Kaj je fizioterapija?

Jezikovni pregled: Mojca Blažej Cirej

Avtor: PETRA GOSPETI, dipl. fiziot.

Fizioterapija je sestavni del zdravstvene oskrbe na vseh področjih zdravstvenega varstva, kot so promocija in varovanje zdravja, preventiva, zdravljenje, habilitacija in rehabilitacija. Fizioterapija je zdravstveni poklic s strokovnim znanjem na področju gibanja in priprave vadbenih programov v vseh življenjskih obdobjih in pri različnih zdravstvenih stanjih. Obsega specifične postopke za posameznike ali skupine, pri katerih je ali bi lahko bilo ogroženo gibanje ali funkcioniranje zaradi bolezni, staranja, poškodbe, bolečine, zmanjšane zmožnosti, motnje ali okoljskih dejavnikov. Namen fizioterapevtskih postopkov je razvijanje, ponovno vzpostavljanje in vzdrževanje optimalnega zdravja.

Fizioterapevti delujejo po načelih z dokazi podprte prakse, ukvarjajo se z lajšanjem bolečine in zdravljenjem ali preprečevanjem telesnih posledic zdravstvenih stanj, povezanih s poškodbo, boleznijo ali drugimi okvarami.

Uporabljajo lahko naslednje postopke:

  1. Ocenjevanje in vrednotenje stanja pacienta, ki vključuje anamnezo (pridobivanje pomembnih podatkov o bolniku), inspekcijo (fizikalna preiskava z gledanjem in opazovanjem), palpacijo (fizikalna preiskava s tipanjem), meritve in testiranja, interpretacijo in vrednotenje rezultatov, fizioterapevtsko diagnozo, vrednotenje izida terapije in urejanje dokumentacije.
  2. Svetovanje in zdravstveno vzgojo, ki vključuje informiranje pacientov, ustna in pisna navodila, oblikovanje ter izvedbo preventivnih programov, svetovanje pri kar najprimernejši ureditvi delovnega in bivalnega okolja.
  3. Kinezioterapija pokriva postopke pasivnega gibanja, postopke za izboljšanje gibljivosti (raztezanje), aktivno asistirane vaje, aktivne vaje, vadbo proti uporu (vadba za mišično zmogljivost – jakost, moč in vzdržljivost), aerobno vadbo, funkcijsko vadbo (spodbujanje motoričnega nadzora), ponovno učenje (reedukacija) živčno-mišičnega sistema (vadba za koordinacijo in ravnotežje) ter pravilno ravnanje s prizadetim delom telesa (rokovanje) in terapevtske položaje.
  4. Nevrofizioterapija prav tako pokriva že navedene postopke, namenjena pa je osebam z nevrološkimi okvarami (npr. osebe po možganski kapi, osebe s Parkinsonovo boleznijo, osebe z multiplo sklerozo, tetraplegiki, paraplegiki …).
  5. S postopki manualne terapije lahko vplivamo na mehka tkiva z globoko prečno frikcijsko masažo, terapevtsko obravnavo miofascialnih prožilnih točk, mišičnoenergetskimi manualnimi tehnikami in s terapevtsko masažo. Pod manualno terapijo uvrščamo tudi limfno drenažo, s katero odpravljamo odvečno tekočino iz medceličnih prostorov, in sklepno mobilizacijo, s katero raztezamo sklepno kapsulo in zmanjšujemo bolečino.
  6. Pri termoterapiji uporabljamo hlajenje in segrevanje. Uporaba je lahko lokalna ali pa po celotnem telesu. Za ohlajanje dela telesa, torej lokalno, se uporablja kopeli, led, kriopak obkladke in hladilna razpršila. Za hlajenje celotnega telesa se uporablja hladne kopeli ali pa krio-savno. Za površinsko segrevanje dela telesa se uporablja: parafin, termopak, IR-obsevanje, fluidoterapijo. Za globinsko segrevanje pa diatermijo. Za segrevanje celotnega telesa se uporablja tople kopeli in savne.
  7. Z mehanoterapijo lajšamo bolečino z različnimi napravami, to je na primer zdravljenje z ultrazvokom, ultrasonoforeza, terapija z udarnimi valovi, kontinuirano pasivno razgibavanje, lahko uporabljamo mehanske trakce ali kompresijsko terapijo. Pod mehanoterapijo uvrščamo tudi postopke stabilizacije in razbremenitve z uporabo opornic, lepilnih trakov in elastičnih lepilnih trakov.
  8. S fototerapijo vplivamo na celične procese s pomočjo svetlobe. Pri fototerapiji uporabljamo UV-obsevanje in laser.
  9. Hidroterapija je zdravljenje z vodo. Pri postopkih hidroterapije se uporablja bazene in Hubbardove banje.
  10. Elektroterapija je zdravljenje s pomočjo električnega toka nizkih jakosti. Magnetoterapija pa uporablja frekvence magnetnega polja, ki vpliva na celično membrano s povečanjem prepustnosti in s tem pospeši celično presnovo. Oba postopka se uporablja pri protibolečinski terapiji, stimulaciji mišic, elektroforezi in pri biološki povratni zvezi.
  11. Kardio-respiratorna terapija je namenjena čiščenju in vzdrževanju dihalnih poti, izboljšanju dihalne funkcije in izboljšanju srčno-žilne funkcije.

VIRI:

Razširjen strokovni kolegij za fizioterapijo (2013). Fizioterapija 21(1): 64–71.

Spletni vir: https://www.physio.si/o-fizioterapiji/

Spletni vir: https://www.erwcpt.eu/eu_and_advocacy/esco

Petra Gospeti, dipl. fiziot.

Vam je bil članek všeč?

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
Linkdin
Share on pinterest
Pinterest

Komentiraj

Prijavi se na novice

*S poslanim e-mail-om soglašaš s Pogoji poslovanja.

Sledi nam:

Mogoče te zanima tudi