Tokrat vam v nadaljevanju sklopa o enem izmed najpomembnejših čustev – jezi – želimo predstaviti nekatere prvotne načine, s katerimi lahko svojo jezo pričnemo obvladovati na ustrezen način in naredimo korak k boljšemu odnosu do sebe in drugih.

1. Prvi najpomembnejši in ključni korak je, da se ne sramujete svojih čustev in se te naučite sprejemati. Predvsem ne obsojajte jeze, ko se ta pojavi.

2. Naučite se prepoznati, kako občutite jezo (dihanje, cmok v grlu, toplota v prsnem košu …).

3. Vprašajte se po lastnih potrebah.

Na žalost so nas družba in s tem tudi starši naučili, da ne razmišljamo, ampak sprejmemo družbene ideje o svojih odgovornostih, vlogah, svojem primernem mestu. Pri tem je pomembno, da se naučimo vprašanja kot so ˝Kako lahko drugim ugajam?˝, ˝Kako lahko pridobim ljubezen in odobravanje?˝, ˝Kako lahko ohranim mir?˝ nadomestiti s ˝Kaj pravzaprav zdaj želim ali potrebujem?˝ in ˝Kaj lahko v tem trenutku storim zase?˝. Četudi smo negotovi glede vprašanj o svojih potrebah, je koristneje, da si to priznamo in da z njimi nekaj časa sedimo ter si nanje odgovorimo (Lerner, 2014).

4. Ozavestite vzorec, ki ga prevzemate v odnosu, opazujte svoj značilen slog obvladovanja jeze.

Vsi imamo predvidljive vzorce in načine, preko katerih obvladujemo jezo in konflikte, čeprav se ti lahko od odnosa do odnosa razlikujejo. V primeru, da imate težave z odkrivanjem in ozaveščanjem lastnega stila, vam lahko kot vodilo služijo opredeljene vrste znane klinične psihologinje H. Lerner (2014).

Tisti, ki so nagnjeni k približevanju v odnosu:

• Na naraščajočo anksioznost odreagirajo tako, da v odnosu iščejo več povezanosti.
• Visoko cenijo pogovor in izražanje čustev ter verjamejo v to, da bi morali to storiti tudi drugi.
• Se počutijo zavrnjene in to vzamejo osebno, ko si nekdo od bližnjih želi več časa in prostora zase ali proč od odnosa.
• So nagnjeni k zasledovanju oz. k hladnemu umiku, ko njim pomembna oseba želi prostor in čas zase.
• Se lahko negativno označijo kot preveč odvisne ali prezahtevne v razmerju.
• Običajno kritizirajo partnerja kot nekoga, ki se ne zna spoprijeti s čustvi ali prenašati bližine.

Tisti, ki so nagnjeni k distanciranju v odnosih:

• Iščejo čustveno razdaljo ali fizični prostor, kadar je stres povišan.
• Se imajo za samostojne in privatne osebe, stvari raje naredijo sami, kot pa poiščejo pomoč.
• Imajo težave z izražanjem svoje ranljive in odvisne strani, potrebne pomoči.
• Prejemajo oznake, kot so ˝čustveno nedostopni˝, ˝zadržani˝ in ˝nezmožni se spoprijeti s čustvi˝ s strani svojih bližnjih.
• Obvladujejo anksioznost v osebnih odnosih s sprejemanjem novih projektov, povezanih z delom.
• Lahko odnose v celoti prekinejo, ko se ti zaostrijo, namesto da bi zadeve razrešili.
• Se odprejo najbolj, kadar se na njih ne pritiska.

Tisti, ki so nagnjeni k premajhnemu delovanju:

• Imajo več področij, pri katerih se preprosto ne morejo organizirati.
• Pod stresom postanejo manj kompetentni, zato prosijo druge, da naredijo stvari namesto njih.
• Običajno razvijejo fizične ali čustvene simptome, kadar je stres povečan.
• Lahko postanejo središče družinskih tračev in skrbi.
• Si prislužijo oznake, kot so ˝ta problematični˝, ˝ta krhki˝ …
• Težko pokažejo svojo močno, kompetentno stran svojim najbližjim.

Tisti, ki so nagnjeni k prekomernemu delovanju:

• Vedo, kaj je najboljše ne le za njih, ampak tudi za druge.
• So hitro nagnjeni k svetovanju, reševanju in prevzemanju dela, ko pride do stresa.
• Se radi vmešavajo v reševanje težav drugih in ne dopuščajo, da se drugi sami spopadajo s svojimi težavami.
• Se izogibajo reševanju lastnih osebnih ciljev in težav s tem, ko se osredotočajo na druge.
• Težko delijo svojo ranljivo, slabo delujočo stran, zlasti s tistimi, ki imajo težave.
• So lahko označeni kot ˝zanesljivi˝, ˝tisti, ki se vedno držijo skupaj˝ …

Tisti, ki krivijo:

• Se na anksioznost odzovejo s čustveno intenzivnostjo in kreganjem.
• Se hitro razburijo.
• Porabijo ogromno energije, ko poskušajo spremeniti nekoga, ki se noče spremeniti.
• Se vključujejo v ponavljajoče se cikle sporov, ki lahko razbremenijo napetost, a ohranjajo stare vzorce.
• Za svoja čustva in dejanja krivijo druge osebe.
• Druge vidijo kot edino oviro za spremembe.

Kot opozarja H. Lerner (2014), je pri razmišljanju o lastnih vzorcih odzivanja ključno zavedanje, da nobena od zgornjih kategorij ni dobra ali slaba, pravilna ali napačna. Gre preprosto za načine obvladovanja tesnobe. Do težav pa prihaja, če ste pri kateri od navedenih kategorij v samem ekstremu ali če svojega vzorca ne zmorete opazovati in spreminjati.

Ob ozaveščanju lastnega vzorca vas vabimo, da poskušate opazovati tudi značilen način obvladovanja jeze pri drugih, kako se njihov način povezuje z vašim ter kako nanj vpliva.

5. Preizkusite se v pogumnih dejanjih:

Naredite načrt, kako se s svojo jezo spopasti v vsakodnevnih odnosih na način, ki odstopa od vašega običajnega vzorca.

• Poskusite izstopiti iz vašega vzorca.

Vnaprej se odločite, koliko časa boste vztrajali v novem položaju, in opazujte, kaj se bo zgodilo.

• Definirajte sebe v odnosih.

Omislite si en ali dva načina, s katerima se boste poistovetili pred svojimi bližnjimi, brez da bi jih kritizirali ali poskušali spremeniti in ne da bi prestopili v obrambni položaj, ko anksioznost naraste. To je lahko deljenje svojih sposobnosti, močnih področij, jasno navajanje nestrinjanja v stališčih itd.

• Skušajte spremeniti svoje vedenje v odrezanih odnosih.

V primeru, da ste čustveno odrezani od določenega družinskega člana, je lahko pogumno dejanje, če preprosto pošljete rojstnodnevno voščilnico ali čestitko za praznik. Če ste čustveno nepovezani z družinskimi člani, boste namreč bolj zahtevni in odzivni v drugih odnosih.

• Pripravite se na odpor.

Ko boste poskušali spremeniti svoj vzorec, se pripravite ne le na močne reakcije drugih, ampak tudi na notranji odpor, ki ga boste doživeli v sebi. Pri vsem tem je pomembno, da:

–  Spregovorite, ko je kakšna stvar za vas pomembna.

–  Ne udarite nazaj (verbalno ali fizično), medtem ko ste jezni ali ko je ozračje intenzivno naelektreno. Raje se skušajte začasno umakniti.

–  Vzemite si čas za razmislek o težavi in za razjasnitev svojega stališča. Preden spregovorite, si zastavite naslednja vprašanja: ˝Kaj me glede situacije razjezi?˝, ˝Kaj je tukaj resnični problem?˝, ˝Za čim stojim?˝, ˝Kaj želim doseči?˝, ˝Kdo je za kaj odgovoren?˝ in ˝Kaj konkretno želim spremeniti?˝.

–  Ne uporabljajte taktik, kot so obtoževanje, interpretiranje, diagnosticiranje, označevanje, analiziranje, pridiganje, moraliziranje, ukazovanje ali posmehovanje.

–  Ne postavljajte nejasnih prošenj. Naj druga oseba natančno ve, kaj si želite. Ne pričakujte, da bodo ljudje predvidevali, kaj potrebujete, ali počeli stvari, ki jih niste zahtevali. Tudi tisti, ki vas imajo radi, ne znajo brati misli.

–  Poskusiti ceniti dejstvo, da smo si ljudje drugačni. Različne perspektive in načini odzivanja ne pomenijo nujno, da ima ena oseba prav in druga narobe.

–  Ne sodelujte v intelektualnih argumentih, ki ne vodijo nikamor.

–  Zavedajte se, da je vsaka oseba odgovorna za svoje vedenje.

–  Ne govorite drugi osebi, kaj misli ali čuti, ali kaj bi morala misliti in čutiti.

–  Poskusite se izogniti govorjenju v imenu tretje osebe. Svojo jezo poskušajte spremeniti v jasne, ne obtožujoče izjave oz. »jaz sporočila«, s čimer lahko povečate možnost za konstruktiven dialog (npr. recite ˝Počutim se, kot da nisem slišan.˝ namesto ˝Ne znaš poslušati.˝ …).

–  Vedite, da se v bližnjih odnosih spremembe dogajajo počasi. Ne bodite ob pogum in voljo, če večkrat padete, ko poskušate vso teorijo uporabiti v praksi. Kakršenkoli doživet neuspeh je le del procesa, zato bodite potrpežljivi do sebe.

Vir in literatura:

Lerner, H. (2014). The dance of anger: A Woman’s Guide to Changing the Patterns of Intimate Relationships. HarperCollinsPublishers.

Vir članka:

http://www.beliobroc.si/novice-in-dogodki/nacini-obvladovanja-jeze-1-del

http://www.beliobroc.si/novice-in-dogodki/nacini-obvladovanja-jeze-2-del

Vir članka: http://www.beliobroc.si/novice-in-dogodki/kako-se-soociti-s-trikotniskim-vzorcem-v-lastnem-zivljenju

Včasih se ne zavedamo, da močne občutke jeze prenašamo od ene osebe na drugo ali da se lahko tesnoba v določeni situaciji lahko pojavlja kot jeza nekje drugje. Tesnobo v enem odnosu tako zmanjšujemo s fokusiranjem na tretjo osebo, ki jo nezavedno potegnemo v situacijo, da zmanjšamo čustveno intenzivnost v prvotnem paru. Ta vzorec se imenuje trikotnik in se lahko pojavlja pravzaprav v različnih oblikah. V osnovi trikotniki delujejo samodejno in nezavedno v vseh človeških okoliščinah, vključno z našo družino, delovnim okoljem in našimi prijateljskimi mrežami. Toda trikotniki se lahko tudi trdno zasidrajo, tako da blokirajo osebno rast posameznikov in preprečujejo, da bi ugotovili dejanski vir konfliktov v naših odnosih (Lerner, 2014).

Običajno smo nagnjeni k izogibanju neposrednim soočanjem in namesto tega svojo jezo prelagamo na odnos z manj močno osebo, na primer z otrokom, drugo žensko itd. Vsi se tako ali drugače spopadamo s stresom. Če je edini način, s katerim se družina sooča s stresom, način z osredotočanjem na ˝problematičnega otroka˝, bo rezultat zelo težaven otrok. Če je edini način, s katerim se družina sooča s stresom, kreganje partnerjev, bo rezultat zelo težaven zakon. Priložnost za osebno rast povečamo, ko prenehamo osredotočati svojo primarno skrb in energijo jeze na premalo delujočega posameznika in začnemo z drugimi deliti del lastne težave s situacijo. To vključuje premik od ˝Ti imaš problem˝ k ˝Sam imam problem˝ (Lerner, 2014).

Stvar je v tem, da se trikotniki pričnejo pojavljati doma. Položaji v družinskem trikotniku so lahko togi in fiksni. Zelo pogost je primer položaja hčerke, ki sodeluje v trikotniku z materjo in določenim drugim družinskim članom, bodisi očetom, materjo svoje matere ali bodisi bratom in sestro. S tem ko smo pripravljeni delati in spreminjati odnose v družini, nam to pomaga ne le pri soočanju z lastno jezo, ampak pravzaprav vpliva na vsak odnos, v katerem smo. Kot omenjeno v enem izmed prvotnih člankov o jezi na naši spletni strani, je najpomembnejša izostritev naših opazovalnih sposobnosti. 

Pomembno se je zavedati, da ljudje zelo pogosto privabljamo in sodelujemo v interakcijah, ki prevzemajo nasprotni vzorec soočanja z jezo, kot mi sami. Če smo sami nagnjeni k približevanju v odnosih, bomo zelo verjetno okoli sebe, bodisi v vlogi partnerja ali v vlogi določenega člana v družini, imeli osebo, ki je nagnjena k distanciranju v odnosih. Če smo sami nagnjeni k prekomernemu delovanju v odnosih, bomo najverjetneje okoli sebe v določeni vlogi imeli osebo, ki je nagnjena k premajhnemu delovanju, in podobno. Tovrstni odnosi se ne pojavljajo le v dvojicah, ampak tudi pri trikotnikih. Prvi korak pri tem pa so prepoznavanje sebe in drugih v različnih vlogah, ki jih prevzemamo, ter odločenost in želja po spremembi in boljših medsebojnih odnosih.

Se nadaljuje …

Vir in literatura: Lerner, H. (2014). The dance of anger: A Woman’s Guide to Changing the Patterns of Intimate Relationships. HarperCollinsPublishers.

Vir članka: http://www.beliobroc.si/novice-in-dogodki/kako-prepoznati-trikotniski-vzorec-v-svojem-zivljenju

Travma je beseda, ki se v vsakdanjem jeziku uporablja precej široko. Običajno jo ljudje uporabljamo za opredelitev zelo stresnega dogodka ali težke izkušnje. Ko govorimo o travmi v kliničnem smislu, to povezujemo z dogodkom, ki je posamezniku popolnoma presegel sposobnost obvladovanja. Lahko jo doživimo v številnih različnih okoljih. Lahko je to domače okolje, šola, delovno mesto, širša skupnost, narava ali na vojnem območju. Dogodek je opredeljen kot travmatičen glede na posameznikovo subjektivno izkušnjo, ne glede na dogodek sam. Dve osebi lahko doživita isti dogodek, pri katerem lahko ena ostane hudo travmatizirana, druga pa tako rekoč relativno brez posledic. Zato je travma pravzaprav tisto, kar se zgodi v nas samih kot posledica nekega zunanjega dogodka, kar se zgodi na ravni telesa in se zgodi na ravni psihe (Benazzo M. in Z., 2021).

V kliničnem smislu obstajata dve glavni kategoriji travme: tip 1 in tip 2. Tip travme 1 se nanaša na enkratne travmatične dogodke, ki se zgodijo v življenju nepričakovano. Lahko jih imenujemo tudi velika T travma, šok ali akutna travma. Stanje, povezano s travmo tipa 1 ali veliko T travmo, je posttravmatska stresna motnja. Primeri travme tipa 1 lahko vključujejo hudo bolezen ali poškodbo, travmatično izgubo, nasilni napad, rop, biti žrtev ali priča nasilju, prometna nesreča, hospitalizacija, porod, priča naravni katastrofi, spolni napad in še mnogo drugega (Klemenčič Rozman, 2021).

Travma tipa 2 pa velja za kompleksno ali razvojno travmo, travmo izkušeno v otroštvu ali zgodnjih fazah razvoja. Gre za ponavljajočo se travmo, ki se ponavlja v določenem časovnem obdobju in je pogosto del medosebnega odnosa, v katerem se posameznik počuti ujetega bodisi čustveno ali fizično. Stanje, povezano s travmo tipa 2, je kompleksna posttravmatska stresna motnja. Primeri travme tipa 2 vključujejo čustveno zlorabo v otroštvu; nasilje v družini; zanemarjanje; zapuščenost; zlorabe s strani bratov ali sester; ustrahovanje doma, v šoli ali na delovnem mestu; spolno zlorabljanje in še mnogo drugega (Klemenčič Rozman, 2021).

Prav tako je pri vsem tem pomembno omeniti tudi zgodovinsko, kolektivno ali medgeneracijsko travmo, za katero so značilne psihološke, čustvene ali zdravstvene težave, ki lahko prizadenejo različne skupnosti, kulturne skupine in generacije. Primeri zgodovinske, kolektivne in medgeneracijske travme vključujejo rasizem, suženjstvo, genocid, vojno ali tudi prisilno odstranitev iz družine ali skupnosti (Klemenčič Rozman, 2021).

Pogosto spregledana je prenesena ali sekundarna travma, ki se lahko pojavi, ko nekdo govori z nekom, ki je doživel travmo ali je bil priča travmi iz prve roke. Oseba, ki posluša, lahko doživi sekundarno travmo in doživi simptome, ki jih je doživela oseba, ki travmo razlaga. Tovrstna travma je predvsem značilna pri poklicih pomoči in podpore, kot so policija, reševalci, gasilci, terapevti in podobno (Klemenčič Rozman, 2021).

˝Mala t˝ travma pa velja za manj izrazito, posledično se o njej manj pogosto razpravlja. Male t travme so izkušnje, ki so del vsakdana in veljajo za pričakovani del življenja. Lahko pa so za nekatere ljudi tudi zelo travmatične. Primeri tovrstne travme so lahko izguba ljubljene osebe, selitev v novo hišo, izguba službe in podobno (Klemenčič Rozman, 2021).

Travma se v telesu zadržuje na različne načine, njen najgloblji vpliv pa je v načinu, kako vpliva na odziv živčnega sistema, saj povečuje naše tveganje za razvoj avtoimunskih bolezni, kroničnih bolezni in drugih, od srčnih bolezni do raka (Benazzo M. in Z., 2021). Reakcije so lahko takojšnje ali zapoznele. Odzivi se lahko razlikujejo po resnosti in lahko vključujejo široko paleto vedenj in odzivov, ki jih bomo podrobneje predstavili v našem naslednjem članku. 

Viri in literatura:
Benazzo, M. in Z. (producenta / režiserja). (2021). The wisdom of trauma 
United States: Science and Nonduality.
Klemenčič Rozman, M. (2021). Sodobni pedagoški pristopi, ki upoštevajo spoznanja o travmi.

Vir: http://www.beliobroc.si/novice-in-dogodki/kaj-je-pravzaprav-travma