihovimi predstavniki o vseh zadevah v zvezi z varnostjo in zdravjem na delovnih mestih.

Prav tako področje ureja tudi DIREKTIVA SVETA z dne 30. novembra 1989 o minimalnih zahtevah za varnost in zdravje na delovnem mestu (prva posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS).

Trenutno smo v obdobju, ko je s strani vlade RS, razglašena epidemija SARS-CoV-2 (COVID-19). Po definiciji iz 7. člena Zakon o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) je epidemija nalezljive bolezni, pojav nalezljive bolezni, ki po času in kraju nastanka ter številu prizadetih oseb presega običajno stanje in je zato potrebno takojšnje ukrepanje. Vlada in njeni organi so dolžni sprejemati določene odredbe in dajati navodila. Prav tako pa so dolžni ukrepati tudi javni zavodi in inštituti s področja zdravstva, ki so ustanovljeni na podlagi Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) in skladno s svojimi ustanovitvenimi akti med drugim primorani, da proučujejo, varujejo in delujejo na zviševanju ravni zdravja prebivalstva Republike Slovenije (RS) s pomočjo preventivnih ukrepov; da zagotavljajo podatke s področja zdravja in zdravstvenega varstva, spremljajo in ocenjujejo zdravje prebivalstva in prepoznavajo groženje zdravju in oblikujejo ukrepe za njihovo obvladovanje. Delodajalci, primerno svoji dejavnosti, pa morajo tem ukrepom slediti in jih izvajati v praksi, ter svoje zaposlene z njimi redno seznanjati, z namenom, da se širjenje virusa in s tem posledično ogroženost zaposlenih, zmanjša na najmanjšo možno mero. Za izvajanje določenih zahtevnejših, specifičnih ukrepov so zadolžene zdravstveni institucije ali institucije, ki delujejo na področju civilne zaščite.

Ob izbruhu epidemije  se je v delovnih kolektivih začelo pojavljati vprašanje ali lahko delavec zaradi strahu in občutka ogroženosti pred okužbo z virusom, odkloni opravljanje dela oz. niti ne pride na delo iz navedenega razloga tj. da ostane doma. ZVZD-1 v 52. členu namreč določa, da ima delavec pravico odkloniti delo, če ni bil predhodno seznanjen z vsemi nevarnostmi ali škodljivostmi pri delu in sprejetimi varnostnimi ukrepi ter usposobljen za varno in zdravo delo ali, če delodajalec ni zagotovil predpisanega zdravstvenega pregleda. Delavec ima pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, ter zahtevati, da se nevarnost odpravi. Če delodajalec ne odpravi nevarnosti, lahko delavec zahteva posredovanje inšpekcije dela ter o tem obvesti svet delavcev ali delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu.

Torej se v trenutni situaciji srečamo z dvema različnima situacijama tj., ko delavec odkloni delo, ko je že na delovnem mestu, ker se počuti ogroženega in meni, da je v nevarnosti ali pa na delo sploh ne pride iz tega istega razloga, torej je odsoten z dela.

Do odklonitve dela lahko pride torej v času, ko je delavec prisoten na delovnem mestu oz. na delu in se zaradi subjektivno zaznane nevarnosti počuti ogroženega in iz tega razloga odkloni delo. Višje delovno in socialno sodišče v sodbi št.: Pdp 502/2009 z dne 03.09.2009 navaja primer, ko delavec te pravice dejansko nima. Kot opisuje 52. čl. ZVZD -1 lahko delavec odkloni delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, in zahtevati, da se nevarnost odpravi. Citirani člen se namreč nanaša na primere, v katerih obstaja neposredna in neizogibna nevarnost za življenje ali zdravje (npr. neposredna nevarnost za poškodbo ali celo življenje bodisi zaradi možnosti eksplozije, požara, …). V našem primeru je tožniku, ki je bil v spornem obdobju rezervni delavec in je nadomeščal strojevodje, ki so zboleli ali šli na dopust, bil odrejen ogled proge, kjer naj bi obnovil poznavanje razmer na progi v spremstvu vodnika inštruktorja strojevodij, saj tožnik že več kot leto dni ni vozil po tej progi. Tožnik je to delo odklonil s sklicevanjem na razloge varnosti pri delu (tožena stranka naj bi zavestno kršila ZVZD). Proga je bila v spornem obdobju varna za vodenje in opravljanje železniškega prometa, zaradi česar je bila tožnikova zavrnitev ogleda proge v spremstvu inštruktorja strojevodij z vidika varnosti in urejenosti železniške infrastrukture neutemeljena. Na progi so bili izvedeni vsi predpisani varnostni ukrepi tako, da tožniku ni grozila neposredna nevarnost za življenje in zdravje. Z opisanim ravnanjem je tožnik storil kršitev, ki je določena v 8. alineji 6. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (neupravičena odklonitev dela)[1]. Zato tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim mu je bila izrečena disciplinska sankcija denarne kazni, ni utemeljen. Tožnik se je ob odklonitvi dela skliceval na ZVZD-1 (takratni ZVZD), pri čemer je v disciplinskem postopku navedel, da gre za 53. člen ZVZD-1 (takrat 33. člen ZVZD), ne da bi pri tem v disciplinskem postopku ali pa kasneje pred sodiščem natančneje pojasnil, na kateri odstavek se to nanaša. Drugi odstavek 53. člen ZVZD-1 (takrat 33. člena ZVZD) namreč določa, da ima delavec pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, hkrati ima tak delavec tudi pravico zahtevati, da se nevarnost odpravi. Tožnik sicer zatrjuje, da naj bi bila proga K. nevarna, vendar glede na ugotovitve izvedenca in dejstvo, da se je promet na tej progi ves čas opravljal, ni mogoče trditi, da bi tožniku grozila neposredna nevarnost za življenje in zdravje zaradi opustitve varnostnih ukrepov. V skladu s prvim odstavkom 53. člen ZVZD-1 ima delavec pravico odkloniti delo tudi takrat, če ni bil predhodno seznanjen z vsemi nevarnostmi ali škodljivostmi pri delu, ali če delodajalec ni zagotovil predpisanega zdravstvenega pregleda. Zmoten je tožnikov očitek, da ga delodajalec ni posebej seznanjal z opravljenimi meritvami na progi K., saj tega ni bil dolžan storiti. Tožniku je bila odrejena vožnja v spremstvu drugega strojevodje ravno zaradi tega, da bi se tožnik seznanil z vsemi posebnostmi proge, na kateri že dlje časa ni vozil in se tako seznanil tudi z eventualnimi nevarnostmi na tej progi. Okoliščina, da je prejšnje vodstvo sekcije za vleko upoštevalo tožnikovo željo, da ne želi voziti po progi K., ne pomeni, da ga tožena stranka na delo na to progo ne bi smela razporediti.

Obstajajo pa tudi situacije, ko se odklonitev dela in odsotnost z dela v svojem bistvu prekrivata. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 214/2004 z dne 18. 1. 2005 ugotovilo, da se pravica do odklonitve dela v primeru neposredne nevarnosti za življenje in zdravje delavca in pravica do odsotnosti z dela lahko prekrivata. V določenih primerih se odklonitev dela lahko izvede tudi ali celo samo z dejansko odsotnostjo z dela – delovnega mestaV tem primeru morajo biti podane trditve in dokazi, da je delavcu na delovnem mestu grozila konkretna oziroma neposredna nevarnost za zdravje ali življenje, oziroma da so neustrezni delovni pogoji za opravljanje dela trajali tistega spornega dne in v nadaljnjih dneh, ko bi se delavec moral zglasiti na delovnem mestu pri delodajalcu. V navedenem primeru gre za razmere, ko je tožnik od septembra 2001 dalje opravljal delo čistilca (avtobusov) in od 13.11.2001 dalje na delo ni več prihajal. Kot razlog je navajal, da v dežju in burji brez zaščitne opreme ni več mogel delati, o čemer je toženo stranko obvestil z dopisom z dne 14.11.2001. Po ugotovitvah sodišča je tožnik delo sicer opravljal na odprtem parkirišču, vendar mu je bila zagotovljena potrebna in predpisana zaščitna oprema, v primeru slabega vremena (ko svojega dela ni mogel opravljati) pa se je lahko zatekel v pokrit prostor. Sodišče se je strinjalo s stališčem, da pravica odkloniti delo zaradi nevarnosti za življenje in zdravje, ne daje delavcu pravice do odsotnosti z dela. Tožnik  je prezrl bistveno okoliščino (dejstvo). Delo bi morda lahko odklonil (tako, da bi ostal doma) le v primeru dejanskega obstoja neustreznih delovnih pogojev in le toliko časa, kolikor so taki pogoji dejansko trajali. Po ugotovitvah sodišča so bila tožniku zagotovljena ustrezna zaščitna sredstva, v primeru slabih vremenskih razmer pa se je imel možnost zateči v enega od dveh kontejnerjev na parkirišču. Ob takih dejanskih ugotovitvah – na katere je revizijsko sodišče vezano – ni nobenega utemeljenega razloga za tožnikovo neprekinjeno odsotnost z dela od x do y, to je do dne, ko je tožena stranka sprejela sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tožnik niti ni zatrjeval, da bi ves ta čas padal dež ali pihala taka burja, da bi opravljanje dela v takih vremenskih razmerah lahko predstavljalo nevarnost za njegovo zdravje, pa tudi ne, zakaj ob vremensko ugodnih razmerah na delo ni prišel.

Delodajalec mora torej v skladu z ZVZD-1 zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. To je delavčeva osnovna pravica iz delovnega razmerja. V ta namen mora upoštevajoč navodila Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, NIJZ-ja in drugih vladnih organizacij in navodila lokalnih skupnosti, v obdobju epidemije poostreno izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z  ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Pri tem ne sme pozabiti posebno skrb nameniti t.i. posebnim, ogroženim skupinam zaposlenih, kot so nosečnice, invalidi, starejši delavci ter na delavce z zmanjšano delovno zmožnostjo ter pri izbiri ukrepov upoštevati posebna tveganja, katerim so ti delavci izpostavljeni pri delu, v skladu s posebnimi predpisi.[2]

Delodajalec mora v trenutnem izrednem obdobju epidemije v najkrajšem možnem času implementirati primerne ter učinkovite ukrepe, ki jih priporočajo in odrejajo Vlada RS, NIJZ, nevladne organizacije in lokalne skupnosti, ter metode dela prilagajati spreminjajočim se okoliščinam na vseh organizacijskih ravneh subjekta na način, da le ti prispevajo k izboljšanju stanja in zagotavljajo zaposlenim višjo raven varnosti. Dokument – ocena tveganja izdelana za posamezna delovna mesta v trenutni situaciji ni zadosten instrument za regulacijo in preprečevanje in zmanjševanje nastalih tveganj, zato je v trenutni situaciji delodajalec zavezan k še večji angažiranosti, k zagotavljanju dodatnih ukrepov in metod dela in k izvajanju poostrenega nadzora nad samo izvedbo sprejetih ukrepov.

V zvezi s tem je pomembno opozoriti, da je delodajalec zakonsko dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu delavcem, ki so kot takšni opredeljeni v zakonodaji s področja varnosti in zdravja pri delu. Tako je delavec vsaka oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi ter tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi (npr. študentska napotnica) opravlja delo za delodajalca ali oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo zaradi usposabljanja. Vse dolžnosti delodajalca po ZVZD-1 in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, so hkrati tudi pravice delavcev v zvezi z zagotavljanjem njihove varnosti in zdravja pri delu. Delavci pa imajo pravico in dolžnost, da so seznanjen z varnostnimi ukrepi in ukrepi zdravstvenega varstva ter usposobljeni za njihovo izvajanje. Izvajanje pravic in dolžnosti delodajalcev in delavcev v okviru delovnega procesa nadzira Inšpektorat za delo.[3] Je pa skladno s 35. členom ZDR-1 delavec prav tako dolžan spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu, katere narekuje delodajalec, ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Torej je dolžnost zagotavljati in ohranjati varne in zdrave pogoje dela tako na strani delodajalca kot na strani delavca.

V primeru, da delavec meni, da mu na delovnem mestu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, mora od delodajalca zahtevati, da se nevarnost odpravi. Če delodajalec ne odpravi nevarnosti, lahko delavec zahteva tudi posredovanje inšpekcije dela ter o tem obvesti svet delavcev ali delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu. Svet delavcev ali delavski zaupnik bi morala od delodajalca zahtevati, naj nemudoma sprejme primerne ukrepe za odpravo in zmanjšanje tveganj, oziroma bi morala čim prej zahtevati inšpekcijsko nadzorstvo, če menita, da delodajalec nima namena zagotoviti ustreznih varnostnih ukrepov. Inšpekcija za delo bi vsaj na deklaratorni ravni morala obravnavati vsako prijavo in pri delodajalcih, pri katerih naj bi se pojavljale nepravilnosti, opraviti inšpekcijski nadzor. Inšpektor v primeru ugotovljenih nepravilnosti običajno delodajalcu z ureditveno odločbo naloži, naj sprejme ukrepe, ki jih je v ta name dolžan tudi izvajati[4].

V primeru, da delodajalec v največji možni meri upošteva in v delovni proces na vseh nivojih organizacije vpelje učinkovite varnostne ukrepe odrejene s strani vlade in svetovane s strani ostalih pristojnih institucij, ter o teh ukrepih in o samem stanju razmer delavce tudi informira in uporabo le teh ukrepov tudi primerno deklarira in delavce v njih uvede, delavec dela ne more samodejno odkloniti oz. ostati iz razloga ogroženosti doma. Razen, če delavec neposredno ogroženost za svoje življenje in zdravje točno na konkreten dan odsotnosti, uspe delodajalcu utemeljiti in z dokazili potrditi. V nasprotnem primeru se odsotnost lahko praviloma smatra za neopravičeno, če ne gre za eno izmed predvidenih opravičenih odsotnosti, ki jih določa ZDR-1. In v teh primerih lahko nastopijo tudi druge pravne posledice, kot so izredna odpoved delovnega razmerja (petkratna zaporedna neopravičena odsotnost) ali redna odpoved delovnega razmerja zaradi krivdnega razloga.

Naloga vlade je med drugim tudi ta, da državnemu zboru ali predsedniku republike predlaga razglasitev izrednega stanja, sprejetje nujnih ukrepov in njihovo odpravo ter, da predsedniku republike predlaga sprejem uredb z zakonsko močjo med izrednim stanjem. To lahko posledično v obdobju epidemije predstavlja tudi ukrep zaprtja posameznih obratov in s tem posledično preprečitev oz. omejitev nadaljnjega širjenje virusa. Slednje ob sodelovanju strokovnjakov dotičnih področij. Lahko predvidevamo, da vlada posega po takih skrajnih ukrepih, ko njene strokovno usposobljene ekipe, ki pripravljajo ukrepe v tem obdobju izrednih razmer, predvidijo, da pripravljeni varnostni ukrepi morebiti niso več kot taki učinkoviti.

Vam je bil članek všeč?

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
Linkdin
Share on pinterest
Pinterest

Komentiraj

Prijavi se na novice

*S poslanim e-mail-om soglašaš s Pogoji poslovanja.

Sledi nam:

Mogoče te zanima tudi