AXIS MUNDI – OS SVETA

Vir: Marjan Ogorevc: Sodobna bioterapija

Človek je najbolje zaščiten takrat kadar je v osi – stebru energije, ki poteka iz središča Zemlje in se nadaljuje v neskončnost vesolja. Drugače povedano, ko počisti svoje destruktivne misli, se osvobodi sebičnega delovanja, potem se lahko poveže z absolutnim. Kdor razume in tudi globje dojame simbolni pomen besede axis mundi, ima vse kar potrebuje za osebnostno rast in zadovoljstvo.

Človekovo življenje je nenehno prejemanje in oddajanje energije. Ko se človek tega zave, potem mu ni vseeno kakšen je ta pretok. Že stara ljudstva so razumela, da energije ne prejemamo samo s hrano. Z axis mundi sem se prvič srečal na potovanju po sibirski državi Tuvi, kjer sem bival med tamkajšnjimi šamani. O axis mundi tam govorijo, ko sredi jurte, ki je premični dom  nomadskih prebivalcev, postavijo ognjišče. To je povezano z izhodiščem za dim in tako omogoča zdrav pretok energije. Vitalna moč družine je tako osrediščena v vertikalni osi »osnovne zemeljske energije-energije vesolja«. Za ljudstva, katerih preživetje je odvisno od tesnega sožitja z naravno, je axis mundi simbol moči narave, je prostor, kjer se prepletata sveto in svet in kjer je trdnost družine pogoj preživetja posameznika in naroda. Axis mundi ponekod imenujejo kozmična os ali svetovna os, tudi steber sveta ali središče sveta. (Axis mundi v slovenski mitologiji je Triglav, ki kot troglavo božanstvo simbolizira nebo, Zemljo in podzemlje). Ezoterična komponenta tega pojma vključuje kozmični mit o večnem vračanju iz kaosa v harmonijo, o stični točki Zemlje, nebes in podzemlja, o prostoru absolutne resnice.

OSEBNA OS SVETA
Os sveta je ravnovesje energij; je tisto zadovoljstvo, gotovost in varnost, ki jo lahko občutimo le, kadar se čutimo tesno povezane z družino, v kateri živimo, z državo, v kateri bivamo, in ne nazadnje z vesoljem, ki je hkrati prostor, v katerem so nebesna telesa in človekov duhovni svet. Mite o potovanju k središču Zemlje, o iskanju  svetega runa, o drevesu življenja, o beganju po blodnjakih lahko razumemo kot iskanje poti k samemu sebi, kot poskuse doseči zavedanje o svojem bistvu. Sloviti romunski antropolog in znanstvenik Mircea Eliade o tem iskanju pravi: »Pot je naporna, polna nevarnosti, saj je v resnici obredni prehod iz profanega v sveto, iz efemernega in iluzornega v resničnost in večnost, iz smrti v življenje, iz človeškega v božansko. Doseči središče pomeni blagoslovitev, iniciacijo; včerajšnjo profano in iluzorno eksistenco zamenja novo življenje, resnično, trajno in uspešno.«

Osebna axis mundi je »os«, ki jo zavestno vzpostavimo skozi svoje telo in jo poskušamo začutiti.

PRAKTIČNO TO LAHKO STORIMO TAKOLE:
Zavestno svojo pozornost usmerimo v noge, predvsem v podplate, ki se dotikajo tal – zato je najbolje, da stojimo; pri tem poskušamo čutiti pretok energije od središča Zemlje;

Nato svojo pozornost usmerimo v nebo – pokušamo zaznavati kozmično energijo. Stik teh dveh energij pa v našem telesu povzroči občutek tesne povezanosti z Zemljo in odprtost proti nebu.

Občutek te božanske energije – tako se pogosto počutijo verniki med molitvijo na svetih prostorih – nam pomaga, da se lažje spoprijemamo z vsakdanjimi težavami. Božanska energija nam omogoča, da izhajamo iz sebe in tako drugi ne morejo v absolutnem smislu pogojevati našega zadovoljstva in razvoja sposobnosti, ki jih kot danost že nosimo v sebi.

Postavitev osi sveta povzroči povečanje energije v telesu, s tem pa onemogoča vpliv »škodljivih sil« – postanemo odpornejši proti boleznim, strpnejši in mirnejši. Izostri se nam orientacija – ne le kot geografski, pač pa kot socialni in psihološki pojem. Za otroka omenjeno stanje postavi mati – ko se sama postavi v os, to hkrati naredi še za otroka. (Mlajši kot je otrok, bolj je povezan z materinim avričnim poljem in dovzeten za materino notranje življenje). Otrok to osrediščenost začuti – z njo dobi gotovost in trdnost pripadnosti in zavedanje o lastni vrednosti. Obenem ga tako stanje matere varuje – seveda tudi pred zbolevanjem.

OS SVETA V PROSTORU
V Tuvi sem imel priložnost opazovati, kako nomadi v svojem šotoru, jurti, postavijo axis mundi; ta prostor je neposredno pod dimno luknjo, kar ima več pomenov; uhajanje dima in pretok vitalne energije. Pravzaprav prvo omogoča drugo; tako v dejanskem kot v prenesenem pomenu. Ta vertikalna os je torej povezava osnovne zemeljske energije in energije vesolja, prostor svetega in sveta, je simbol moči narave in trdnosti družine, kar vse je pogoj za preživetje posameznika in naroda. Ob tem se moramo vprašati, kako je s sodobno družino? Ali sploh imamo pravilen odnos do naših bivalnih prostorov? Naravna ljudstva obravnavajo bivalni prostor kot živo bitje, ki ima dušo. Ta duša pa hišo zapusti, kadar se stanovalci v njej ne razumejo, so polni medsebojnih nesoglasij; gledano metafizično ima duhovno bitje našega doma več ravni obstoja. Na vidni – materialni ravni, je to sama zgradba z zidovi, streho, pohištvom, predmeti… Zidovi in pohištvo imajo zmožnost ‘pomnjenja’ vsega kar se je dogajalo v hiši. Na čustveni ravni hiša vsebuje skupek čustev prebivalcev, ki so v njej živeli in tistih, ki še živijo, na mentalni ravni njihove misli, na duhovni ravni pa informacije o odnosu prebivalcev do samih sebe, do družinskih članov in do ostalih stanovalcev. Naše bivališče je ne nazadnje prežeto z našim stališčem do življenja nasploh – odseva naš odnos do širšega okolja in do svetega – božanskega nasploh.

Vpliv človeka in prostora je tako vzajemen, energija hiše se torej lahko bogati, s tem pa tudi vsi, ki v njej živijo – v takem domu je naše delovanje bolj kreativno in naše počutje mirnejše, občutimo srečo. Ko se po burnem dnevu zvečer vrnem v miren dom, pravim, da »privežem« svojo barko. Če pa stanovalci živijo v večnem nesoglasju, sta prisotna agresija in nezadovoljstvo, pogosteje se pojavlja bolezen. Energije prostora postajajo vse slabše, počutimo se depresivne, omejene, celo kadar nimamo vidnih razlogov za slabo voljo, na nas vplivajo slabe energije hiše. Vsega tega pa se v današnjem hitrem življenjskem ritmu premalo zavedamo.

Obstaja tudi situacija, ko stanovalci nimajo odnosa do hiše, v katero so se vselili in v kateri so prej že živeli ljudje. Ali pa so v novi zgradbi ujete energije gradbenih delavcev, ki stanovalcem ne ustrezajo. oziroma jih občutijo kot moteče. Večkrat slišim koga, ki mi pravi, da že nekaj časa stanuje v novi hiši, pa se še vedno počuti v njej kot tujec. Takemu svetujem, da najprej pri sebi postavi axis mundi, nato pa to stori še za hišo. Tako vase vsrkamo »duhovno bitje« hiše in se z njo spojimo; vsak kotiček prepojimo z lastno pozitivno energijo, naklonjenost pa izpričamo tudi do vseh ostalih bivajočih v hiši. Takoj bomo začutili energijske spremembe, saj je energija brezpogojnega sprejemanja in občutka ljubezni do vsakega in vsega najmočnejša transformacijska moč.

Vidimo, da postavljanje »osi sveta« ni nikakršna čarovnija ali postopek, ki ga v vsakem primeru mora opraviti strokovnjak; je le proces v naši notranjosti, ki nam pomaga vzpostaviti notranje ravnovesje, ki se odraža tudi v bivalnem prostoru, in obratno. Axis mundi si lahko vsakdo postavi na svoj način. Pri tem je pomembna predanost Najvišjemu, ki jo združimo z našo telesno povezavo, ki nam jo omogoča Zemlja sama in bivanje na njej. Tisti, ki se čutijo, kot radi rečemo, trdno na Zemlji, lažje naredijo axis mundi tako, da začno povezavo vleči »od zgoraj«, oni, ki so bolj odprti navzgor, pa začnejo povezavo vleči iz Zemlje.

Pomembno je vzdrževanje osi sveta. To je odvisno od stopnje zavesti in zaupanja, da smo jo prvič postavili tudi za vedno. Žal ni vedno tako in sam dostikrat ugotovim, da se je osebi os izneverila in jo mora ponovno postavljati. Lahko pa način postavljanja osi človeku postane vsakodnevni obred, higiena. Pri družini lahko to naredi eden za vse, seveda pa je najbolje, če to naredi vsak član posebej. Tako se dvigujeta zavest in pripadnost; člani dobijo občutek, da so nekaj naredili za družino. Pri tem jih ne sme voditi namen spreminjanja katerega od članov. V družino moramo privabiti prave energije, vsakdo pa jih bo deležen v tisti meri, ki jo potrebuje.

Koristno je, da tisti, ki predava ali vodi delavnico, vsakič naredi axis mundi v prostoru, v katerem se bo odvijalo predavanje ali delavnica. To lahko naredi na mestu samem, kar je najbolje, lahko pa že prej, na daljavo. Zelo koristno je tudi, da po delavnici prostor energijsko počistimo, saj tisti, ki pridejo za nami, ne potrebujejo naših energij.

Vam je bil članek všeč?

Share on facebook
Facebook
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
Linkdin
Share on pinterest
Pinterest

Komentiraj

Prijavi se na novice

*S poslanim e-mail-om soglašaš s Pogoji poslovanja.

Sledi nam:

Mogoče te zanima tudi