Pogosto se pojavi občutek, da ne znamo umiriti misli. Dnevno imamo več deset tisoč misli. Navadno ženske nekje okoli sedemdeset tisoč, moški malo manj. Moški so namreč zmožni biti osredotočeni na eno samo stvar, medtem ko ženskam misli preskakuje na več stvari. 

 Vendar se težava s sprostitvijo misli pojavlja pri obeh spolih. Navadno je povezana s preobremenjenostjo in stresom ter pomanjkanjem časa zase. Veliko člankov svetuje meditacijo in pri velikem številu ljudi je le ta neuspešna. To se dogaja preobremenjenim posameznikom, ki ne morejo sprostiti misli. Sproščanje misli in meditacija sta elementa, ki se ju je postopoma potrebno priučiti. Manj kot je motečih elementov, večje sprostitve smo sposobni. Posameznik, ki živi v našem okolju, ima družino, otroke, službo nikoli ne bo zmogel doseči stanja, ki ga lahko doseže menih na oddaljeni gori nekje na vzhodu. 

Vsakdo v določenem obdobju doživi pomanjkanje energije (utrujenost), vendar se večina hitro opomore. V kolikor se ne opomorete dalj časa, kaže na neravnovesje v telesu, ki ga je potrebno zdraviti. Pogosti simptomi utrujenosti so bolečine v mišicah, splošna utrujenost do popolne izčrpanosti, slab spomin, pomanjkanje koncentracije, depresija, zmanjšana sposobnost za delo, slab apetit, počasno gibanje črevesja …

Pri kronični utrujenosti običajne dnevne naloge (služba, gospodinjstvo) predstavljajo obremenitev. Vzroki za utrujenost so lahko dolgotrajni stres, travmatični dogodki (smrt, ločitev …), pomanjkanje spanja, neredni obroki, krajši dnevi jeseni in pozimi, pomanjkanje zunanje aktivnosti (sprehodi, tek …).

Naša usoda, karakter in zdravstveno stanje(po Lazarevu so usoda, karater in zdravstveno stanje neločljivi del biopolja, in s spreminjanjem enega, spreminjamo tudi druge parametre) so odvisni od večih, med sabo tesno povezanih dejavnikov. Lahko bi celo rekli, da smo rezultat vsega tistega, kar je na nas vplivalo v preteklosti, kar prihaja iz prihodnosti in kar v tem trenutku vpliva na nas. Vpliv vseh teh dejavnikov je zelo kompleksen, zato ne moremo nobenega dejavnika izločiti ali poenostavljati. 

Pogledali si bomo, kateri dejavniki najbolj vplivajo na nas. Zavedam se, da jih je gotovo mnogo več, vendar se bomo ustavili le ob tistih, ki vplivajo na nas in povzročajo stanje v katerem se nahajajo in so povezani s tematiko knjige Integralna biorgonomija, M. Ogorevc/ 2004.

Pretekla življenja – evolucija duše
Evolucijo naše duše lahko gledamo skozi vsa naša pretekla življenja na tem in na drugih planetih, kakor tudi skozi vse naše nematerialne (pod nematerialne inkarnacije mislim na inkarnacije na Zemlji ali nekem drugem Planetu ali drugi dimenziji, v katerih imamo samo energijsko telo) inkarnacije. Istočasno pa naša evolucija poteka tudi v času bivanja v drugih svetovih ter v bivanju med posameznimi inkarnacijami, še preden je sploh prišlo do prve inkarnacije. Potem, ko duša zapusti telo – ko umremo, po vseh predhodnih fazah čiščenja in zdravljenja preteklih travm, preidemo v svetlobo. Tam ponovno začutimo tisto, kar že nosimo v sebi, vendar v življenju na Zemlji nismo ozavestili. 

Tam ponovno začutimo ljubezen, sprejemanje, pravičnosti in druge kvalitete, ki krasijo človeško bitje. V času zlitja s svetlobo se vse to aktivira in počutimo se božansko. V drugi fazi se zavemo svojih napak in odpustimo sami sebi vse storjene napake. V tretji fazi pa poteka učenje na nivojih, kamor sodimo v okviru svoje dušne skupine (Michael Duff Newton dr. Sc., Usoda Duš, Ara – 2004). Učenje poteka različno dolgo in je odvisno od tistega, kar se mora duša naučiti in tudi od njenih odločitev za novo utelešenje. Duša ima pri odločitvi za novo utelešenje svobodno voljo. Seveda jo vodniki opozorijo na možne posledice, v kolikor je preveč zaletava in si želi prehitro na Zemljo.

Vendar tega ne moremo posploševati in razmišljati, češ da nam sedaj na Zemlji ni potrebno ničesar narediti zase. To bi bilo preveč lepo in enostavno, ker bi tisti, ki se ne znajo ali nočejo urediti življenja lahko rekli: Do smrti bom že nekako zdržal, potem pa me čaka mir in čista svetloba. To naj bi izgledalo kot nekakšen zaslužni dopust, kjer v idealnih pogojih samo čakamo na naslednjo priliko za inkarnacijo. Vendar temu ni tako, saj mnogi avtorji, ki so imeli preko neposrednega uvida možnost spoznanja o tem, navajajo, da se tudi v tem času odvija evolucija naše duše. Tudi tukaj v nevidnem svetu (pod nevidnim svetom tukaj mislim na vse tiste svetove, ki niso zaznavni s petimi čuti. Zaznavajo jih lahko le tisti, ki so razvili še druge načine komuniciranja z Vesoljem. Njihov spoznavni svet je širši kot spoznavni svet navadnega človeka) se učimo skozi spoznanja o predhodni inkarnaciji.

Tukaj se ne bomo podrobno spuščali v nematerialne inkarnacije in na tisto, kar se z dušo dogaja med posameznimi inkarnacijami, ampak so za nas bolj pomembne inkarnacije na Zemlji. Čeprav se tega ne zavedamo, ker nimamo vpogleda v našo podzavest, v njej obstajajo zapisi o vseh predhodnih življenjih. Za nas je pomembno predvsem tisto, kar je ostalo nerazrešeno, oziroma travme, ki vplivajo na naše sedanje življenje. Lahko bi rekli karma, ki jo moramo razrešiti. Pri tem je dobro vedeti, da vse karme ni možno razrešiti v enem življenju, ker morajo obstajati pogoji za to. Tu mislim predvsem na življenjske okoliščine, ljudi s katerimi živimo ali se z njimi srečujemo. Veliko vlogo pri tem ima tudi postavitev planetov ob našem rojstvu, ki nam lahko pomaga razumeti okoliščine, ki nam bodo pomagale razrešiti
našo karmo in bodo s tem tudi vplivale na naš duhovni napredek. 

En del karme pa ostane za razrešitev v naslednjih življenjih, ko bodo ustvarjeni tisti pogoji, ki jih potrebujemo za njeno razrešitev. Nemogoče je v primeru zelo zapletene karme, ki je povezana z različnimi okoliščinami in osebami v enem življenju imeti vse potrebne pogoje za njeno razrešitev. V materialnem svetu namreč ne moremo ustvariti več pogojev istočasno. Včasih lahko kje preberemo, da nam lahko kdo očisti našo karmo ali celo, da je potrebno samo pomisliti in se odločiti, da bomo od sedaj naprej živeli v ljubezni in vse se bo tudi zgodilo. Pred kratkim sem čital celo knjigo o tem, da bo leta 1999 možnost za širše množice, da prestopijo na višjo raven zavesti. Šlo naj bi kar za neke vrste vnebovzetje. V letu 2004 smo videli da se to ni zgodilo. Koliko je resnosti v takšnem pisanju, presodite sami. Sploh pa, če pogledam avtorja te knjige, ki se še sedaj ukvarja s osnovnimi težavami za preživetje v tem svetu. Če njemu kot avtorju te knjige, kljub vsemu znanju, ki naj bi ga dobil od »zgoraj«, ni uspelo, kaj potem lahko pričakujemo ostali. 

Skratka, svoje, v preteklosti nepravilno delovanje, moramo na nek način tudi popraviti. To se dogaja skozi ljudi in okoliščine, ki si jih
prikličemo v življenje. Takšno preizkušnjo lahko prepoznamo, ozavestimo in razrešimo ali pa se upiramo, smo do tega agresivni in si še okrepimo vzorce nepravilnega delovanja. Razrešitev karme lahko poteka hitreje, če ozaveščamo in smo usmerjeni v smer pravilnega delovanja.

Vplivi prednikov
Glede na naloge, ki si jih je duša zadala za razrešitev v tem življenju, si izbira tudi ustrezne starše in vse okoliščine, ki so s tem dane. Pri tem gre lahko za starše, s katerimi se v predhodnih življenjih nismo srečevali in so samo primerni za nas glede pogojev za razrešitev karmičnih vzorcev in naloge duše v tem življenju. Velikokrat pa smo se vsaj z enim od staršev že srečevali v naših skupnih predhodnih življenjih. Te vloge so bile lahko različne ali pa se celo ponavljajo, ker smo se vedno bolj zapletali oziroma nismo razrešiti tistega, zaradi česar smo bili skupaj. Znotraj dušne skupine, ki ji pripadamo, se običajno tudi dogovorimo o vlogah, ki jih bomo igrali v naslednjem življenju. Pogosto si posamezne vloge izmenjujemo
iz življenja v življenje. Na ta način se preizkusimo v vseh vlogah, ki jih potrebujemo, da bi obvladali neke sposobnosti. Včasih pa se kaka duša iz iste dušne skupine sama javi, se na nek način tudi žrtvuje, da bo odigrala določeno vlogo v našem življenju.

Če to pogledamo z vidika razreševanja naše karme, si duša izbere starše (včasih kar avtomatsko dobimo starše, s katerimi moramo neposredno razrešiti karmični odnos), ki imajo podobne vzorce delovanja in bodo na primer naše destruktivne vzorce še okrepili. Tako na primer duša, ki iz prejšnjih življenj prinaša strah, da ni dovolj dobra, dobi mater, ki ima podoben vzorec in očeta, ki ji to še poudari s svojim dominantnim odnosom do nje. Ženska pa si izbere tudi moža, ki ji ves čas sporoča, da ni dovolj dobra za njega. Pogosto pa se podobno dogaja tudi v službi. Na ta način zunanje okoliščine ojačajo ta vzorec in postane neznosen. 

Če se oseba tega zave, ima možnost to tudi razrešiti. V nasprotnem primeru, če tega ne razume, si z jezo in upiranjem situaciji povzroča dodatno agresijo. Takrat se začnejo
težave kazati skozi bolezen, nesreče ali s spremembo karakterja. Ko spremenimo svojo notranjo naravnanost, svoj odnos do zunanjega sveta, se tudi zunanji vplivi omilijo in spremenijo, saj ne obstaja več razlog za ta vpliv. Hermes Trismegistos je že zdavnaj napisal, kakor znotraj, tako zunaj. Ali rečeno drugače: »Od zunaj dobimo samo tisto, kar je tudi v naši notranjosti«.

Čas nosečnosti
Čas bivanja v maternici od spočetja naprej je izredno pomemben za naše življenje. Lahko nas usodno obeleži tako v dobrem kot v slabem pomenu. Dejstvo, da prav spremembe v pretoku energije in informacije, ki jih otrok dobi v stanju zavesti med bivanjem v maternici (več o tem si lahko preberete v knjigi Dr. Arthur Janova, Why you get sick and how you get well ter Nelly Astelli Hidalgo in Alexis Smets DJ., Rešiti kar je izgubljeno), ustvarijo del lastnosti, s katerimi danes živimo. Napetosti in travme, ki smo jih doživeli v tem obdobju, se vtisnejo v centralni živčni sistem in v celični spomin celotnega telesa ter se v različnih življenjskih obdobjih aktivirajo preko telesa in psihe. Čas ni nekaj linearnega, to pomeni, da vse travme iz preteklosti obstajajo tudi v sedanjem trenutku. Podobno, kot če na primer v računalnik
nekaj let vnašamo podatke, ki potem obstajajo v pomnilniku. Naivno bi bilo verjeti, da takrat, ko teh podatkov nismo izbrisali, ti ne obstajajo več. Pogosto ljudje pravijo: »To kar pravite o izvoru mojih težav, že ne more biti res, ker se jaz tega ne spomnim več.«

Med razvojem zarodka v maternici, v času devetih mesecev od spočetja do rojstva, se utrdijo strukture našega telesa, razuma, občutkov in vedenja. Po rojstvu ima naše življenje osnovo – korenine v prenatalni fazi, v našem življenju pred rojstvom, ki na nas bistveno vpliva. To so tudi strukture biopolja v naši podzavesti, ki jih je potrebno sprostiti, kadar zbolimo ali pa imamo kakšne težave. 

Dr. A. Janov se ukvarja s travmami, ki smo jih dobili v času bivanja v maternici in katere v veliki meri vplivajo na naše težave in življenja na sploh. Pravi, da se oseba ne zaveda teh travm, vendar le-te usmerjajo vsak trenutek njenega življenja. Da bi ozavestili te travme, se moramo vrniti v čas, ko so nastale. Dr. A. Janov s svojimi metodami in na svoj način to tudi naredi. Pri tem pride do ozaveščanja in sproščanja travm. Če imamo sposobnost neposrednega vpogleda v podzavest, nam ni potrebno osebo vračati v čas nastanka travme s pomočjo hipnoze ali na kakšen drug način, saj je vse kar potrebujemo, zapisano v biopolju te osebe.

Znano je dejstvo, da je otrokovo zdravje odvisno od materinega čustvovanja, razmišljanja in obnašanja, ne samo v toku nosečnosti ampak tudi nekaj let pred njegovim rojstvom. V taoizmu se bodočim staršem priporoča, da nekaj let pred spočetjem otroka živijo umirjeno, mirno, duhovno in v občutku vzajemne ljubezni in ljubezni do celotnega stvarstva. Cilj teh napotkov je pripraviti bodoče starše, da bodo po spočetju čim bolj blagodejno vplivali na otroka, da ta ne bi že v začetku svojega življenja dobil travm, ki bi pozneje v toku življenja vplivale nanj.

Vse kar se dogaja v okolju zarodka v času bivanja v maternici, je odločilno za njegovo bodoče življenje. Vendar ni samo mati tista, ki ima velik vpliv na zdravje bodočega otroka. Tudi oče v veliki meri vpliva na zdravje in usodo otroka, čeprav v nekoliko manjši meri. Vendar je dejstvo, da je materin vpliv odločujoč.

Moje raziskave in praksa kažejo, da v toku nosečnosti in tudi pred njo mati s svojo jezo, agresijo, še posebno do očeta otroka, veliko bolj destruktivno vpliva na zdravje otroka kot oče. Mati je v času nosečnosti veliko bolj kot oče povezana z otrokom in na njega direktno prenaša vsa svoja čustva, misli in podobno. Ker je spoj matere v času nosečnosti z višjimi ravnmi veliko večji, so tako njene dobre kot slabe misli bistveno močnejše. Mati predstavlja zemeljski, oče pa kozmični Božanski princip. Tudi zato je jeza matere na očeta – na Božanski princip veliko bolj destruktivna kot nasprotno. 

Največja destrukcija otrokovega biopolja nastane takrat, kadar je mati užaljena, jezna ali celo sovraži otrokovega očeta. Energijski napad na očeta otroka je tudi direktni napad na njegovega otroka. Napad na očeta je tudi napad na Božanski princip, ki ga le-ta predstavlja. Oče pa je pri tem odgovoren za to, da noseči materi ustvari kar se da dobre pogoje in da goji ljubeč odnos do nje in do bodočega otroka. Ne moremo govoriti o tem, kateri od staršev je bolj pomemben in ima večji vpliv na otroka, ker gre za globoko vzajemno povezavo na vseh ravneh. V nadaljevanju navajam nekaj najbolj pogostih škodljivih vplivov okolja na otroka, ki se razvija v maternici, katere ugotavljam pri opravljanju terapij.

Travmatične izkušnje v toku življenja
Negativni programi raznih travm ali slabih izkušenj v toku življenja so najbolj prepoznavni in jih tudi najlažje vzročno povežemo z našimi težavami. Vsako doživetje ali življenjska izkušnja, v kateri smo bili na kakršen koli način prizadeti, pusti v naši podzavesti tudi energijske posledice. Lahko bi poenostavljeno rekli, da je to kepa energije, ki vsebuje informacijo o negativnem, za nas travmatičnem dogodku. Poudarjam, da je posledica neprijetnega dogodka primarno energijska in šele sekundarno psihološka travma. Ustvaril se je nek program, ki samodejno deluje v naši podzavesti, neodvisno od naših hotenj. Ti podzavestni programi se akumulirajo in tvorijo nove programe, ki se združujejo z analognimi programi drugih oseb ali s skupnimi programi človeštva, kar jim da še posebno težo. 

Pa vzemimo na primer travmatično izkušnjo športnika, ki je bil neuspešen na svojem najbolj pomembnem tekmovanju, čeprav je bil telesno dobro pripravljen. Zaradi te izkušnje je v njegovi podzavesti nastal program, ki mu pravi, da bo na naslednji tekmi verjetno spet doživel neuspeh. K temu se pridruži še pritisk javnosti, negativni program trenerja in polomija je tu. Karkoli on naredi in ne glede na njegove želje in hotenja, se od energije, ki jo ima za to na voljo, vedno odšteje njegova podzavestna negativna usmerjenost.

Temu pravimo antagonistična motivacija ali nasprotno usmerjena motivacija. Skozi ta primer lahko pogledamo tudi druge življenjske situacije, kot so neuspehi v službi, šoli, v odnosih ali kakršnakoli druga dejavnost. Takšnega programa se lahko znebimo tako, da ga najprej prepoznamo, ozavestimo, za kaj gre, energijsko transformiramo in nato se oseba pozitivno programira. Tukaj opozarjam na etiko. Terapevt lahko s svoji hotenji in željami osebi programira svoj program, ki pa ni v skladu s tema, kar želi je pripravljen sprejeti pacient.
Vsaka naša misel je lahko že neke vrste podzavestni program. Tako se lahko nekdo, ki je imel slabo izkušnjo v partnerski zvezi, zavestno odloči, da ne bo nikoli več dovolil, da bi se zaljubil. Tako ustvarjen program mu bo pozneje onemogočal ali vsaj otežil naslednje partnerske zveze v tem, pa tudi v naslednjih življenjih. To bo trajalo tako dolgo, dokler ne bo ozavestil vzroka težav in se v skladu s tem tudi spremenil. Res pa je, da nas večina najlažje ozavešča težave takrat, ko so le-te tako velike, da smo prisiljeni nekaj narediti. Največkrat je to takrat, ko tudi telesno zbolimo, ker ta jezik najlažje razumemo.

Z energijskega vidika je koristno, da ponižno sprejmemo vse življenjske izzive. S tem prihranimo veliko energije, ki bi jo sicer porabili za nestrinjanje s situacijo, v kateri smo se znašli in okrivljanje nekoga, ki naj bi po naši presoji bil kriv za naše težave. Ker se je v zadnjem obdobju bistveno povečala agresija celotnega človeštva in so blokade med zavestjo in podzavestjo dokaj poškodovane, se ustvarja intenzivna podzavestna agresija. Torej se naša agresija prenaša na raven biopolja – v Vesolje. Da bi se ta proces zaustavil, Vesolje vključuje procese samouničevanja človeštva, ki je odgovorno za porast agresije in kršenje višjih zakonov. V teh pogojih bodo imeli možnost preživetja tisti, ki imajo uravnovešeno
biopolje, brez negativnih programov. 

Če doživljamo agresijo od zunaj, to pomeni, da smo mi tako naravnani notranje. Tisti, ki na primer ne sprejema alkoholikov in nemoralnih, ves čas doživlja njihove napade. Ali na primer nekdo, ki ne sprejema neurejenosti, takšnih ljudi, ki se ne držijo dogovorov, ta bo ves čas srečeval prav takšne osebe. Tako ima veliko priložnosti, da jih začne sprejemati ali pa to podzavestno agresijo še poveča. Posledično sledijo še hujše lekcije. Z vidika višjih ravni biopolja je vseeno, kdaj se bomo česa naučili, v tem ali čez deset življenj. Dejstvo je, da se nekega dne bomo.

Tukaj navajam primer gospe, ki me je zaprosila za pomoč, za svojega trinajstletnega sina. Ko sta bila na neki svečanosti v množici ljudi, ga je napadla pijana oseba. Ni bil telesno poškodovan, ampak mu je dogodek povzročal neprijetne občutke, sanjal ga je in na sploh se tega ni mogel znebiti. Že moj prvi pregled situacije mi je pokazal, za kaj gre v tem primeru. V materini podzavesti je deloval močan podzavestni program ne sprejemanja in obsojanja alkoholikov, kot tudi močna podzavestna agresija do njih. Ta program je dobila v otroštvu, ker je bil oče alkoholik in ga je prenesla tudi na sina. Iz tega sledi, da je imel sin, ne da bi se tega zavedal, močno podzavestno agresijo do pijanih ljudi. Oni to podzavestno
zaznajo in se odzivajo zavestno – zunanjo agresijo do njega. Seveda je mati težko sprejela mojo razlago, kajti napadli so njenega sina in ne nje. V takem primeru ima mati ključ rešitve v svojih rokah. Nahaja pa se v tem, da ozavesti, razume in spremeni svoj odnos do ljudi, še posebej do alkoholikov. Nikoli nimamo pravice obsojati kogar koli, ampak vsakega sprejmemo brezpogojno z ljubeznijo, takšnega kot je.

Pri travmatičnih izkušnjah v tem življenju ljudje pogosto težko sprejmejo dejstvo, če jih je na primer nekdo prizadel in so ga oni obsojali pred dvajsetimi leti, da je to še vedno aktualno. Večina pravi, da to ne more biti res, ker tega ne čutijo več. Kot argument lahko rečem le to, da meni ne bi bilo dano za ta problem vedeti, če v njih ne bi obstajal. Veliko jih trdi, da so to že davno odpustili. To je bilo lahko res, vendar je bilo to na mentalni ravni, površinsko. Pri tem pa se ni zgodila psiho energijska transformacija, saj večinoma to ni bilo iskreno. Včasih lahko kje preberete, da na primer takrat, ko nas je nečesa strah, izgovarjamo nasprotno trditev in se bo tudi uredilo. Po mojih izkušnjah to ne drži, saj se v podzavesti ni zgodila nobena sprememba. Ko se znova znajdemo v podobni situaciji, vidimo, da je strah ostal. 

Strah je potrebno ozavestiti, razumeti (s tem, ko nekaj ozavestimo in razumemo, spreminjamo informacijo. Prvotni vzroki za naše težave se nahajajo na ravni informacije.) in tudi energijsko transformirati. Šele nato lahko to tudi preverimo v resnični situaciji.

Vpliv komplementarnih partnerjev
V integralni biorgonomiji smo raziskali tudi vplive naših komplementarnih partnerjev in njihovih prednikov na naše zdravstveno stanje. Zato lahko rečemo, da na to, kaj smo in kako se počutimo v tem trenutku, vplivajo naši predniki in predniki naših komplementarnih partnerjev. Temu rečemo energijska dinastija in ta vpliv obravnavamo kot enega izmed zelo resnih dejavnikov, ki vplivajo na naše zdravje, usodo in karakter. Tudi v homeopatiji govorijo o tako imenovanih mijazmih, ki predstavljajo vse potlačene in nepozdravljene vzorce bolezni vsaj štirih generacij nazaj. Sam ugotavljam, da ta vpliv sega še dlje, pogosto celo do sedme ali celo do desete generacije. Pri sebi sem lahko izsledil vplive, ki segajo sedemnajst generacij nazaj. Seveda so ti vplivi z oddaljenostjo vse šibkejši in na nas nimajo več tolikšnega vpliva. V primeru, da so destrukcije v biopolju neke dinastije zelo močne in so iz roda v rod močnejše, se po štirih do sedmih generacijah ozavestijo in spremenijo ali pa rod izumre, da se ne bi prenašale dalje. Močno kršenje duhovnih zakonov je z vidika celote zelo nevarno za celoto in biopolje s svojim sistemom samoregulacije odgovarja tako, da se to vrne avtorju. Če opozorila ne sprejme, dobi še močnejše opozorilo in če tudi tega ingnorira, je fizično uničen. Fizično uničenje je največje zdravljenje duše. In bolj kot telo trpi, večjo možnost ima duša, da se očisti in poveže s prvobitnostjo – Bogom.

Gledano strateško je tako tudi pošteno. Gledano z vidika celote, je boljše uničiti tiste dele, ki kvarijo celoto, kot pa dovoliti, da se kvari celota (odstranimo gnilo jabolko iz košare, da ne bi pokvarilo še drugih). Zakon samoregulacije biopolja – karme deluje brezpogojno in ne obstaja izjema. Ker ta zakon deluje brezhibno, ni nobene potrebe, da mi prevzemamo vlogo tistega, ki obsoja, kaznuje itd.

Imunski sistem je eden od obrambnih mehanizmov telesa. Krepitev imunskega sistema je potrebno izvajati skozi celotno leto – to je življenjski slog in ne »modna muha« jeseni. Vendar pa ni nikoli prepozno, da z zdravim življenjskim slogom pričnemo.  Za dober imunski sistem je potrebna uravnotežena prehrana, uravnovešenje stresa, dovolj počitka in redno gibanje. Tradicionalna kitajska medicina lahko pomaga s terapijami akupunkture in zeliščnimi prehranskimi dopolnili.