Odgovornost za življenje

meditation, spiritual, yoga-1384758.jpg

Avtor: Marjan Ogorevc

Na podlagi prejšnjega zapisa o energijskem zdravljenju, se v nadaljevanju sam po sebi ponuja uvodni zapis (spodaj) iz knjige  Richarda Bacha Iluzije. Tako kot veliko drugih terapevtov, sem tudi sam ugotovil, da večina, ki poišče pomoč pri njih, pričakuje, da bo terapevt rešil njihove težave. In ne samo to, radi bi, da se terapevt odloča v njihovem imenu, zato mu predajo svojo moč in odgovornost. Večina je razočarana, ker terapevti niso izpolnili njihova pričakovanja. Dober terapevt ne posega aktivno v proces zdravljenja in ne obljublja ozdravitev, saj je ta odvisna od bolnega. Če pa že, se zaradi potrebe svojega ega meša v proces in ga moti. Terapevt skozi razgovor, na podlagi zdravniških izvidov in včasih z direktnim uvidom ali pa v hipnozi pomaga ugotoviti vzroke za težave. Potem pa vodi osebo skozi proces ozaveščanja in razreševanja vzrokov in ga pri tem energijsko podpira. Rezultat pa je odvisen od človekovega sprejemanja dejstva, da je tudi sam v tem ali prejšnjih življenjih sodeloval pri nastanku težav. Nekaj pa so prispevali tudi starši, saj predeluje tudi težave prednikov. Ključ izboljšanja ali odprave bolezni pa je tvorno sodelovanje bolnega, sprememba načina življenja, izboljšanje odnosov, sprememba prehrane in še veliko drugih vplivov na človeka. Brez vsega naštetega in medicinske podpore, ne moremo pričakovati trajno izboljšanje. Gledano širše, terapevt, ki pozdravi samo simptome, prikrajša bolnega za spoznanje kaj mu bolezen sporoča. Lahko bi rekli, da mu dela medvedjo uslugo.

Prilagam zapis iz knjige:

1.    Mojster je prišel na zemljo,
 v sveti deželi Indiani se je
rodil, v skrivnostnih hribih
vzhodno od Fort Wayna so
ga vzgojili. 

2.     Mojster se je o tem svetu
učil v ljudskih šolah Indiane
in pozneje ob svojem delu
avtomehanika. 

3.     Toda Mojster je imel znanja
iz drugih dežel in drugih šol,
iz drugih življenj, ki jih je
preživel. Spomnil se jih je in
tako postal moder in močan,
da so drugi videli njegovo
moč in prišli k njemu po
nasvet.

4.     Mojster je verjel, da ima
moč, s katero lahko pomaga
sebi in vsem ljudem, in kot
je verjel, tako je zanj bilo.

In drugi so videli njegovo
moč in prišli k njemu, da bi
jih ozdravil težav in
številnih bolezni.

5.     Mojster je verjel, da je
dobro, če vsak o sebi misli,
da je božji sin, in kot je
verjel, tako je bilo.

Delavnice in garaže, kjer je
delal so napolnili ljudje, ki
so si želeli njegovega znanja
in dotika, in na ulicah okoli
so se gnetli tisti, ki so
hrepeneli samo po tem, da bi
njegova senca, ko bi šel
mimo, padla nanje in
spremenila njihova življenja.

6.     Lastniki delavnic so
Mojstra prosili, naj pusti
orodje in gre svojo pot.
Kajti gneča je bila tolikšna,
da niti on niti drugi
mehaniki niso imeli prostora
za delo z avtomobili.

7.     Torej je odšel na deželo,
ljudje, ki so mu sledili, pa
so ga začeli klicati mesija in
čudodelnik. In kot so verjeli,
tako je bilo.

8.    Če je pridivjala nevihta, ko
je govoril, ni niti kaplja
padla na poslušalce; tisti v
zadnji vrsti so ga slišali
prav tako dobro kot oni v
prvi, kljub bliskanju in
grmenju naokoli. In vedno
jim je govoril v prispodobah.

9.    Rekel jim je: „Vsakdo izmed
nas nosi v sebi moč, s katero
pristane na zdravje in na
bolezen, na bogastvo in na
revščino, na svobodo in na
suženjstvo. Za to se
odločimo sami in ne kdo
drug.“

10.   Oglasil se je mlinar in rekel:
„Lahko je tebi reči, Mojster,
kajti Bog te vodi in ni ti
treba garati kot nam. Na
tem svetu mora človek
pošteno delati, da lahko
živi.“

11.   Mojster mu je odgovoril:
„Nekoč so na vasi na dnu
velike kristalne reke živela
neka bitja.

12.   Rečni tok je tiho oblival
vse: mlade in stare, bogate
in revne, dobre in slabe, šel
je svojo pot in vedel je le za
svoj lastni kristalni jaz.

13.   Vsako bitje se je, kakor je
vedelo in znalo, držalo za
veje in skale na rečnem dnu,
kajti držanje je bilo njihov
način življenja, upiranje
toku pa nekaj, kar se je
vsak učil od rojstva.

14.   Toda neko bitje je končno
reklo: „Dovolj mi je držanja.
Čeprav ne morem videti z
lastnimi očmi, verjamem, da
tok ve, kam gre. Spustil se
bom in naj me odnese, kamor
hoče. Če se bom še naprej
držal, bom umrl od
dolgočasja.“

15.   Drugi so se mu smejali:
„Norec. Spusti se in tok, ki
ga obožuješ, te bo zgrabil in
raztreščil ob skalah in umrl
boš hitreje kot od
dolgočasja.“

16.   Toda on se ni oziral nanje.
Zajel je sapo in se spustil;
in tok ga je takoj zgrabil in
treščil ob skale.

17.   Vendar ga je čez čas, kajti
bitje se ni hotelo znova
prijeti, tok osvobodil z dna
in nič več ga ni moglo raniti.

18.   Bitja nižje v reki, ki ga niso
poznala, so vpila: „Poglejte,
čudež!“ Bitje je kot mi in
vendar leti! Poglejte, prišel
je mesija, ki nas bo odrešil!“

19.   In ta, ki ga je nosil tok, je
rekel: „Nič bolj nisem mesija
kot vi. Reka nas želi
osvoboditi, če se le upamo
spustiti. Naša prava  naloga
je prav to potovanje, ta
dogodivščina.“

20.   Toda še glasneje so vpili:
„Rešitelj!“ in se držali za
skale. Ko so zopet pogledali,
ga že ni bilo več in ostali so
sami s svojimi legendami o
Rešitelju.“

21.   Ko je videl, da množica iz
dneva v dan bolj pritiska
nanj, tesneje in močneje kot
kdajkoli, ko je videl, da ga
silijo, naj jih zdravi brez
počitka in hrani s svojimi
čudeži, se uči za njih in živi
njihova življenja, je odšel na
vrh osamljenega griča in tam
je molil.

22.   Globoko v srcu je dejal:
„Neskončno Izžarevajoče
Bitje, če je le tvoja volja
taka, reši me usode, naj
odložim nerešljivo nalogo. Ne
morem živeti življenja
drugega in vendar jih je
deset tisoč, ki me rotijo za
življenje. Žal mi je, da sem
dovolil, da se je vse to
zgodilo. Če je le tvoja volja
taka, naj grem nazaj k
svojim strojem in orodju in
naj živim kot drugi ljudje.“

23.   In glas mu je odgovoril na
vrhu hriba, glas, ne ženski ne
moški, ne glasen ne tih,
neskončno prijazen glas. Glas
mu je govoril: „Ne moja,
tvoja želja bo uresničena.
Kajti tvoja želja je zate
moja. Pojdi svojo pot kot
drugi ljudje in bodi srečen
na zemlji.“

24.  Mojster je bil vesel, ko je
to slišal. Zahvalil se je in
odšel s hriba mrmrajoč
mehanikarsko pesmico. Ko je
množica pritisnila nanj s
svojim gorjem, roteč ga, naj
jo brez prestanka zdravi, uči
in hrani iz svojega znanja in
naj jo zabava s svojimi
čudeži, takrat se jim je
nasmehnil in radostno dejal:
„Odstopam.“

25.  Za trenutek je množica
onemela od presenečenja.

26.  Rekel jim je: „Če mož pove
Bogu, da si bolj od vsega
želi pomagati trpečemu svetu,
ne glede na ceno. Bog pa
odgovori in pove, kaj naj
dela, ali naj mož ravna, kot
mu je rečeno?“

27.  „Seveda Mojster!“ so
kričali mnogi. „Zanj naj bo
zadovoljstvo trpeti
peklenske muke, če Bog tako
hoče!“

28.  „Ne glede na to, kakšne so te
muke in kako težka je
naloga?“

29.  „Čast biti obešen, blaženost
biti pribit na drevo in
sežgan, če Bog tako hoče,“ so
odvrnili.

30.  „In kaj bi storili,“ je rekel
Mojster, „če bi vam Bog
rekel naravnost v obraz:
„Ukazujem ti, da si dokler
živiš, srečen na svetu.“ Kaj
bi storili potem?“

31.  Množica je molčala, niti glas
niti šum se ni slišal nad
griči in dolinami, kjer so
stali.

32.   In Mojster je rekel v tišino:
„Na poti lastne sreče bomo
našli znanje, zaradi katerega
smo izbrali to življenje. To
sem ugotovil danes in odločil
sem se vas zapustiti, da
boste odslej hodili po
lastnih poteh. Kakor vam je
drago.“

33.   Odšel je na svojo pot skozi
množico, zapustil jih je in se
vrnil v vsakdanji svet ljudi
in strojev.

Marjan Ogorevc, bioterapevt

Marjan Ogorevc

Kot otrok sem veliko časa preživel v gozdu; pod okriljem mogočnih dreves sem se počutil varnega. V potoku sem lovil postrvi kar na roko, pasel sem sosedove krave. Narava me je vznemirjala, v svoji samoti sem se počutil varnega. V šolski knjižnici sem si sposojal knjige in z njihovo pomočjo vstopal v drugačne svetove, takrat kmečkemu fantu nedosegljive. Oddaljeni kraji so me privlačili zaradi meni nepoznanega življenja, ki naj bi tam pulziralo drugače kot pri nas – enako mistični so se mi zdeli tisti na Zemlji in oni v neznanem stvarstvu. Domišljiji sem dajal prosto pot. Danes vem, kako je ta pomembna in kako ustvari resničen svet, četudi v snovnem svetu nematerializirana.

Kot mlad fant sem zbolel za revmatično vročico. Šele ko sem se začel posvečati zdravilstvu, sem spoznal, kako me je konvencionalno medicinsko zdravljenje oviralo – tako zaradi prepovedi aktivnega gibanja, ki bi mi omogočilo hitrejše ozdravljenje, kot alopatskega zdravljenja, ki se pogosto izkaže za dvorezen meč. Ko sem se temu uprl, sem z redno telesno aktivnostjo, predvsem tudi s treningom borilne veščine nadoknadil motorični razvoj in začel uživati tudi v svojem telesu.

Odločil sem se za vojaški poklic. Od takrat je bilo moje življenje nenehno urjenje in organizirano do slednje minute, obenem pa omejevanje v spontanosti osebnega razvoja. Počutil sem se, kot da bivam v ozkem predoru. Vsak del življenja pa vodi v naslednjega, ko nadgradimo izkušnje. Po končani Pomorski srednji vojaški šoli v Puli sem se zaposlil na vojaški podmornici v Splitu; neskončne ure pod morsko gladino, osamljenost in ločenost od žene in otrok, disciplina, podrejanje avtoriteti …, vse to so bile težke preizkušnje, ki pa so me krepile telesno in duševno, obenem pa v meni dvigovale zdravo upornost proti sistemu.

Ko smo se pred tridesetimi leti z družino preselili v Brežice, sem čutil breme svojega za tiste čase samovoljnega odhoda iz vojaške službe, posledica tega pa je bila tudi močna skrb, kako preživeti družino. Opravljal sem različne službe, hkrati pa dokončal študij poslovne smeri na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Vstopil sem v Slovensko vojsko in užival v delu tudi zaradi svojih izkušenj, ki so bile takrat še kako dobrodošle. Končal sem šolo za častnike.

Še v času službovanja na podmornici sem tekmoval v atletiki in vojaškem mnogoboju, kar vse so bile tudi dobre izkušnje, ko sem kasneje obiskoval šolo za atletske trenerje. V brežiškem atletskem klubu sem nato delal kot trener za atletske mete, pri tem pa sledil načinu treniranja velikega šampiona metalca kladiva Bondarchuka. Začel sem delati kot nacionalni trener za atletske mete. Vse to delo mi je doprineslo k znanju o anatomiji, fiziologiji in psihologiji človeka. Treniral sem metalca kladiva Vladimira Keva, bodočega trenerja svetovnega prvaka in olimpijskega zmagovalca Primoža Kozmusa (v sezoni 2011/2012 sem treniral tudi Primoža Kozmusa, ki sem ga spremljal tudi kot bioterapevt na OI v Pekingu leta 2008).

Trenersko delo je bilo svojevrstna predpriprava na bioterapijo in druge zdravilske metode, kot so radiestezija, reiki, manualne terapije … Začel sem proučevati biorgonomijo in se učil zdravljenja s karmično diagnostiko. O karmični diagnostiki preberite tukaj

Po letu 1992 me je vedno bolj začelo zanimati področje duhovnosti in osebnostne rasti; ključni dogodek je bila moja izčrpanost in obisk bioenergetika, ki mi je pomagal prebroditi zdravstvene težave. Vadil sem jogo, pričel redno meditirati in prebirati knjige na temo osebnostne rasti in samozdravljenja. Vse pogosteje sem vstopal v spremenjena stanja zavesti, kar se je dogajalo spontano, ali pa sem jih izzval. Spoznaval se metode alternativnega zdravljenja, tudi reiki (učiteljska stopnja in 5 let poučevanja), kar me je usmerilo v povsem drugačen način življenja in dojemanja lastnega obstoja in stvarstva. Zavedel sem se, da sem sposoben pomagati ljudem v bolezni in v stiski.

S hčerko Tino sva ustanovila Center za boljšo kakovost življenja MAAT, pozneje pa sem odprl Center za razvoj alternativnih metod zdravljenja ENOST in ustanovil šolo za bioterapevte po metodi integralne biorgonomije. Po osmih letih delovanja je njeno vodenje prevzel Tadej Pretner in jo preimenoval v Šolo za bioterapevte. V Sloveniji, na Hrvaškem in Poljskem sem vodil delavnice karmične diagnostike, na Poljskem pa tudi seminarje za bioterapevte.

Mnogo let sem intenzivno opravljal individualne terapije, a izčrpanost in spoznanje, da mnogi želijo le hitro pomoč, sami pa niso pripravljeni narediti odločilnih korakov k svoji ozdravitvi, sta me pripeljala do odločitve, da to delo omejim. Da pa bi pomagal več ljudem, sem sklenil svoja spoznanja opisati v knjigah in časopisnih kolumnah ter na predavanjih. Moje knjige so prevedene v poljščino, hrvaščino, srbščino, italijanščino, nemščino in angleščino. Več si preberite tukaj

Sem kolumnist Delove priloge Polet, revije Polet Fit, magazina Svjetlost in Večerove izdaje 7 dni. Sodelujem s Potovalno agencijo Samsara: vodim potovanja skupin na različne puščavske destinacije. Delo je skupinsko in individualno: posvečamo se umirjanju, razreševanju travm in vzrokom za zdravstvene težave ter težavam v odnosih. Več si preberite tukaj

Marjan Ogorevc

Vam je bil članek všeč?

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
Linkdin
Share on pinterest
Pinterest

Komentiraj

Prijavi se na novice

*S poslanim e-mail-om soglašaš s Pogoji poslovanja.

Sledi nam:

Mogoče te zanima tudi