RESNICA ALI FANTAZIJA?

Pisatelj Stan Dirdeny, s pravim imenom Luka Sternad, je ustvaril izjemno zbirko mladinskih fantazijskih romanov Spiritus Dei. Njen prvi del nosi naslov Izgubljeni pergamenti.

Avtor je v zgodbo povezal svojo bogato domišljijo, življenjska spoznanja, skrivnostne pojave in svet nepojasnjenega. Vse to je prepletel tako spretno in prepričljivo, da se bralcu med branjem vedno znova zastavlja vprašanje: beremo zgolj fantazijsko zgodbo ali pa se v njej skrivajo tudi drobci resnice?

Latinski izraz Spiritus Dei pomeni »Božji duh«. Že naslov tako nakaže eno izmed osrednjih niti zgodbe – večni boj med svetlobo in temo, dobrim in zlom, svobodo in nadzorom.
Dogajanje se začne v majhni gorski vasici, obdani z mogočnim gorovjem. Pisatelj nas najprej popelje v srednji vek, ko oblast prebivalce še vedno trdno drži v svojih krempljih. Pogumni vaščani se ji uprejo, vendar jih doleti tragična usoda. Nekaterim se po navodilih borcev le uspe
zateči v gore in preživeti požig vasi.

Zgodba se nato preseli osemsto let v prihodnost, med njihove potomce. Tudi ti se znajdejo sredi boja za svobodo, le da ta poteka v drugačnem času in na drugačen način. Vanj je vpleten tudi pogumni mladenič, ki se skupaj s prijatelji znajde pred nevarnostmi, preizkušnjami in skrivnostmi, kakršnih si sprva niti ne more predstavljati.

Čeprav je Spiritus Dei uvrščen med mladinsko fantazijsko književnost, zgodba nikakor ni namenjena samo mladim. Odpira vprašanja, o katerih lahko razmišljamo bralci vseh generacij: kaj je resnica, koliko svobode smo pripravljeni žrtvovati, komu lahko zaupamo in kje poteka meja med dobrim in zlom?

Prav v tem je posebna moč knjige. Fantazijski svet ni sam sebi namen, temveč postane prostor za razmišljanje o človeku, družbi, oblasti, pogumu, prijateljstvu in svobodi. Čeprav se zgodba dogaja v izmišljenem kraju, lahko v njej prepoznamo tudi marsikaj, kar nas spominja na resnični
svet in čas, v katerem živimo.

Pisatelju je uspelo povezati različna časovna obdobja, skrivnostno dogajanje in globoke človeške teme v napeto ter razumljivo zgodbo. Bralca ves čas vodi naprej in v njem prebuja željo, da bi odkril, kaj se skriva za naslednjim ovinkom.

Novo podobo zbirke dopolnjujejo tudi ilustracije akademske slikarke mag. Klarise Sipoš. Posebnost knjig je avtorjev osebni grb, ki povezuje posamezne dele zbirke in jim daje
prepoznaven ustvarjalni pečat.

Izgubljeni pergamenti niso le uvod v obsežnejšo fantazijsko pustolovščino. So začetek zgodbe, ki bralca povabi, da pogleda dlje od očitnega, podvomi o navidezni resničnosti ter si zastavi vprašanje:

Kaj, če je v fantaziji več resnice, kot smo pripravljeni verjeti?

Bella Weaver

Ljubezenski roman o globokih ranah iz otroštva, obrambnih zidovih in pogumu za spremembo

Poljub divjine je roman za odrasle. Čeprav je v ospredju ljubezenska zgodba, se avtorica v njej dotakne tudi težke in še vedno zelo aktualne teme spolnih zlorab otrok ter njihovih globokih in dolgotrajnih posledic.

Najprej me je pritegnilo opisovanje vseh lepot pokrajine, v kateri se zgodba odvija. Upam, da bo divja in neokrnjena kanadska narava ob prizadevanjih ljudi, ki se zavzemajo za
njeno ohranitev, še dolgo ostala tudi prihodnjim rodovom.

Nato pa se dotakne druge, veliko težje teme – spolnih zlorab otrok in globokih posledic, ki jih takšna dejanja pustijo v njihovem nadaljnjem življenju.

Okolica največkrat ne razume, kaj je človeka privedlo do določenih obrambnih odzivov in vedenjskih vzorcev. Za njegovo navidezno hladnostjo, nedostopnostjo ali aroganco se lahko skriva bolečina, ki je drugi ne poznajo in je zato tudi ne morejo razumeti.

Takšen obrambni mehanizem si je ustvarila tudi glavna junakinja romana. Zaradi njega je postala nedostopna in arogantna, obenem pa tudi zelo sposobna, ambiciozna in uspešna poslovna ženska.

Izguba edine prijateljice iz otroštva, ki ji je želela pomagati in je edina poznala izvor njenih težav, je še dodatno vplivala na njen odnos do ljudi, zlasti do moških.

Med poslovnim potovanjem pa se ji dobesedno zgodi »poljub divjine«.

Srečanje s »hribovcem«, prečudovita neokrnjena narava ter srčni in prijazni ljudje začnejo počasi podirati zidove, ki jih je dolga leta gradila okoli sebe. Ob spoznanju, da jo tudi v njenem delovnem okolju obdajajo ljudje, ki jim ni vseeno zanjo, se v njej prebudi želja po spremembi.

Pomembno se mi zdi, da glavna junakinja svoje bolečine ne premaga čudežno samo zaradi ljubezni, temveč se odloči poiskati tudi ustrezno strokovno pomoč.

S tem se stvari vendarle začnejo premikati proti srečnemu zaključku.

Poljub divjine je ljubezenska zgodba, vendar je tudi pripoved o ranjeni ženski, ki pod svojo uspešno in hladno zunanjostjo skriva bolečo preteklost. Šele ko si dovoli sprejeti bližino,
podporo in strokovno pomoč, se lahko začne njena resnična pot k spremembi.

Angelca Tkalec
častna članica in starosta kluba TaRaja

Lahkotna in humorna ljubezenska romanca o trku dveh povsem različnih svetov

Jezična gospodična v divjini je roman za odrasle. Gre za lahkotno, humorno ljubezensko romanco z erotičnimi elementi.

Moram reči, da sem se ob trku dveh značajsko povsem različnih junakov kar nekajkrat od srca nasmejala.

Rekla bi – kot pes in mačka.

Na eni strani filmsko dojemanje sveta in življenja v divjini, na drugi pa neizprosna resničnost okolja, v katerem veljajo povsem drugačna pravila.

Prav nasprotja med glavnima junakoma ustvarjajo številne zabavne nesporazume, besedne dvoboje in humorne zaplete. Izkazalo se je, da se nasprotja verjetno res privlačijo, saj se pripoved razvije v pravo, z erotiko začinjeno ljubezensko romanco.

Zgodba se odvija na planoti Chilcotin v Britanski Kolumbiji, severno od Vancouvra. Pomemben del knjige so opisi gora, ledenikov, jezer, pisanih dolin in prostrane divjine, v kateri živijo tudi grizliji in pume.

Avtorica pojasnjuje, da so ljubezenska zgodba in književne osebe izmišljene, opisi ranča, pokrajine ter dogajanja v divjini pa temeljijo na resničnem okolju.

Prav preplet humorja, ljubezenske zgodbe in divje kanadske narave daje romanu poseben čar. Knjiga je primerna za vse, ki si želijo nekoliko lahkotnejšega in sproščujočega branja, ob katerem se lahko tudi nasmejijo.

Zanimivo je, da se zgodba te družine nadaljuje tudi v poznejšem romanu Ljubezen med smrekami, v katerem nastopa hči glavnih junakov.

Draga Emily, vaša domišljija je res neizmerna. Bravo!

Angelca Tkalec
častna članica in starosta kluba TaRaja

Ljubezensko-potopisni roman o zaupanju, človeški pokvarjenosti, lepoti Kanade in pomenu
ohranjanja jezika ter kulture

Prebrala sem tri knjige avtorice Emily Enveritas: Dediščina, Jezična gospodična v divjini in Poljub divjine. Tokrat želim nekaj besed nameniti romanu Dediščina.

Avtorico želim pohvaliti za izbiro načina tiska, ki je zelo prijazen tudi do nas starejših bralcev. Dovolj velik in razločen tisk nam namreč zelo olajša branje.

Dediščina.
Ta je v resničnem življenju kar pogosto vzrok za nesoglasja med dediči, pa tudi priložnost za manipulacije ljudi, kakršen je v romanu Milan.

Dediščina je zelo zanimiva pripoved, ki se še posebej dotakne »naivnih, preveč zaupljivih in prepoštenih« ljudi, za katere bi lahko rekli, da niso rojeni za pokvarjeni svet različnih manipulatorjev in izkoriščevalcev.

Takšna je tudi glavna junakinja. Zaradi svoje negotovosti, poštenosti in zaupljivosti se težko postavi zase ter prepozna resnične namene ljudi, ki jo obkrožajo.

Imela je srečo, da je vendarle naletela na poštenega človeka. Življenje ji je omogočilo, da je videla prečudovite predele Kanade ter ob vsem hudem, kar je doživela, spoznala tudi
romantično ljubezen.

Čeprav je Dediščina ljubezensko-potopisni roman in je primerna tudi za lahkotnejše ter sproščujoče branje, v sebi nosi pomembnejša sporočila. Spregovori o zaupanju, manipulaciji in pogumu, da človek začne sprejemati lastne odločitve.

Še posebej se me je dotaknilo prizadevanje maloštevilnih in ogroženih pripadnikov prvobitnih indijanskih ljudstev za ohranitev običajev, ročnih spretnosti in zlasti jezika. Da, le ohranitev jezika in kulture, je zagotovilo za njihov nadaljnji obstoj. To velja tudi za nas Slovence.

Razveselil me je tudi epilog – želja glavne junakinje se je vendarle izpolnila. Po vseh življenjskih preizkušnjah je dobila priložnost za srečnejšo prihodnost.

Angelca Tkalec
častna članica in starosta kluba TaRaja

Ljubezen, svoboda in neizbrisljive sledi zgodovine.

Emily Enveritas v svojem romanu Čar druge pomladi mojstrsko prepleta romantično pripoved z globokimi zgodovinskimi in družbenimi temami, ki bralca ne pustijo ravnodušnega. Zgodba nas popelje v slikovito mestece Powell River na obalah Pacifika v jugovzhodni Britanski Kolumbiji.

Glavna junakinja, babica Rozi, je nepozaben lik, ki s svojo edinstveno orientacijo in perspektivo vodi bralca skozi prelepe pokrajine ter bogato, a hkrati boleče zgodovinsko ozadje tega kraja. Njene pustolovščine niso zgolj osebne, temveč odpirajo vrata v svet, kjer se prepletajo ljubezen,
samospoznavanje in iskanje resnične svobode.

Pisateljica obelodani pretresljivo plast zgodovine Powell Rivera, ki nosi ime po Israelu Powellu, znanem po svojem zatiranju staroselskih jezikov in običajev. Eden najgloblje pretresljivih vidikov romana je razkritje, da so tako imenovane “šole za ukradene staroselske otroke” delovale vse do leta 1975, pri čemer je ključno vlogo odigrala katoliška cerkev s svojimi duhovniki in nunami. Ta tema bralca neizogibno sooči s krivicami preteklosti.

Poleg tega roman odpira tudi vprašanja položaja žensk v družbi. Pisateljica subtilno, a hkrati odločno razgalja globoko ukoreninjene predstave, da mora žensko življenje po poroki in materinstvu izgubiti osebne sanje ter se popolnoma posvetiti družini. Skozi Rozi sporoča, da so ženske v vseh življenjskih obdobjih upravičene do osebne sreče, ljubezni in telesne bližine, kar bralca spodbudi k premisleku o družbenih normah in pričakovanih vlogah.

Čar druge pomladi ni zgolj zgodba o ljubezni, temveč tudi o notranji moči, svobodi in pravici do lastne poti. S svojo pripovedno globino nas spodbuja k razmisleku o nepravičnostih, ki jih pogosto jemljemo kot samoumevne, hkrati pa ponuja tudi trenutke topline in upanja.

Kako se Rozi odloči in kam jo popelje pot samospoznavanja? To prepuščam vam, da odkrijete sami. Vendar pa je eno gotovo – Emily Enveritas nas znova prepriča, da je resnična moč literature v sposobnosti spreminjanja našega pogleda na svet.

Bella Weaver

Emily Enveritas v svojem romanu Bobnenje srca mojstrsko prepleta resnična zgodovinska dejstva s fikcijo, hkrati pa nas popelje na osupljivo potovanje v kanadsko provinco Britanske Kolumbije. Ta edinstvena pokrajina, polna gorskih vrhov, fjordov in pragozdov, ni le pravljična kulisa, temveč tudi priča težke in krvave preteklosti.

Zgodba nas popelje med Prve narode, staroselska ljudstva z bogato kulturno dediščino, ki so stoletja trpeli pod težo kolonializma. Skozi oči glavne junakinje, ki jo vodi pogumna želja po svobodnejšem življenju, spoznamo svet, kjer narava in duhovnost igrata ključno vlogo.

Poleg izjemno dodelanih likov in bogatega jezika roman vsebuje tudi številne življenjske resnice, ki presegajo čas in prostor in nas vodijo v globok razmislek o smislu življenja. Pisateljica nas subtilno opozarja, da so staroselske skupnosti, močno povezane z naravo, nosilke modrosti. Superiorna belska rasa, v kateri je imela katoliška cerkev zgodovinsko pretresljivo velik vpliv, pa je staroselce dehumanizirala, pri čemer so bile uporabljene strahotne in popolnoma nedopustne metode.

Briljantni roman je več kot le zgodovinska pripoved – je zrcalo, ki nam kaže, kako globoko ranljivi smo, kadar se odklopimo od bistva svojega obstoja.

Bobnenje srca je krik, ki nam z izjemno pretanjenostjo kaže na tragično dediščino genocida, ki se nikoli ne bi smel zgoditi. Opozarja nas, da se človeštvo iz svoje zgodovine ni naučilo ničesar. Dehumanizacija in nasilje nad skupinami, ki jih nekdo razglasi za manj vredne, se še vedno ponavljata. Roman nas opominja, da so zločini preteklosti, čeprav morda zakopani v kolektivnem spominu, še kako del sedanjosti. Da univerzalni zakon vzroka in posledice: »Kar seješ to žanješ!«, še kako drži.

Da smo ljudje ujetniki ponavljajočega se cikla – genocid se vedno znova dogaja na nekem koncu sveta, človeška pohlep in aroganca pa vztrajata v razdiranju mostov med ljudmi. Delo nas tako ne le opominja, temveč tudi poziva k temu, da prekinemo ta destruktivni vzorec in se končno naučimo lekcij, ki jih zgodovina ves čas postavlja pred nas.