Intervju z glasbeno skupino SIGNE

Fotografije: Karla Koman
Jezikovni pregled: Mojca Blažej Cirej
Avtor: Informativni klub Taraja

SIGNE

Avtorski audiovisual art projekt

Pogovarjamo se z Rokom Lipičnikom, članom nove kamniške glasbene zasedbe SIGNE, ki se je pred kratkim predstavila z zelo zanimivim prvim singlom in videospotom pesmi »Med prsti gre«, za katero menimo, da prinaša svež veter na slovensko glasbeno sceno.

Prisrčno pozdravljeni, gospod Rok.

Vi in Matjaž Balantič sta izkušena glasbenika, ki sta sodelovala že v zasedbi ARCHE. Že takrat ste izdali odlične komade Roža, Versko blazni, Pesmi brez refrenov in druge. Za ARCHE ste rekli, da je hardrock zasedba. V čem je razlika med zasedbo ARCHE in novo zasedbo SIGNE?

Razlika med zasedbama ARHCE in SIGNE je v tem, da je SIGNE kombinacija akustične kitare in elektronske podlage oziroma elektronike. ARCHE pa je bil nek klasičen hardrock band.

V zasedbi Arche ste se med drugim predstavljali z naslednjim stavkom: »Tujega nočemo, svojega ne damo. Nismo vojaki zahoda, nismo vojaki vzhoda, smo le vojaki v službi ljubezni in sočutja.« Kako pa bi danes opredelili novonastalo skupino SIGNE?

Glede tega bi novonastalo skupino SIGNE opredelil podobno. Nikoli se nismo nagibali na nobeno stran, gre nam za to, da se dela poštena glasba in da sledimo svojemu srcu. Tako, kot to povemo že v našem prvem singlu »Med prsti gre«, da smo ljudje, ljudje.

Kdo vse sestavlja glasbeno zasedbo SIGNE?

Glasbeno zasedbo SIGNE sestavljamo Rok Lipičnik, Matjaž Balantič in Rok Zevnik. Midva z Matjažem sva nekdanja člana glasbene skupine ARCHE, Matjaž je kitarist, jaz sem pevec (Rok Lipičnik). Rok Zevnik je prišel na novo zraven in on dela vso elektroniko ter aranžmaje. Tako da v bistvu brez njega ta novi zvok ne bi bil mogoč.

Izbrali ste si zelo zanimivo ime SIGNE, ki izhaja iz vikinške mitologije. Zakaj ravno iz vikinške mitologije in kaj to ime pravzaprav pomeni?

To je žensko nordijsko ime, ki v prevodu pomeni »NEW VICTORY«. Signe je bila vikinška bojevnica, ki je v krutem moškem svetu uspela maščevati očetovo smrt in si s tem pridobila mesto med bojevniki.

Težko rečem, zakaj ravno to ime. Nekega dne sem gledal oddajo na televiziji na kanalu History in v nekem trenutku se mi je zazdelo, da bi lahko našemu bendu rekli SIGNE. Kar nekaj časa sem se ukvarjal s tem, kako bi dali bendu ime, na koncu pa sem se odločil za SIGNE, ker mi je to ime dobro zvenelo. Tudi pomen NEW VICTORY mi je bil všeč.

Vaš prvi singel »Med prsti gre« ima zelo lepo, skoraj pravljično glasbo, ki jo krasi pozitivno besedilo. Zdi se, da je napisana prav za današnje težke, turbulentne čase. Nam lahko poveste kaj več o samem nastanku pesmi.

V bistvu sem to pesem »po nesreči« našel na telefonu, saj si velikokrat posnamem kakšne parte in potem čez čas čez njih posnamem nove. Imel sem že nekaj novih skladb, ravnokar smo recimo tudi posneli drugi singel z naslovom »Tolmuni večnosti«. In med pregledovanjem starih posnetkov melodij na telefonu sem našel to temo in sem si jo malo prepeval. Glede besedil je pa pri meni velikokrat tako, da pridejo sama od sebe. In tako je nastal singel »Med prsti gre«.

Kaj želite sporočiti ljudem s to pesmijo?

S to pesmijo bi ljudem želeli sporočiti, da naj bi bil vsak človek to, kar je, in delal tisto, kar si želi početi. Poznam vse preveč ljudi, ki pravijo: služba je služba in vsak dan hodijo domov popolnoma uničeni, utrujeni, siti sami sebe, in to res ni življenje. Zdi se mi, da bi se morali ljudje bolj potruditi, da bi bili dobri v tistem, kar radi počnejo in potem bi lahko delali to, kar radi počnejo. Zelo podobno je v odnosih. Če do nekoga nekaj čutijo, je v redu, če pa se stvari izpojejo in postanejo rutinske, se je pa včasih potem treba vprašati, ali je to še to ali ne. To so velikokrat stvari za pogumne ljudi.

Danes so ljudje tako zasuti z medijskimi novicami, skrbmi, gonjo za preživetjem, materialnimi dobrinami, bliščem kapitalizma in še bi lahko naštevali, da lastne intuicije in srca sploh ne slišijo. Kaj jim svetujete? Kako naj pridejo nazaj k sebi?

Če bi znal svetovati, bi najprej svetoval sebi. Predvsem je pomembno, da nekaj znaš. Jaz sem tista generacija, ki se še malo spomni Jugoslavije. Takrat na primer ni bilo pomembno, da si nekaj znal. Dobil si službo, nato pa si se priučil svojega dela. Danes pa takšnih služb praktično ni več. Nekaj moraš znati. In če hočeš nekaj znati, te mora nekaj zanimati. Se pravi, da je treba izhajati iz svojih talentov in zanimanj. In se tam potem izpopolniti, kolikor se pač da, in delati tisto, kar rad delaš. Na ta način boš potem tudi dobro delal. Tako lahko potem delaš kot samostojni podjetnik ali pa v klasični obliki zaposlitve.

Ali se morda tudi sami ukvarjate z meditacijo ali katero drugo alternativno metodo? Oziroma kako skrbite za regeneracijo in polnjenje baterij?

Ukvarjam se s tai chijem in qi gongom ter malo z akopresuro. Jaz stari kitajski medicini kar dosti verjamem in mi je tudi zelo všeč. Še posebno tai chi in qi gong sta mi zelo blizu. Sicer nisem ravno najbolj dosleden z vadbo, ker ali imam malo premalo časa zanjo ali sem občasno tudi malce len ali pa na to pozabim.

Ali vas poslušalci morda zamenjujejo s skupino Siddharta? 

Mislim, da ne. Tomijev vokal je precej drugačen od mojega in tudi linje in harmonije si niso podobne. V naslednjih skladbah bo pri nas precej drumm & bass elementov, tako da gremo po povsem drugi poti.

Tudi videospot je nekaj posebnega. S kom vse ste sodelovali pri njegovem nastanku?

Pri videospotu smo sodelovali z Adamom Mulalićem, on nam je to tudi omogočil, ker se je odrekel svojemu honorarju, ker je moj prijatelj. Poleg tega je pripeljal še producenta Gašperja Markuna iz podjetja Koprodukcija plus in pa Stello Ivšek, ki je naredila umetniško vizualizacijo. Tako da producent je bil Gašper Markun, snemalec Adam Mulalić, umetniško vizualizacijo pa je naredila Stella Ivšek. Ona je velika dodana vrednost tega videospota, brez nje bi bil zagotovo precej slabši. Ta vizualizacija naredi celotno stvar popolnoma drugačno. Vse skupaj je sicer posneto na odru kulturnega doma v Kamniku, kjer smo s kombinacijo obrazov in animacijo ozadja dobili dober končni vizualni efekt in zdi se mi, da je videospot precej dobro uspel. In to na zelo preprost način.

Od kod črpate tako zanimive ideje?

Kaj pa vem, veš, kako je to. En človek ima ene talente, nekdo drug pa druge. Jaz sem vedno znal pisati pesmi. Za ARCHE sem napisal večino pesmi in tudi v tem trenutku imam za SIGNE napisanih nekje 7 pesmi, ki čakajo v vrsti. Tega materiala mi nekako kar ne zmanjka. Nikoli pa recimo nisem znal zaigrati sola na kitari, čeprav sem se zelo trudil.

Včasih sem skladbe pisal tako, da sem istočasno naredil besedilo in skladbo, samo od sebe je prišlo. Veliko materiala, ki ga ustvariš, sicer potem tudi zavržeš. Pride dan, ki je primeren za ustvarjanje in potem so dnevi, ko ne uspe nič. In večinoma ne uspeva. Sem pa ugotovil, da najboljše skladbe nastanejo, ko si vzamem zelo dolg premor od ustvarjanja. Ko nisem nasičen od nenehnega brenkanja in prepevanja.

Meč po eni strani simbolizira vrlino, pogum in moč ter je simbol vojaškega statusa. Moč, ki jo predstavlja meč, naj bi imela dvojni vidik. Če ga vodi zloba, je lahko nepravično uničevalen. Če ga vodi pravičnost, pa se lahko uporablja za vzpostavitev in ohranjanje miru. Kaj pa vam simbolizira meč, kajti tudi laserski žarek je neke vrste meč, ali ne?

Meč bi mi prišel prav v smislu, da bi bil nek »peacemaker«. Se pravi, da se z njim popravlja kakšne krivice, zagotovo pa ne v zle ali osvajalne namene. Teh teženj nisem nikoli imel. Meč moraš imeti, kot kaže, potem pri sebi zato, ker je veliko takih ljudi, ki bi imeli, kar je tvoje, torej za obrambne namene.

Kdo so vaši vzorniki (če jih imate) in katerega od svetovnih glasbenikov radi poslušate?

Rad poslušam Depeche mode, Alter Bridge – Myles Kennedyja, Damirja Urbana od Lauferjev, potem Majke, Gorana Bareta, tudi Balaševića zelo cenim. Od slovenskih glasbenikov pa mi je še najljubši Vlado Kreslin. Zanimivi so tudi Matter, to so naši prijatelji iz Kamnika. Oni so zdaj mainstream in imajo mlade za sabo. Jaz sicer te glasbe ne razumem najbolje, ker je drugačna, ampak jih poznam osebno in so pravi frajerji.

Od kdaj se člani zasedbe SIGNE ukvarjate z glasbo? Ste profesionalni glasbeniki, oziroma ali se z glasbo uspete tudi preživljati?

Z glasbo se ne preživljamo, nihče od nas ni profesionalni glasbenik. Vsi pa se z glasbo ukvarjamo že dolgo. Za druge sicer težko rečem, sam pa se z glasbo ukvarjam od osnovne šole. Sem iz glasbene družine, igral sem klavir v glasbeni šoli. Moj oče je bil profesionalni glasbenik, avtor mnogih skladb sicer narodno-zabavne glasbe, ravnatelj glasbene šole v Kamniku, vodil je Kamniško godbo, bil je tudi dober trobentač dixielanda. Tudi moj brat je kar dober glasbenik, tako da mi je bilo to položeno že v zibelko.

Glede na to, da ustvarjate zelo kakovostno glasbo, nas zanima, če vas bomo kdaj morda lahko videli tudi na glasbenih festivalih, kot so Slovenska popevka, Melodije morja in sonca ali celo na izboru za pesem Evrovizije?

Jaz še vedno vidim našo glasbo kot neke vrste bolj prefinjen underground. S tem, ko gre človek na Evrovizijo, je zgodbe o undergroundu v sekundi konec. In mi tudi ni toliko do teh »belih hlač«. Nas pa zanimajo festivali, ki so dobro podprti glede ozvočenja, ki imajo dober pedigre. Na takem festivalu odigrati nekaj skladb je vedno velik plus. Ker pa smo zdaj še na začetku, nimamo materiala za celoten koncert s SIGNE, nočemo pa igrati starih skladb zasedbe ARCHE, ker to je pač druga stvar. Možno je sicer, da bomo naredili nekaj priredb starih skladb zasedbe ARCHE, ker sem tako ali tako avtor jaz.

Dobri festivali nas vedno zanimajo. Vendar smo za zdaj še v fazi snemanja skladb, videospotov, promocije, tako da upam, da bo v naslednjem poletju prišel čas za nastope. Če pa bi nas morda kdo povabil kot gosta, da bi odigrali nekaj skladb, pa bi se to lahko zgodilo že prej kot poleti. Tudi ni moj cilj, da se veliko nastopa v živo. Kakšne izbrane stvari morda, vendar mi za svoj nastop potrebujemo določene pogoje, vizualizacijo, da se lahko ustvari želeno vzdušje. Ne moremo na primer igrati na veselicah. Pri nas takih festivalov, na katerih bi želeli igrati, sploh ni. Kar je pa tujih takšnih festivalov, pa je spet vprašanje, koliko slovenskih bandov sploh pride zraven. Tako da glede festivalov nimam še čisto izdelanega načrta.

Kakšne so še vaše želje oziroma načrti?

Načrt je narediti prvi album, čeprav prodaja albuma danes ni več to, kar je bila včasih. Danes se večina glasbe prenese s spleta na napravo in albumov praktično nihče več ne izdaja. Tako da ne vem, če ima smisel izdajati CD v fizični obliki. Danes je fokus v glasbi na singlih in videospotih. Tako da bomo šli od skladbe do skladbe in se pokušali počasi uveljaviti v našem medijskem prostoru. Kar pa je sila težko, ker večinoma naletiš na zaprta vrata. 

Ampak ne smeš se ustaviti, treba je poskušati in biti vztrajen ter potrpežljiv. Jaz mislim, da če dobro delaš, se ti bodo slej ko prej nekje odprla vrata. Je pa res, da morajo biti izdelki dobri. Se pa prepoznavnost običajno težko naredi samo z eno pesmijo. Kar je po svoje tudi pošteno. Čeprav jaz mislim, da bi se z našo prvo pesmijo »Med prsti gre« dalo že v mesecu ali dveh doseči določeno prepoznavnost. Lahko pa, da naslednja ne bo več tako dobra, tega nikoli ne veš.

Kaj bi svetovali mladim, ki šele stopajo na glasbeno pot?

Se mi zdi, da je danes mladim lažje, kot je bilo nam takrat, ko smo začenjali. Ker lahko štart dovolj dobro naredijo že prek interneta, se pravi prek družbenih omrežij, YouTuba. Včasih si moral igrati v vsaki luknji, če si hotel, da te ljudje slišijo. Danes ta prvi korak lahko narediš malo drugače. S tem, da so radijske postaje zelo prijazne do mladih, novonastalih izvajalcev. Dajejo jim dovolj dobre odskočne deske, kar je seveda prav. In zdi se mi, da če imajo svojo zgodbo, tako kot so jo imeli na primer Matter iz Kamnika ali Mrfy iz Novega mesta, ki sta se zelo hitro vzpeli na glasbeni sceni, da lahko uspe. Seveda pa tukaj neke preverjene formule za uspeh ni. Ena zasedba bo ljudem všeč, druga pa sploh ne. Lahko je tudi v štartu videti, da bo uspelo, pa potem kasneje ne uspe. Lahko je pa »totalna bedarija« – in bo uspelo.

Kaj menite o resničnostnih šovih, kot so Slovenija ima talent, X faktor in podobnih? Bi svetovali mladim, da se jih udeležijo? Je to prava pot za začetek glasbene kariere? Bi se morda tudi sami udeležili katerega od njih?

Jaz osebno se jih ne bi udeležil. Mislim pa, da za mladega človeka, ki je dober, a še ne poznan glasbenik, šov, kot je Slovenija ima talent, ni napačna stvar. Čeprav so meni osebno vsi ti šovi »out«. Ampak za mlade, ki imajo nek presežek, talent in da tam izstopajo, pa so zagotovo dobra odskočna deska. Prek tega je uspelo kar nekaj glasbenikom. Vendar je tukaj bolj mišljena pop in dance – pop zvrst glasbe. Glede rock’n rolla, undergrounda vseeno morda ni najboljša odskočna deska. Se mi zdi, da je ta šov tudi zelo na nivoju narejen.  

Pravite, da na veselicah ne morete igrati, ker za svoj nastop potrebujete določene pogoje. Kje drugje in kdaj pa bi vas naši bralci morda lahko videli v živo?

Na tovrstnih prireditvah, kot so veselice, ne igramo. Razen če nas ob priložnostih, kot so rojstni dnevi, prosi nekdo, ki mu ne moreš reči ne. Potem pridemo kaj zaigrat. Nas pa v kratkem v živo po vsej verjetnosti ne bo moč slišati, ker v tem trenutku nimamo dovolj materiala za koncert. Za koncert potrebuješ nekje od 15 do 20 skladb. V roku enega leta bomo imeli material za koncert pripravljen in od takrat naprej se bodo koncerti lahko začeli. Je pa morda za nas malo zoprno, ker ne moremo igrati čisto povsod. Da, res je, da naredimo svoj šov, namreč potrebujemo določene pogoje. Pridejo pa v poštev vsi malo boljši klubi, predvsem potrebujemo temo, ker drugače ni tega efekta, ki ga želimo narediti.

Rekli ste, da že pripravljate nove skladbe. Nam lahko poveste kaj več o tem?

Ja, ravnokar smo posneli drugo skladbo z naslovom »Tolmuni večnosti«, ki bo malce drugačna od prve skladbe »Med prsti gre«. Med drugim se nam je pridružila simpatična pevka Aleksandra Perčič, s katero sva skupaj posnela pesem Tolmuni večnosti. Predvidevamo, da bo skladba z videospotom izšla konec meseca maja. Načrtujemo pa, da bi imeli do poletja narejene vsaj tri skladbe.

V klubu Taraja menimo, da je pozitivna in kakovostna glasba že na splošno zelo pomembna, za današnje čase pa še posebej. Glasbeni zasedbi SIGNE želimo vse dobro in veliko pozitivnega glasbenega navdiha tudi v prihodnje. Hvala, da ste si vzeli čas za nas in naše bralce in dobrodošli, ko bo spet kaj novega.

MED PRSTI GRE
KJE IZGUBILI SMO
TO LJUBEZEN VSO
KI SMO JO DOBILI V ZIBELKO

SE KDAJ SPLOH VPRAŠAMO
SMO POSTALI TO
KAR SMO ŽELELI BITI

KDAJ KO PREVEČ SPIJEMO
SE V HODNIKIH TEMNIH
Z DUŠO SVOJO SREČAMO

NAJ LJUBEZEN VODI NAS
SAJ TIHO IN HINAVSKO
NAM UHAJA ČAS

MED PRSTI GRE
MED PRSTI GRE

VIDEOSPOT
Režija:
Gašper Markun (Koprodukcija Plus)
Kamera:
Adam Mulalić
Montaža in barvna korekcija:
Adam Mulalić
Vizualizacije in video mapiranje:
Stella Ivšek

PESEM
Avtor besedila, glasbe, pevec skupine:
Rok Lipičnik
Producent, aranžer:
Rok Zevnik
Glasba, kitara, aranžmaji:
Matjaž Balantič
Mix: Rok Zevnik
Mastering: Gregor Zemljič

 

Vam je bil članek všeč?

Facebook
Twitter
Linkdin
Pinterest

Komentiraj

Prijavi se na novice

*S poslanim e-mail-om soglašaš s Pogoji poslovanja.

Sledi nam:

Mogoče te zanima tudi