Bralne navade v dobi digitalizacije: Prednosti klasičnega branja

little girl reading, garden, child-912380.jpg
Jezikovni pregled: Mojca Blažej Cirej

Avtor: mag. KATARINA FERK

Doba digitalizacije je hitro spremenila svet. Nekaj, kar je še pred leti veljalo za znanstveno fantastiko, je danes samo del vsakdana; 2001: Odiseja v Vesolju (1968) nam predstavi v dandanašnjih časih precej znano videokonferenco, Marty McFly se je v filmu Nazaj v prihodnost čudil nad pametnimi očali, ki so omogočala vpogled v virtualni svet, animirani film Neverjetni pa je že leta 2004 prvič prikazal pametno tablico. Današnji pametni telefon ima isto zmogljivost kot vsa Nasina tehnologija v letu, ko so prvič poslali človeka na Luno, posamezen Playstation pa enake procesorje kot vojaški superračunalnik iz devetdesetih let. 

V času digitalizacije so se spremenile tudi naše bralne navade. Surf oziroma površno branje je vsekakor značilnost branja digitalnih besedil, tj. besedil z digitalnih zaslonov. Ko bralni možgani samo preletijo besedilo (berejo v F ali E vzorcu), preletijo tudi kompleksnost, podrobnosti in poglobljeno razumevanje besedila, saj je globoko branje bolj značilno za klasično branje (branje na papirju).

Globoko branje odraža boljše bralno razumevanje, pod kar spada tudi občutenje empatije z liki in zgodbo. Nekateri posamezniki kot je profesorica literature dr. Suzanne Keen (2006), bi rekli celo, da upad branja na sploh za sabo pušča družbo, ki ni zmožna čutiti z drugimi. Ko besedilo spodbudi bralca k občutenju, ga hkrati spodbudi tudi k razmišljanju. Globoko branje pa povrhu vsega krepi tudi našo moralno osveščenost, saj se v procesu branja znajdemo v ‘čevljih’ različnih ljudi, kar pripomore k razumevanju nam neznane situacije z drugega konca sveta.

Bralno razumevanje bralcev je slabše pri povzemanju vsebine z digitalnega vmesnika kot pa tiskanega vmesnika (temu pritrjujejo raziskave Anne Mangen (2012), DeStefano in LeFevre (2007), Kerr in Symons (2006) in Ferk (2018)) – k temu pa pripomore haptična disonanca (občutek neprijetnosti, ko se izkušnja ne sklada s prejšnjo izkušnjo, v tem primeru izkušnja branja – drugačna topografija (zaslon vs papir)), slabša navigacija in izguba nadzora pri digitalnem besedilu, draženje oči, težave s koncentracijo itn. Skrolanje in drsenje po besedilu zahteva fizična dejanja in čutne zaznave, ki so precej drugačne od tistih, ki so povezane z držanjem in branjem tiskane knjige. V digitalnem besedilu prav zaradi haptične disonance težje poiščemo točno lokacijo določene informacije, svetloba zaslonov pa naj bi vplivala tudi na naše oči – temu pravimo CVS (computer vision syndrome), ki nam lahko povzroča glavobole, utrujenost in zamegljen vid. Živimo v svetu kjer povprečno vsakih 11 minut prekinemo delo zaradi digitalnih motilcev (SMS, Facebook, Instagram, TikTok itd.), kar seveda vpliva na našo koncentracijo pri vseh opravilih in procesih – tudi pri branju.

Bralci so sicer navajeni »drsenja«, »surfanja« in »skrolanja« po digitalnih besedilih, vendar imajo težave z globokim branjem in posledično razumevanjem besedila. Na elektronskih napravah preživimo toliko časa, da se niti ne zavedamo, da spreminjajo naše nevronske povezave – pride tudi do »pozabljanja« globokega branja.

Vsekakor pa je digitalizacija branja prinesla tudi ogromno pozitivnega za skupine bralcev, ki so prepogosto spregledane. Digitalno besedilo namreč lahko spremenimo in oblikujemo tako, da ga prilagodimo posamezniku, na primer nekomu z disleksijo – nekatere pisave naj bi vizualno prikazovale večje razlike med podobnimi črkami (npr.: b/d, p/q, u/n), lahko spremenimo barvno ozadje besedila, kar pomaga posameznikom z Irlenovim oz. skotopičnim sindromom, spreminjamo lahko tudi velikost, razmik in kontrast med črkami in ozadjem, kar pomaga ljudem s slabšim vidom.

Branje naj bi izboljšalo naš pogled v človeško psiho, ne samo v človeško psiho drugih ljudi, temveč tudi v svojo lastno. Današnja družba je skeptična do samote – samota pa je nekaj, kar je včasih potrebno za užitek v branju. Pisatelj in profesor sociologije Nicholas Carr (2014) meni, da mnogi izdelovalci digitalnih naprav želijo branje popraviti in spremeniti knjige v bolj družabne, spremeniti nekaj iz offline v online. Digitalni vmesniki spreminjajo naš pristop do branja in lahko vplivajo na naše sprejemanje besedila, naše čustveno doživljanje likov in njihove zgodbe, vendar digitalizacije ne smemo demonizirati, marveč jo moramo razumeti in prilagajati sebi.

LITERATURA:

Keen, Suzanne. 2006. A Theory of Narrative Empathy. Narrative, 14(3): 208–236.

Carr, Nicholas. 2014. The Dreams of Readers. Rough Type, http://www.roughtype.com/?p=4120, 10. 5. 2019.

Ferk, Katarina. 2018. Primerjalna analiza klasičnega in digitalnega branja: Digitalna (d)evolucija. Ljubljana.

Vam je bil članek všeč?

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
Linkdin
Share on pinterest
Pinterest

Komentiraj

Prijavi se na novice

*S poslanim e-mail-om soglašaš s Pogoji poslovanja.

Sledi nam:

Mogoče te zanima tudi