KAKO POZNAVANJE LASTNE DRUŽINE PRIPOMORE PRI SOOČANJU Z JEZO, TEŽAVAMI IN ODKRIVANJU SEBE?

adult, mother, daughter-1807500.jpg

Avtor: BELI OBROČ

Bistveno je, da pretresemo družinsko drevo in vidimo, kaj pride ven. Katere skrivnosti so bile skrite? Katera zgodba še ni bila nikoli povedana? Katere rane in travme se nikoli niso zacelile do konca? Dokler ne raziščemo, kaj se je zgodilo v naši družinski zgodovini, pogosto potujemo v temi, se sprehajamo in razmišljamo: “Tak sem. Tako sem narejen, tako delujem.” Mark Wolynn

Ko razumemo, od kod prihajamo, lahko razumemo svoje mesto v svetu. Če spoznamo stiske, s katerimi so se srečevali naši predniki, lahko bolje razumemo lastno delovanje in vedenje ter neizogibne vzpone in padce, s katerimi se soočamo sami.

Kot pravi eden najbolj znanih celičnih biologov, B. Lipton (2006, v Wolynn, 2017), na naš DNK lahko vplivajo tako negativne kot pozitivne misli, prepričanja in čustva. Kronična ali ponavljajoča se čustva otrokovih skrbnikov ali prednikov, kot sta jeza in strah, lahko močno vplivajo na otroka in vnaprej programirajo, kako se bo otrok prilagodil okolju. Otrokov čustveni in vedenjski razvoj pravzaprav zrcali starševega. Travme, ne samo zaradi nasilja, zatiranja ali vojne, ampak zaradi kateregakoli dogodka, ki je dovolj pomemben, da pokvari čustveno ravnovesje v družini (bodisi zločin, samomor in zgodnja smrt, bodisi nenadna ali nepričakovana izguba …), lahko vodijo v naše podoživljanje simptomov travme iz preteklosti na bodisi zaveden ali nezaveden način (Wolynn, 2017).

Težava je v tem, da če imamo premalo dejstev in pomembna vprašanja ostajajo nenaslovljena, je raven naše čustvenosti, kamor se vključuje tudi jeza, visoka. Posledično smo bolj nagnjeni k intenzivnim reakcijam na kakršenkoli neizogiben stres, ki ga prinaša življenje, in bolj nagnjeni k temu, da se teh tudi držimo. Manj ko vemo o svoji družinski zgodovini in manj ko smo v čustvenem stiku z njo, večja je verjetnost, da bomo ponovili družinske vzorce in vedenja, ki se jim najbolj želimo izogniti. Večina nas na družinske člane reagira, vendar jih pravzaprav ne poznamo. Bolj ko se osredotočimo na širšo večgeneracijsko sliko, manj verjetno bomo krivili in postavljali diagnozo sebi ali drugim (Lerner, 2014). V ta namen v nadaljevanju predstavljamo še en korak, ki lahko pripomore k boljšemu soočanju z lastno jezo in stresom. Tako Wolynn (2017) kot Lerner (2014) v svojih delih predlagata oblikovanje lastnega družinskega diagrama:

  1. Če pogledate in raziščete tri ali štiri generacije v svoji družini nazaj, sestavite diagram, ki vključuje vaše starše, stare starše, brate in sestre, strice in tete. Lahko uporabite črte za predstavitev vej družinskega drevesa, ki prikazujejo, kdo pripada kateri generaciji. Karkoli se odločite narediti, bo dobro.
  2. Poleg vsakega družinskega člana zapišite pomembne dogodke, težke usode in travme, ki jih je ta oseba doživela. Če so vaši starši in stari starši še živi, jih lahko vprašate, kaj vedo. Vprašanja so lahko naslednja: Kako sta se tvoja mama in oče odzvala na tvoje talente in dosežke? So te v družini videli kot pametnega in sposobnega? Ali si kdaj razmišljal o vpisu na fakulteto in kakšni so bili odzivi tvojih staršev do tega? Kako je bilo, ko si imel v družini toliko odgovornosti med odraščanjem? Kdo je v družini zgodaj umrl? Kdo je bil zapuščen, izoliran ali izključen iz družine? Kdo je umrl pri porodu? Kdo je storil samomor? Kdo je storil kaznivo dejanje? Kdo je bil v vojni pozabljen ali trpel? Kdo je bil zaprt ali institucionaliziran? Kdo je umrl ali sodeloval v holokavstu ali kakšnem drugem genocidu? …
  3. Ko končate, se usedite in poglejte diagram. Izdelek vas ne pripelje samo do raziskovanja in boljšega razumevanja vaše družine in samega sebe, ampak vas lahko vodi tudi na pot do celjenja ran, ki jih nosite v sebi. Tisto, kar je bilo v vaši družinski zgodovini neizrečeno ali nevidno, je bilo verjetno skrito v senci vašega zavedanja samega sebe. Ko enkrat vzpostavite povezavo z nevidnim, lahko ta postane priložnost za celjenje.

Kot pravita Lerner (2014) in Wolynn (2017) v svojih delih, vsi v sebi nosimo in z drugimi delujemo na podlagi družinskih vzorcev in nerešenih vprašanj, ki jih prenašajo številne generacije. Le z ustvarjanjem podrobnejše širše družinske slike lahko svoje jezne odzive do določenih družinskih članov in drugih nadomestimo z empatičnimi in bolj premišljenimi. Tovrstna zgornja vprašanja lahko omogočijo, da prekinemo stari komunikacijski vzorec, se na bolj zrel način povežemo in izvemo več o svoji družini in sebi. Ko spoznamo, da nosimo s seboj misli, čustva in občutke, vedenje ali simptome, ki ne izvirajo iz nas, lahko prekinemo cikel.  Pogosto se to začne s pogovorom, ki ga imamo sami s seboj ali z družinskim članom, bodisi osebno ali preko vizualizacije. Ob tem želimo integrirati pretekla spoznavanja in znanje, pridobljeno iz preteklih člankov, spodbuditi spremembo v soočanju z lastno jezo in s tem tudi osvoboditev od nezavednih družinskih vezi ter cikla podedovanih travm.

Viri in literatura:

Lerner, H. (2014). The dance of anger: A Woman’s Guide to Changing the Patterns of Intimate Relationships. HarperCollinsPublishers.

Wolynn, M. (2017). It Didn’t Start With You: How inherited trauma shapes who we are and how to end the cycle. Penguin Books.

Vir: http://www.beliobroc.si/novice-in-dogodki/kako-poznavanje-lastne-druzine-pripomore-pri-soocanju-z-jezo-tezavami-in-odkrivanju-sebe?fbclid=IwAR0xn9gO3zy1f0HuhML1j_DAh8oCIcLgPYwnqVsfofFfOahnUVWiB0JMm4M

Vam je bil članek všeč?

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
Linkdin
Share on pinterest
Pinterest

Komentiraj

Prijavi se na novice

*S poslanim e-mail-om soglašaš s Pogoji poslovanja.

Sledi nam:

Mogoče te zanima tudi