Bolniška odsotnost delavca predstavlja pomemben izziv sodobnih organizacij, saj vpliva na produktivnost, organizacijsko učinkovitost in stroške dela. V strokovni literaturi se bolniška odsotnost obravnava kot posebna oblika absentizma, ki je praviloma legitimna in utemeljena, vendar lahko v določenih primerih odpira vprašanja zlorab ali nespoštovanja režima zdravljenja. Prav tu se pojavi ključno pravno vprašanje: v kolikšni meri sme delodajalec zakonito spremljati bolniško odsotnost delavca? Gre za preplet delovnega prava, prava varstva osebnih podatkov ter ustavnopravno varovane pravice do zasebnosti, ki zahteva previdno tehtanje med interesom delodajalca in pravicami zaposlenega.

Pravica do bolniške odsotnosti
Delavec ima pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti, v primerih in v trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev v primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, in sicer do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 80 delovnih dni v koledarskem letu. V primerih nezmožnosti za delo delavca zaradi poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, izplačuje delodajalec nadomestilo plače delavcu iz lastnih sredstev do 30 delovnih dni za vsako posamezno odsotnost z dela. V času daljše odsotnosti z dela izplača delodajalec nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja.[1]

Po novejšem Zakonu o dodatnih interventnih ukrepih na področju zdravstva (v nadaljevanju ZDIUPZ), ki je že stopil v veljavo, izbrani osebni zdravnik, imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija določi trajanje in razlog začasne zadržanosti od dela ter navodila o ravnanju zavarovanca med njenim trajanjem (npr. režim gibanja, strogo ležanje, počitek, sprehodi). Izbrani osebni zdravnik svojo odločitev zapiše v zdravstveno dokumentacijo zavarovanca. Z navodili o ravnanju zavarovanca med začasno zadržanostjo od dela, iz katerih ni razvidno zdravstveno stanje zavarovanca, se pisno seznani delodajalca in zavarovanca. Odločba imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, ki jo prejme delodajalec, ne sme vsebovati podatkov o zdravstvenem stanju zavarovanca.[2]

Zakonitost nadzora delodajalca nad bolniško odsotnostjo
Splošno zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov delavcev ureja ZDR-1, ki določa, da se osebni podatki delavcev lahko zbirajo, obdelujejo, uporabljajo in dostavljajo tretjim osebam samo, če je to določeno s tem ali drugim zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem.[3]

Delavec mora obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja.[4] To se nanaša tudi na zgoraj navedeno predložitev ustreznih podatkov o bolniškem staležu, npr. o predvidenem trajanju in režimu gibanja, kot ga je določil zdravnik, če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem.

Iz navedenega izhaja, da lahko delodajalec praviloma pridobi določene podatke neposredno od osebnega zdravnika zaposlenega, vendar le, če jasno in prepričljivo izkaže konkreten razlog za njihovo pridobitev oziroma namen njihove obdelave. To pomeni, da mora dokazati, da so ti podatki v posameznem primeru nujno potrebni za uresničevanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja za točno določenega delavca. Podatkov o diagnozi bolezni ali poškodbe delodajalec ne sme pridobiti, saj za obdelavo tovrstnih informacij nima ustrezne pravne podlage.[5]

Delodajalci lahko nadzorujejo, ali zaposleni upoštevajo pravila, ki jih določa bolniška odsotnost. Delodajalec ima namreč pravico, da delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.[6]

Enako velja tudi v primeru, ko oseba v času bolniške odsotnosti opravlja pridobitno dejavnost ali brez soglasja pristojnega zdravnika oziroma zdravstvene komisije zapusti kraj svojega prebivališča. Odhod od doma je praviloma dovoljen le zaradi obiska zdravnika, terapij ali drugih predpisanih pregledov, pri čemer so ti obiski zabeleženi v zdravstveni dokumentaciji. Nadzor delodajalca nad odsotnostjo z dela je navadno urejen v njegovih internih aktih (na primer v pravilniku o delovnih razmerjih ali pravilniku o prisotnosti na delu), ki mu omogočajo ustrezno ukrepanje ob pogostejših izostankih. Tak nadzor vključuje preverjanje ravnanja zaposlenega med bolniško odsotnostjo, ki mora biti skladno z zdravnikovimi navodili. Hkrati ravnanje ne sme povzročiti poslabšanja zdravstvenega stanja ali vplivati na podaljšanje bolniškega staleža.[7]

Detektivski nadzor
Zakon, ki ureja področje detektivske dejavnosti je Zakon o detektivski dejavnosti (v nadaljevanju ZDD-1), ki določa detektivovo delovno področje, med drugim je to tudi pridobivanje informacij o zlorabah pravice do zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe. Detektivovo delovno področje je tudi vročanje pisemskih in drugih pošiljk naslovnikom.[8]

Nadzor nad bolniškimi odsotnostmi lahko opravlja delodajalec sam, lahko pa to nalogo prepusti zunanjemu pogodbenemu obdelovalcu, na primer detektivu, ki v njegovem imenu zbira in obdeluje relevantne osebne podatke. Za preverjanje ravnanja delavca v času bolniškega staleža ima delodajalec, kot je bilo že omenjeno, možnost pridobiti podatek o predpisanem režimu zdravljenja oziroma omejitvah, ki jih je določil zdravnik. Na tej podlagi lahko presoja, ali zaposleni spoštuje navodila in se ravna skladno z določenimi omejitvami. Preverjanje se lahko izvede tudi z obiskom na domu delavca, kjer se ugotovitve o dejanskem stanju zapišejo v zapisnik. Takšen zapis praviloma podpiše tudi delavec, s čimer potrdi seznanjenost z vsebino zaznanih dejstev.[9]

Pomembna prednost nadzora, ki ga ob sumu zlorabe bolniške odsotnosti opravi detektiv, se kaže predvsem v njegovi dokazni vrednosti v pravnem postopku. Detektiv deluje v okviru zakonsko določenih pooblastil, zato so njegova neposredna opažanja pridobljena na zakonit in strokoven način. Če med nadzorom zazna ravnanja, ki bi lahko pomenila kršitev bolniškega staleža, lahko o tem pripravi uradno poročilo ter po potrebi zbere tudi fotografije. Takšna dokumentacija predstavlja na sodišču verodostojen in dopusten dokaz. Ker gre za strokovno usposobljeno in pooblaščeno osebo, se njegovim zapisom in morebitnim fotografijam priznava višja stopnja zaupanja kot informacijam, ki bi jih posredovali posamezniki brez ustreznih pooblastil. Nasprotno pa nadzor, ki bi ga izvajale tretje osebe brez zakonske podlage, nima enake pravne veljave. Takšne osebe nimajo pravice sistematično spremljati domnevnih kršiteljev, niti jih fotografirati z namenom dokazovanja nepravilnosti. Zaradi tega nadzor s strani nepooblaščenih oseb ne zagotavlja primerljive dokazne moči in pravne varnosti kot nadzor, ki ga opravi pooblaščeni detektiv.[10]

Posledice bolniške odsotnosti
Bolniške odsotnosti predstavljajo velik problem za podjetje. Pogosti izostanki z delovnega mesta povzročajo nižjo poslovno uspešnost, ovirajo delovni proces ter povečujejo obseg dela in posledično obremenjujejo delavce, ki ostajajo na delovnem mestu.

Odsotnost pomeni tudi strošek za celotno družbo, ki solidarno plačuje (daljšo) bolniško odsotnost in druge socialne pravice odsotnega, posledično je manjši tudi BDP, manj je prilivov v državni proračun. Vsekakor pa niso zanemarljive tudi posledice za odsotnega, ki se mu zaradi odsotnosti zmanjša osebni dohodek, posebno pri tistih z najnižjimi dohodki.[11]

Odprtje bolniške za nazaj
Po novem lahko zdravnik bolniško odsotnost odpre tudi za nazaj, vendar le pod določenimi pogoji in v omejenem obsegu. Zadržanost od dela praviloma začne veljati z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da delavec zaradi bolezni ali poškodbe začasno ni sposoben opravljati svojega dela. To pomeni, da je osnovno pravilo, da se bolniška odpre na dan pregleda pri zdravniku. Kljub temu zakon dopušča izjemo: osebni zdravnik lahko v posebnih okoliščinah prizna začasno nezmožnost za delo tudi za nazaj, vendar največ za tri delovne dni od dneva pregleda (razen, če zdravnik zaradi praznikov ni dosegljiv). Če pa odsotnost od dela za nazaj presega tri dni, osebni zdravnik o tem ne more odločiti sam. V takšnih primerih presoja preide na imenovanega zdravnika ali na zdravstveno komisijo.[12]

Sklep
Iz obravnavane tematike izhaja, da vprašanje spremljanja bolniške odsotnosti ni črno-belo, temveč zahteva skrbno tehtanje pravic in obveznosti obeh strani delovnega razmerja. Pravica do bolniške odsotnosti predstavlja eno temeljnih pravic delavca, katere namen je zaščita njegovega zdravja in dostojanstva. Hkrati pa ima delodajalec pravico zaščititi svoje interese.  Delodajalec lahko zakonito spremlja bolniško odsotnost delavca, vendar le v jasno določenih in zakonsko omejenih okvirih. Ključno je torej ravnotežje med obema interesoma.

Delavec je dolžan bolniško odsotnost koristiti izključno za namen zdravljenja oziroma okrevanja ter spoštovati navodila pristojnega zdravnika. Če se izkaže, da je delavec zlorabil bolniško odsotnost in je ravnal v nasprotju z navodili, ima delodajalec možnost, da delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Tak ukrep pa mora temeljiti na jasnih in zakonito pridobljenih dokazih. Temelj zdravega delovnega okolja ostaja medsebojno zaupanje med delavci in delodajalci, jasna pravila in spoštovanje pravnih okvirjev.

Larisa Žavcar, dipl. prav. (UN)

__________________________________________________________________

[1] 137. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).

[2] 3. odstavek 22. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih na področju zdravstva (ZDIUPZ).

[3] 1. odst. 48. člena ZDR-1.

[4] 36. člen ZDR-1.

[5] Škrabar-Damnjanović Bernarda, Dular Peter, Obvladovanje absentizma s pomočjo detektiva, Pravna praksa, št. 20, 2023, str. 23.

[6] 1. odstavek 110. člena ZDR-1.

[7] Škrabar-Damnjanović Bernarda, Dular Peter, Obvladovanje absentizma s pomočjo detektiva, Pravna praksa, št. 20, 2023, str. 23.

[8]  26. člen Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1).

[9] Škrabar Damnjanović Bernarda, Čokert Dekleva Neva, Obvladovanje absentizma javnih uslužbencev s pomočjo detektiva, Pravna praksa, št. 20, 2024, str. 12-15.

[10] Boštjan J. Turk, Sodna praksa glede zlorab bolniške odsotnosti.

[11] Škrabar Damnjanović Bernarda, Dular Peter, Obvladovanje absentizma s pomočjo detektiva, Pravna praksa, št. 20, 2023, str. 23.

[12] 1. odstavek 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Vir članka: https://www.pravozavse.si/ali-lahko-delodajalec-zakonito-spremlja-bolnisko-odsotnost-delavca/

Konec leta 2025 je Državni zbor sprejel Zakon o dodatnih interventnih ukrepih na področju
zdravstva (ZDIUPZ), katerega namen je izboljšati dostopnost do zdravstvenih storitev in
zagotoviti dodatne zmogljivosti. Med njegovimi določbami pa po našem mnenju posebej
izstopa 22. člen, ki zaostruje pravila glede začasne zadržanosti od dela.

Prav temu členu, ki neposredno vpliva na zavarovance in njihove pravice, se v tem članku posebej posvečamo, dodatne razlage in viri pa so navedeni na koncu članka. 

Med ključnimi spremembami so okrepljen nadzor, natančneje določena pravila ravnanja in strožje sankcije v primeru kršitev. Vendar pa se v praksi hitro pokaže, da takšne spremembe odpirajo tudi pomembna vprašanja.

Koliko so pravila jasna? Kako se izvajajo? In predvsem – kako vplivajo na ljudi, ki so dejansko bolni? Kajti ko zbolimo, pričakujemo predvsem mir, čas za okrevanje in občutek varnosti. Prav tu se odpira širši razmislek – kje je meja med potrebnim nadzorom in pravicami posameznika.

Kaj danes pomeni zdravljenje?
Iz razlage Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije izhaja, da so kot dopustni odhodi priznane zdravstvene storitve v okviru uradne medicine, medtem ko dopolnilne oziroma alternativne oblike zdravljenja v ta okvir ne sodijo. Na prvi pogled je meja jasna. Poraja pa se vprašanje, ali je tudi življenjska.

Mnogi ljudje zdravljenje razumejo širše – kot kombinacijo klasične medicine in podpornih pristopov, ki jim pomagajo pri okrevanju. Ne kot nadomestilo, ampak kot dopolnilo. Če nekaj posamezniku dejansko pomaga – bodisi fizično bodisi psihično – se zato pojavi vprašanje: ali naj bo to že vnaprej izključeno iz dopustnega ravnanja?

Več odgovornosti – in več presoje – za osebnega zdravnika
Pomemben del nove ureditve je tudi večja vloga izbranega osebnega zdravnika. 22. člen mu ne nalaga le odločanja o bolniški odsotnosti, temveč tudi presojo ravnanja zavarovanca v tem času. To pomeni, da zdravnik ne odloča samo o zdravljenju, ampak tudi o tem, ali so določeni odhodi dopustni. S tem se njegova vloga bistveno razširi.

Iz pojasnila Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije izhaja, da alternativne oblike zdravljenja niso priznane kot zdravstvene storitve. Hkrati pa se lahko drugi odhodi presojajo individualno – če ne vplivajo negativno na zdravstveno stanje. V takšnih primerih mora osebni zdravnik to jasno določiti v navodilih in zabeležiti v zdravstveni dokumentaciji. To pomeni, da pomemben del odločanja prehaja na zdravnika.

V praksi pa to odpira vprašanje – ali imajo zdravniki dovolj jasna navodila za enotno odločanje ali pa lahko pride do različnih odločitev v podobnih primerih.

Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov je temeljna pravica. Že Listina Evropske unije o temeljnih pravicah[1] v členu 8(1) in Pogodba o delovanju Evropske unije[2] v členu 16(1) določata, da ima vsakdo pravico do varstva osebnih podatkov, ki se nanj nanašajo. Osebni podatki so del posameznikove zasebnosti in kot take jih varujejo uredbe, zakoni in druga pravila, predvsem pa Splošna uredba o varstvu podatkov[3] (ang. »GDPR«) ter Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1).[4]

V preambuli Splošne uredbe o varstvu podatkov je zapisano, da bi morala biti obdelava osebnih podatkov oblikovana tako, da služi ljudem. Zavedati se pa je potrebno, da pravica do varstva osebnih podatkov ni absolutna pravica, ampak jo je treba obravnavati glede na vlogo, ki jo ima v družbi, in jo uravnotežiti z drugimi temeljnimi pravicami.[5]

Preden pa se osredotočimo na obdelavo osebnih podatkov delavcev v delovnih razmerjih, pa najprej razjasnimo, kaj sploh je osebni podatek. Osebni podatek pomeni katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom. Določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.[6]

V pravu držav članic ali kolektivnih pogodbah, vključno s pogodbami na ravni podjetij, so lahko določena posebna pravila o obdelavi osebnih podatkov zaposlenih v okviru zaposlitve, zlasti za pogoje, pod katerimi se lahko obdelujejo osebni podatki v okviru zaposlitve na podlagi privolitve zaposlenega, v namene zaposlovanja, izvajanja pogodbe o zaposlitvi, vključno z izpolnjevanjem obveznosti, določenih z zakonom ali kolektivnimi pogodbami, upravljanja, načrtovanja in organizacije dela, enakosti in raznolikosti na delovnem mestu, zdravja in varnosti pri delu, za namene individualnega ali kolektivnega izvajanja in uživanja pravic in ugodnosti, povezanih z zaposlitvijo, ter za namene prekinitve delovnega razmerja.[7] Pod obdelavo osebnih podatkov štejemo vse, kar delodajalec (ali delavec) z osebnimi podatki počne (že sama hramba šteje za obdelavo osebnih podatkov).

Za zakonito obdelavo osebnih podatkov mora imeti upravljavec zakonito in ustrezno pravno podlago. Pravne podlage so v Splošni uredbi o varstvu podatkov določene v členu 6(1). Področje delovnega prava je specialno urejeno v posebnih zakonih, podrobneje v Zakonu o evidencah na področju dela in socialne varnosti^[8] ter Zakonu o delovnih razmerjih[9] (v nadaljevanju: »ZDR-1«). Slednji v 48. členu določa, da se osebni podatki delavcev lahko zbirajo, obdelujejo, uporabljajo in posredujejo tretjim osebam samo, če je to določeno s tem ali drugim zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Osebni podatki delavcev, za zbiranje katerih ne obstoji več zakonska podlaga, se morajo takoj zbrisati in prenehati uporabljati.

Izjemoma se lahko v delovnih razmerjih, zaradi izrazite neenakosti moči strank v delovnopravnih razmerjih, lahko osebnih podatki delavcev obdelujejo na podlagi delavčevega soglasja, pod pogojem, da zavrnitev oziroma preklic soglasja nima negativnih posledic na delovno razmerje ali pravni položaj delavca.

NAČELA VARSTVA OSEBNIH PODATKOV V DELOVNIH RAZMERJIH TER PRAVICE DELAVCEV[10]
Delodajalec je dolžan pri obdelavi osebnih podatkov upoštevati načela v zvezi z obdelavo njihovih osebnih podatkov. Ta načela so načelo zakonitosti, pravičnosti, preglednosti,[11] načelo omejitve namena,[12] načelo najmanjšega obsega podatkov,[13] načelo točnosti,[14] načelo omejitve shranjevanja,[15] načelo celovitosti in zaupnosti,[16] ter načelo odgovornosti upravljavca.[17]

Delavec ima v delovnih razmerjih v zvezi z obdelavo osebnih podatkov več pravic, kot so: biti informiran, do seznanitve z lastnimi podatki, do izbrisa osebnih podatkov, do popravka osebnih podatkov, do prenosljivosti osebnih podatkov, do omejitve obdelave osebnih podatkov, do ugovora obdelavi osebnih podatkov, do ugovora v primeru avtomatiziranih odločitev in do obveščenosti v primeru kršitve varstva osebnih podatkov. Delavec pošlje zahtevo v kateri uveljavlja svoje pravice, svojemu delodajalcu, ki mora odločiti v roku 1 meseca od njenega prejema. V primeru molka ali zavrnitve zahteve, lahko delavec pri Informacijskem pooblaščencu vloži pritožbo. V primeru kršitev je možno tudi varstvo po obligacijskem pravu ter v določenih primerih, ko bi šlo za sum storitve kaznivih dejanj, tudi po kazenskem zakoniku.

V nadaljevanju izpostavljamo najpogostejše dileme in vidike zasebnost v delovnih razmerjih.

ZASEBNA TELEFONSKA ŠTEVILKA IN ZASEBNI ELEKTRONSKI NASLOV DELAVCA
Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti nikjer ne daje možnosti delodajalcu zbiranja kontaktnih podatkov delavca. Dodatno velja, da kontaktni podatki delavca niso takšni podatki, ki so nujno potrebni za uresničevanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Iz navedenega razloga lahko delodajalec te podatke zbira le s privolitvijo delavca izrecno za namen lažjega in hitrejšega komuniciranja, ki naj bi bilo v interesu obeh,[18] kajti delodajalec lahko komunicira z delavcem tudi po navadni pošti oziroma delavcu dodeli službeni telefon in/ali službeno elektronsko pošto. Kot poudarja Informacijski pooblaščenec, delavec ni dolžan dati na razpolago svojih sredstev za to, da lahko delodajalec izpolnjuje svoje dolžnosti. Delavec sicer lahko to stori, vendar le če to sam želi.[19]

PODATEK O DIETNI PREHRANI DELAVCA
V kolikor obstaja obveznost delodajalca, da zagotavlja topel obrok med delom,[20] je le ta upravičen do podatka o tem, katero hrano sme iz zdravstvenih ali drugih utemeljenih razlogov delavec jesti. Nikakor pa ni upravičen do delavčeve diagnoze, iz katere bi izhajale omejitve pri prehranjevanju.[21] V primeru, da delodajalec v svoji organizaciji nudi topel obrok, delavec pa ga iz utemeljenih razlogov ne sme uživati oziroma delodajalec ne more zagotoviti takšne prehrane, ki bi ustrezala zdravstvenim potrebam delavca, je delavec upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom v skladu s 130. členom ZDR-1.

FOTOGRAFIRANJE DELAVCA
V praksi se velikokrat poraja vprašanje, kako je s fotografiranjem delavcev. Najpogostejša so vprašanja, kako je s slikanjem delavcev na družabnih dogodkih, praznovanjih in pa z fotografiranjem delavcev, kadar bi ti kršili delovne obveznosti. Na splošno velja, da delodajalec nima vsesplošne pravice fotografirati svojih zaposlenih brez njihovega izrecnega soglasja. Izjema je le, kadar bi se delavca slikalo z namenom dokazovanja kršitev delovnih obveznosti. Informacijski pooblaščenec meni, »da ne bi prišlo do nezakonite obdelave osebnih podatkov, če bi delodajalec ob nadzoru dela fotografiral delavca, ki očitno krši svoje delovne obveznosti, npr. če bi med kontrolo dela v nočnem času delodajalec oziroma njegova pooblaščena oseba fotografirala spečega delavca, saj bi fotografijo pridobil v zvezi z delovnim razmerjem, in sicer zaradi zaščite svojih pravic iz pogodbe o zaposlitvi.«[22] Pravno podlago za takšno obdelavo osebnih podatkov daje delodajalcu 48. člen ZDR-1. Kot pri vsaki obdelavi pa je potrebno upoštevati načela obdelave osebnih podatkov, predvsem načelo najmanjšega obsega podatkov.

PODATEK O VELJAVNOSTI DELAVČEVEGA VOZNIŠKEGA DOVOLJENJA
Delodajalec ima v skladu z 48. členom ZDR-1 pravico pridobiti podatke o veljavnosti vozniškega dovoljenja delavca, ampak samo od tistih delavcev, ki so zaposleni na delovnih mestih, za katera se zahteva opravljen vozniški izpit določene kategorije ali ki pri opravljanju dela uporabljajo službena vozila. Na tem mestu ne smemo pozabiti na 36. člen ZDR-1, ki določa da mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. V skladu s tem členom je že na samem delavcu dolžnost, da obvesti delodajalca o morebitnem prenehanju vozniškega dovoljenja.

PODATKI O INVALIDNOSTI
Delavec je delodajalca dolžan seznaniti s kategorijo invalidnosti in z vsemi omejitvami, ki izhajajo iz delavčeve invalidnosti. Pravna podlaga je v Zakonu o evidencah na področju dela in socialne varnosti. Delavec navedene podatke dokaže z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

KONTROLA BOLNIŠKEGA STALEŽA
Delodajalec ima pravico nadzorovati bolniški stalež delavca. Bistvo dopustnega nadzora nad gibanjem zaposlenega v času bolniške odsotnosti je preverjanje, ali zaposleni spoštuje navodila zdravnika, v času ko je odsoten iz dela, ker to lahko vpliva na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja.[23] Kontrolo lahko delodajalec izvaja sam ali pa le to zaupa pogodbenemu obdelovalcu, ki obdeluje osebne podatke v njegovem imenu in za njegov račun. Delodajalci največkrat najamejo zasebne detektive. Ti imajo v skladu s Zakonom o detektivski dejavnosti[24] pravico pridobivanja informacij o zlorabah pravice do zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, zlorabah uveljavljanja pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, dela pod vplivom alkohola ali prepovedanih drog ter o drugih disciplinskih kršitvah in kršilcih.[25]

Zanimivo vprašanje je tudi ali lahko delodajalec pridobi podatek o kršitvi bolniškega staleža preko socialnih omrežij delavca (npr. Facebook, Instagram, LinkedIn). Pridobivanje osebnih podatkov iz javno dostopnih virov, kot je javni profil delavca na socialnem omrežju ne pomeni kršitve določb Splošne uredbe o varstvu podatkov.[26] Vprašanje posega v zasebnost se pojavi takoj, ko so informacije omejene na določene člane. Gre za uporabo Facebooka na način, kjer posameznik svoje informacije deli samo z določenim krogom ljudi. Če je delodajalec »s svojo pravo identiteto član kroga prijateljev konkretnega uporabnika FB, ni mogoče utemeljeno trditi, da gre za poseg v zasebnost, saj je konkretni uporabnik FB s tem, ko je sprejel delodajalca v krog prijateljev, temu dal privolitev za vpogled v (osebne) informacije, ki jih tam objavlja.«[27]

Informacijski pooblaščenec meni, da »uporaba fotografij in podatkov, pridobljenih z odprtega Facebook profila delavca, pri vodenju postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb 110. člena ZDR-1 (nespoštovanje navodil zdravnika v času bolniške odsotnosti), […] ne predstavlja kršitev določb Splošne uredbe o varstvu podatkov, saj gre za uporabo podatkov za zakonit namen, določen v 48. členu ZDR-1.«[28] Potrebno pa je opozoriti, da zbiranje fotografij delavce na zalogo z namenom morebitnih bolniških kontrol ni dopustno. Gre za premočan poseg v delavčevo zasebnost. V primeru, da izvajalec kontrole ne bi bil prepričan, ali nadzoruje pravo osebo, bi lahko njeno identiteto preveril z vpogledom v delavčev osebni dokument.

Prav tako je delodajalec upravičen do podatka ali je delavec v času bolniške odsotnosti obiskal zdravnika, saj lahko le s tem podatkom ustrezno ukrepa, v kolikor se pojavi sum zlorabe. Upravičen je le do datuma in ure obiske, nikakor pa ne do morebitnih razlogov za obisk.

SKLEP
Delavec je v delovnem razmerju naproti delodajalcu vedno šibkejša stranka in kot tako jo zakonodaja še dodatno varuje. Delodajalca omejuje le na obdelavo tistih osebnih podatkov delavca, ki jih nujno potrebuje. Delavci imajo na delovnem mestu pravico do določene mere zasebnosti. Z vse hitrejšim razvojem tehnologije se enako hitro brišejo meje med službenim in zasebnim življenjem. Kot že rečeno v uvodnih stavkih, je varstvo osebnih podatkov temeljna človekova pravica in kot tako jo moramo varovati. Svojo osebne podatke in tako tudi našo zasebnost najbolje varujemo tako, da poznamo svoje pravice in jih znamo tudi uveljavljati.

[1] Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, Uradni list Evropske unije, C 326/391, 26. 10. 2012.

[2] Pogodbe o delovanju Evropske unije, Uradni list C 326 , 26. 10. 2012, str. 0001 – 0390.

[3] Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov), Uradni list Evropske unije, L 119, 4. 6. 2016.

[4] Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo in 177/20).

[5] 4. odstavek preambule Splošne uredbe o varstvu podatkov.

[6] Prvi odstavek 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov.

[7] 155. odstavek preambule Splošne uredbe o varstvu podatkov.

[8] Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Uradni list RS, št. 40/06).

[9] Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE in 119/21 – ZČmIS-A).

[10] Kako so moji podatki varovani v delovnem razmerju?, Priročnik o varstvu osebnih podatkov, Informacijski pooblaščenec, leto izdaje 2020.

[11] Osebni podatki so obdelani zakonito, pošteno in na pregleden način v zvezi s posameznikom, na katerega se nanašajo.

[12] Osebni podatki so zbrani za določene, izrecne in zakonite namene ter se ne smejo nadalje obdelovati na način, ki ni združljiv s temi nameni.

[13] Osebni podatki so ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo.

[14] Osebni podatki so točni in, kadar je to potrebno, posodobljeni; sprejeti je treba vse razumne ukrepe za zagotovitev, da se netočni osebni podatki brez odlašanja izbrišejo ali popravijo ob upoštevanju namenov, za katere se obdelujejo.

[15] Osebni podatki se hranijo le toliko časa, kolikor je to potrebno za namen obdelave.

[16] Osebni podatki se obdelujejo na način, ki zagotavlja ustrezno varnost osebnih podatkov, vključno z zaščito pred nedovoljeno ali nezakonito obdelavo ter pred nenamerno izgubo, uničenjem ali poškodbo z ustreznimi tehničnimi ali organizacijskimi ukrepi.

[17] Delodajalec je odgovoren za skladnost in je to skladnost tudi zmožen dokazati.

[18] Mnenje Informacijskega pooblaščenca, št. 07121-1/2021/1305 z dne 21.07.2021.

[19] Varstvo osebnih podatkov v delovnih razmerjih, Smernice Informacijskega pooblaščenca, 25. 11. 2019, str. 16.

[20] Takšno obveznost delodajalcem pod določenimi pogoji nalaga Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije (Uradni list RS, št. 108/05, 95/06, 82/07, 32/08, 70/08, 75/09, 10/10, 84/11, 104/11, 32/13, 26/15, 58/17, 84/18 in 58/20) ter Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije (Uradni list RS, št. 5/11, 14/13, 4/14, 95/14, 46/16, 24/18 in 46/20).

[21] Varstvo osebnih podatkov v delovnih razmerjih, Smernice Informacijskega pooblaščenca, 25. 11. 2019, str. 12.

[22] Varstvo osebnih podatkov v delovnih razmerjih, Smernice Informacijskega pooblaščenca, 25. 11. 2019, str. 12-13.

[23] Mnenje Informacijskega pooblaščenca, št. 07121-1/2021/1257 z dne 19.07.2021.

[24] Zakon o detektivski dejavnosti (Uradni list RS, št. 17/11).

[25] Deveta alineja drugega odstavka 26. člena Zakona o detektivski dejavnosti.

[26] Mnenje Informacijskega pooblaščenca, št. 0712-1/2019/2546 z dne 08.11.2019.

[27] Mnenje Informacijskega pooblaščenca, št. 0712-1/2019/2546 z dne 08.11.2019.

[28] Varstvo osebnih podatkov v delovnih razmerjih, Smernice Informacijskega pooblaščenca, 25. 11. 2019, str. 20.

Vir članka: https://www.pravozavse.si/zasebnost-delavca-v-delovnih-razmerjih/

V Sloveniji se postopoma uvaja novi Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDO), ki obljublja bolj enoten in dostopnejši sistem storitev za starejše ter druge osebe, ki potrebujejo pomoč pri vsakodnevnih opravilih. Kljub pozitivnim namenom pa je ob začetku izvajanja zakona pomembno izpostaviti nekaj vidikov, ki lahko vplivajo na posameznike – predvsem zato, da se vsak odloča na podlagi celovitih informacij.

Kaj prinaša novi zakon?ZDO omogoča uveljavljanje ene izmed štirih osnovnih pravic, ki se med seboj izključujejo:

1. Oskrbovalec družinskega člana
2. Dolgotrajna oskrba na domu
3. Dolgotrajna oskrba v instituciji
4. Denarni prejemek

Namen zakona je zagotoviti podporo vsem, ki se zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti težje samostojno spoprijemajo z vsakdanjimi opravili. Upravičenost do posameznih oblik pomoči se bo določala na podlagi točkovnega sistema, kjer več točk pomeni večje potrebe in obsežnejše pravice.

Previdno: odločitev lahko vpliva na obstoječe pravice:
Mnogi posamezniki že danes prejemajo dodatek za pomoč in postrežbo – denarni prejemek, s katerim si sami organizirajo pomoč ali oskrbo. ZDO uvaja pomembno spremembo:

Če bo posamezniku priznana pravica do dolgotrajne oskrbe (v obliki storitev), bo izgubil pravico do dodatka za pomoč in postrežbo.

To pomeni, da:
– dodatek v denarju ne bo več izplačan,
– v zameno pa bo oseba prejela storitve, ki jih bo krila država.

Za mnoge bo to lahko dobra rešitev, saj jim bodo storitve olajšale vsakdan. Za druge, ki trenutno z dodatkom samostojno urejajo pomoč po svojih željah, pa morda ne.

Kaj pa denarni prejemek po novem?
Od 1. decembra 2025 dalje bo možno vložiti vlogo za denarni prejemek (nova oblika nekdanjega dodatka za pomoč in postrežbo). Tudi tu bo odločitev temeljila na doseženem številu točk.

Kaj, če ne dosežem dovolj točk?
Pomembna varovalka za uporabnike je naslednja:
Če posameznik ne doseže dovolj točk, da bi bil upravičen do dolgotrajne oskrbe, ohrani obstoječo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo. To pomeni, da ob morebitni zavrnitvi v sistem dolgotrajne oskrbe ne boste avtomatično ostali brez podpore.

Kaj pa pomoč družini na domu?
Pogosta nejasnost izhaja iz obstoječih storitev, predvsem Pomoči družini na domu, ki jo izvajajo občine.

Pomembno je vedeti:

• Ta storitev ni del novega sistema dolgotrajne oskrbe in se bo še naprej izvajala vzporedno.
• Občine bodo še naprej subvencionirale to pomoč, dokler ne bo drugače določeno z zakonodajo.
• Uporabniki naj torej preverijo, iz katerega sistema prihaja določena pomoč, da ne pride do zamenjav ali neupravičenih pričakovanj.

Ostaja tudi pravica do osebne asistence, vendar je ni mogoče koristiti hkrati z dolgotrajno oskrbo po ZDO.

NASVETI PRED ODLOČITVIJO:
Če ni nujno ne hitite
Preverite, ali vam trenutni sistem (dodatek za pomoč in postrežbo, pomoč družini na domu, asistenca) že nudi podporo, ki jo potrebujete.

Kljub vsakodnevni uporabi pojmov (ne)enakopravnost, (ne)enakost in diskriminacija je tako v laični kot tudi strokovni javnosti zaslediti številne nejasnosti glede pomena in uporabe teh izrazov.

ENAKOST ALI ENAKOPRAVNOST
Če predpostavimo, da enakost odraža dejstvo da morajo biti enaki obravnavano enako, se nam postavi vprašanje – kdaj je človek sploh enak človeku? In četudi bi si bila dva posameznika enaka, ali bi naj to pomenilo, da morata biti enako obravnavana? Napačna enaka obravnava lahko namreč vodi do neenakosti.[1]

Enakost razumemo kot družbeno kategorijo, ki se nanaša na enako vrednost človeka kot posameznika[2] ter jo opredelimo kot temeljno človekovo pravico. V resnici gre za vrednostni pojem in popolna enakost sploh ni mogoča ter je posledično neenakost del družbene stvarnost.[3] Kadar govorimo o enakosti le-to pogosto enačiti z enakopravnostjo, pri kateri apeliramo na zahtevo po enakem pravnem obravnavanju. Ker pa sta izraza pojmovno povezana in jezikovno zakoreninjena, ju pogosto enačimo, zato se v nadaljevanju članka ne bomo podrobneje osredotočali na njuno razlikovanje.

Splošna zapoved enakosti pred zakonom je opredeljena že v 14. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS)[4]. URS pa vsebuje še številne druge določbe, ki izrecno urejajo enako(pravno)st – npr, 29., 43., 49., 53., 54. člen). Enakost pred zakonom je nadzorovana tudi s sistemom ustavne pritožbe, presoje ustavnosti in zagotovljena z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic.[5]

In kadar govorimo o enakopravnosti, je diskriminacija druga plat kovanca.

DISKRIMINACIJA
V Sloveniji je poleg ureditve v URS diskriminacija opredeljena v 4. členu Zakona o varstvu pred diskriminacijo (v nadaljevanju ZVarD)[6] kot »vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin, ki ima za cilj ali posledico oviranje, zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugih pravic, pravnih interesov in ugodnosti.«[7]

Diskriminacija se odraža skozi različne oblike. Pri čemer ločimo:

• neposredno in posredno diskriminacijo (6. člen ZVarD),
• druge oblike diskriminacije (7. člen ZVarD)
• nadlegovanje in spolno nadlegovanje (8. člen ZVarD),
• navodila za diskriminacijo (9. člen ZVarD),
• pozivanje k diskriminaciji (10. člen ZVarD),
• viktimizacija (11. člen ZVarD).

Vendar kadar govorimo o diskriminaciji moramo biti pazljivi, saj vsako neenako obravnavanje na podlagi osebne okoliščine ne pomeni nujno kršitve prepovedi diskriminacije. Veljavna zakonska ureditev na splošno ne izključuje različnega obravnavanja na podlagi določene osebne okoliščine, če takšno različno obravnavanje temelji na legitimnem cilju in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna, potrebna in sorazmerna.[8] Da lahko torej govorimo o diskriminaciji, je nujno, da je oseba obravnavana slabše ali neenako izključno zaradi njenih osebnih okoliščin, ki pomenijo prirojene ali pridobljene osebne značilnosti, lastnosti, stanja ali statuse, ki so praviloma trajno in nerazdružljivo povezani z določenim posameznikom in njegovo osebnostjo.[9]

Ob tem naj omenimo še pozitivno diskriminacijo, ki predstavlja dobronamerna diskriminacija, kjer gre za privilegiranje določenih manjšinskih skupin (šibkejših, socialno ogroženih, pripadnikov etničnih manjšin, žensk, starejših itd.), ki so bile tradicionalno zapostavljene oziroma ki so bile dolgo časa diskriminirane.[10] Tipičen primer pravnega akta, ki v Sloveniji na nekaterih področjih uveljavlja pozitivno diskriminacijo je Zakon o enakih možnostih žensk in moških (v nadaljevanju ZEMŽM).[11]

TIPI DISKRIMINACIJE
V nadaljevanju na kratko predstavimo najpogostejše tipe diskriminacije – diskriminacijo na podlagi rasne in etnične pripadnosti, spola in starosti ter kako se v Republiki Sloveniji borimo proti naštetim tipom diskriminacije.

RASNA/ETIČNA DISKRIMINACIJA
Rasna oziroma etnična diskriminacija pomeni kakršno koli razlikovanje, izključevanje, omejevanje ali dajanje prednosti na temelju rase, barve kože, porekla, narodnega ali etničnega izvora, ki ima namen ali dejanski učinek onemogočiti kogar koli ali ga prikrajšati za enakopravno priznavanje, uživanje ali uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem in vsakem drugem področju javnega življenja.[12] Kaže se na različnih področjih vsakdanjega življenja (stanovanjska politika, šolanje, zaposlovanje…).[13]

SPOLNA DISKRIMINACIJA
Prepoved spolne diskriminacije je izpeljana tako v številnih pravnih aktih kot tudi v političnih deklaracijah, izjavah in resolucijah.[14] V Republiki Sloveniji poleg URS sicer krovno podlago za preprečevanje diskriminacije na podlagi spola predstavlja  ZEMŽM, enakost spolov pa je na primer urejena tudi v Zakonu o volitvah v državni zbor (ZVDZ)[15] in v Zakonu o lokalnih volitvah (ZLV)[16]. Na splošno lahko rečemo, da je v Republiki Sloveniji z zakonodajo in drugimi ukrepi zagotovljeno enako obravnavanje spolov. Kljub temu pa je še zmeraj v precejšni meri moč zaznati diskriminacijo na trgu dela.[17]

STAROSTNA DISKRIMINACIJA
Diskriminacija starejših, za katero se v zadnjem času uveljavlja poimenovanje starizem,[18] predstavlja odpor do starejših ljudi, staranja in starosti ter s tem povezano socialno ali psihično zapostavljanje in podcenjevanje starejših oseb. Gre za tipičen predsodek ali stereotip.^[19] Starejši občutijo diskriminacijo na številnih področjih družbenega življenja (zaposlovanje, izobraževanje, družbeno življenje, tehnološki napredek itd.).[20]

KAKO V SLOVENIJI PREMAGUJEMO DISKRIMINACIJO?
V Republiki Sloveniji je varstvo pred diskriminacijo zagotovljeno na različnih področjih družbenega življenja, pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter v drugih pravnih razmerjih na političnem, gospodarskem, socialnem, civilnem ali drugem področju. Prepoved diskriminacije in načelo enakosti sta zapisana tudi v vseh temeljnih mednarodnih dokumentih o človekovih pravicah, hkrati pa tudi Evropska unija prepovedi diskriminacije daje velik pomen.[21]

Kot že opredeljeno je v Republiki Sloveniji prepoved diskriminacije ustrezno urejena skozi različne mehanizme:

• Primarno je določena v URS ter nadalje v različnih zakonskih aktih (najpomembnejši zakon o obravnavani tematiki je ZVarD).
• V Republiki Sloveniji je poskrbljeno za pravne poti zagotavljanja varstva pred diskriminacijo.
• Naučinkovitejše zunajsodno varstvo se zagotavlja preko mediacije.
• Pri sodnem varstvu pa lahko govorimo o pravdnem postopku, kjer lahko dobimo odškodnino, nadomestilo in imamo pravico zahtevati prenehanje kršitev pravic.
• V primeru diskriminacije večjega števila oseb je možna kolektivna tožba.
• Na področju dela imamo možnost varstva pravic v delovnem sporu.
• Kadar je oseba diskriminirana z dokončno upravno določbo je mogoče podati tožbo na Upravno sodišče.
• Pravne poti zagotavljanja varstva pred diskriminacijo so zagotovljene tudi v kazenskem in ustavnosodnem postopku.[22]
• Pod druge pravne poti naj omenimo še delovanje Zagovornika načela enakosti in Varuha človekovih pravic.
• Varuh človekovih pravic izvaja nadzor nad ravnanjem vseh vej oblasti v naši državi ter morebitnimi posegi v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikov.
• Zagovornik načela enakosti je samostojen državni organ, ustanovljen za spodbujanje enakopravne obravnave in zagotavljanje varstva pred diskriminacijo. Brezplačen postopek se lahko začne s predlogom za obravnavo primera diskriminacije ali po uradni dolžnosti.[23] V primerjavi z Varuhom človekovih pravic področje dela Zagovornika načela enakosti ni omejeno samo na varstvo pred morebitnimi diskriminatornimi ravnanji v javnem sektorju, temveč proučuje stanje in ukrepa tudi na področju zasebnega sektorja.[24]

[1] Fredman, S.: Discrimination Law. 2. izdaja. University Press Inc., New York, 2011.

[2] Cerar, O naravi človekovih pravic in dolžnosti, v: Temeljne pravica, ur. Miran Pavčnik, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1997.

[3] Kranjc Janez, Načelo enakosti- meje in možnosti, Javna uprava, l. 38, št. 3, 2002.

[4] Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a).

[5] Več o Evropski kovenciji o varstvu človekovih pravic. Pridobljeno na: https://www.echr.coe.int/documents/d/echr/convention_slv (8. 8. 2023).

[6] Zakon o varstvu pred diskriminacijo (Uradni list RS, št. 33/16 in 21/18 – ZNOrg).

[7] Zagovornik načela enakosti, Diskriminacija. Pridobljeno na: https://zagovornik.si/o-diskriminaciji/kaj-je-diskriminacija/ (7.8.2023).

[8] 13. člen ZVarD.

[9] Med te osebne okoliščine  štejejo spol, narodnost, rasa ali etnično poreklo, jezik, vera ali prepričanje, invalidnost, starost, spolna usmerjenost, spolna identiteta in spolni izraz, družbeni položaj, premoženjsko stanje, izobrazba ali katera koli druga osebna okoliščina.

[10] Cerar, Pozitivna diskriminacija, IUS-INFO, 2006. Pridobljeno na: https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/10150 (7. 8. 2023).

[11] Zakon o enakih možnostih žensk in moških (Uradni list RS, št. 59/02, 61/07 – ZUNEO-A, 33/16 – ZVarD in 59/19).

[12] Mirovni inštitut. Prepoznavanje rasne diskriminacije in borba proti njej: kratek vodič. Ljubljana: Mirovni inštitut – Inštitut za sodobne družbene in politične študije, 2003.

[13] Reskin, „Annual Review of Sociology.“ The Race Discrimination System, 1. maj 2012: 17-35.

[14] Vuksanović, Igor. „Pravna praksa.“ Pozitivna diskriminacija na podlagi spola, 27. maj 2010: 22.

[15] Zakon o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, 54/07 – odl. US, 23/17 in 29/21).

[16]Zakon o lokalnih volitvah (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 83/12, 68/17 in 93/20 – odl. US).

[17] Jogan, „Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo.“ Upravljanje spolnosti in družbena neenakost spolov, 2017: 255-274.

[18] V strokovni literaturi je uveljavljen angleški izraz ageism ki ga je leta 1969 predlagal Robert Butler, ustanovitelj ameriškega Nacionalnega inštituta za staranje. Slovenski slavist in leksikograf dr. Tomo Korošec je v preteklosti presodil, da beseda starizem v slovenščini ni oblikoslovno in pomensko primerna, zato se je predlagal nov strokovni izraz staromrzništvo. Glej npr. Fajfar, S.: Dve leti ni tekmoval zaradi starizma, Delo.si, 8. marec 2022, <https://www.delo.si/magazin/generacija-plus/dve-leti-ni-tekmoval-zaradi-starizma/>.

[19] Pridobljeno na: <http://www.inst-antonatrstenjaka.si/gerontologija/slovar/1045.html> (11. 4. 2022)

[20] Več o starostni diskriminaciji: Kotnik, Oranje ledine na področju starostne diskriminacije, Pravna praksa, 2022.

[21] Human european consultancy. „Boj proti diskriminaciji (Priročnik za usposabljanje).“ Evropska komisija, 2005.

[22] Pirnat, Teja, in drugi. Pravne poti zagotavljanja varstva pred diskriminacijo – protokol za odvetnike. Ljubljana, 2019. Pridobljeno na: https://www.pf.uni-lj.si/media/2.-.protokol.odvetniskega.svetovanja.pdf (9.8.2023)

[23] Pridobljeno na: https://www.gov.si/drzavni-organi/drugi-drzavni-organi/zagovornik-nacela-enakosti/ (9.8.2023)

[24] Pridobljeno na: https://www.gov.si/drzavni-organi/drugi-drzavni-organi/zagovornik-nacela-enakosti/ (9. 8. 2023).

Vir članka: https://www.pravozavse.si/kdaj-govorimo-o-diskriminaciji/

Državni zbor je sprejel novelo Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot-1), ki implementira tri nove evropske direktive iz področja varstva potrošnikov, prav tako prenaša vsebino Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju: ZVPNPP). ZVPot-1 se začne uporabljati 26. 1. 2023, do tega datuma in za vse posle, sklenjene pred tem datumom, se bo še vedno uporabljal Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot).

Poleg sprememb nekaterih dosedanjih določb in novosti, ki jih prinaša, ZVPot-1 je nomotehnično bolj urejen in navadnim potrošnikom bolj »prijazen« od prejšnjega zakona.

SPLOŠNO

Novi zakon vsebuje določbe o prodajnih pogojih, katerih novost je, da podjetje lahko ponudi posebne prodajne pogoje za določeno blago, določeno digitalno vsebino ali določene storitve; določene skupine potrošnikov (pri čemer mora paziti na določbe Zakona o varstvu pred diskriminacijo (v nadaljevanju: ZVarD)) in za določene načine plačila. Te pogoje mora podjetje jasno in razumljivo ter na vidnem mestu označiti v poslovnih prostorih in na svojem spletnem mestu, če posluje prek spleta ali na drug ustrezen način.[1] Normativno gledano ta določba o posebnih prodajnih pogojih zožuje varstvo potrošnikov, vendar pa se bo uporabljala le za posebne primere blaga, digitalne vsebine in storitev ter za le določene načine plačil. Ob upoštevanju določb ZVarD pa so podjetja v zelo omejenem položaju in gotovo da ni možnosti, da bi za določene skupine potrošnikov s tem povzročili neenako obravnavo.

ZVPot-1 določa, da se račun za opravljeno storitev, prodano blago ali dobavljeno digitalno vsebino izda brezplačno ne glede na obliko in način posredovanja računa.[2] Zdaj je v zakonu jasno zapisano, da potrošnik z izdajo računa v kakršnikoli obliki ne sme imeti nobenih stroškov.

Pomembna novost je določba o znižanju cen, ki določa, da se pri znižanju za prejšnjo ceno šteje najnižja cena, ki jo je podjetje uporabljalo v zadnjih 30 dneh pred uporabo znižane cene.[3] V primeru, da je podjetje ceno za izdelek v daljšem času večkrat zniževalo, pri zadnjem znižanju upošteva ceno tik pred znižanjem, ne sme pa več za primerjavo uporabiti najvišje cene, ki jo je izdelek imel na samem začetku. Pri blagu, ki je na trgu manj kot 30 dni, je merilo najnižja cena, po kateri je podjetje ponujalo blago pred znižanjem.[4] Enako velja za označbo cen blaga, ki mu bo v kratkem pretekel rok uporabnosti, in pri prodaji hitro pokvarljivega blaga po znižani ceni.[5]

Pri presoji nepoštenosti pogodbenih pogojev je zdaj izrecno določeno, da se le ta lahko presoja tudi v zvezi z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe in v zvezi z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjano storitev, blago ali digitalno vsebino, četudi so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Odsotnost te določbe je v sodni praksi povzročala veliko razhajanj, saj so slovenska sodišča, še posebej v povezavi s švicarskimi franki različno razlagala možnost presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, če je ta bil jasen in razumljiv.[6]

NEPOŠTENE POSLOVNE PRAKSE

Najbolj pomembne novosti so na področju zavajajočih poslovnih praks. Prepovedano je vsako trženje blaga v eni državi članici, kot enakega blagu, ki se trži v drugih državah članicah, pri čemer ima to blago bistveno različno sestavo ali značilnosti, razen če je to utemeljeno z legitimnimi in objektivnimi dejavniki.[7] To pomeni, da podjetje ne bo več moglo tržiti enega izdelka v Nemčiji, drugega izdelka, z drugačnimi sestavinami v Sloveniji, oba pa bi imela enake zunanje značilnosti (cena, embalaža). Podjetja se bodo morala odločiti, ali bodo prilagodila sestavo in značilnosti vseh izdelkov v vseh državah članicah ali pa bodo te razlike jasno poudarila oziroma izdelke prodajala kot različne.

Pri vabilu k nakupu se poleg dosedanjih bistvenih informacij (značilnosti izdelka, informacije o podjetju, cena, plačilni pogoji in pogoji dostave, pravica do odstopa) doda za izdelke na spletnih tržnicah tudi podatek o tem, ali je tretja oseba, ki preko spletnih tržnic (kot je npr. Wolt) ponuja izdelke, podjetje ali ne.[8] V konkretnem primeru bo vsak prodajalec hrane, ki sodeluje z Wolt-om moral podati izjavo, iz katere izhaja, ali gre za podjetje in to bo tudi potrošnikom vidno. Pri zagotavljanju možnosti potrošnikom, da izdelke, ki jih ponujajo različna podjetja ali potrošniki, iščejo na podlagi poizvedbe v obliki ključne besede, besedne zveze ali drugega vnosa, se za bistvene štejejo splošne informacije o glavnih parametrih, ki določajo razvrstitev izdelkov, predstavljeno potrošniku kot rezultat iskalne poizvedbe, in splošne informacije o relativni pomembnosti teh parametrov glede na druge parametre. Te informacije pa so dane na voljo v posebnem oddelku spletnega vmesnika, ki je neposredno in enostavno dostopen s strani, na kateri so predstavljeni rezultati poizvedbe.[9] Potrošniki bodo tako imeli možnost seznaniti se s tem, ali ponudniki spletnih tržnic (kot je npr. Mimovrste ali Ceneje.si) ustvarjajo svoje ponudbe in oblikujejo cene na podlagi profila potrošnika, koliko je ta profil pri tem oblikovanju pomemben, ter kdo je sploh tretja oseba, s katero bo pogodba sklenjena.

Pri ocenah izdelkov pri spletni prodaji je bistvena informacija, ali podjetje zagotavlja, da so ocene podali potrošniki, ki so izdelek dejansko uporabili ali kupili, in kako to zagotavlja.[10] Nasprotno se bo štelo za zavajajočo poslovno prakso, ki je v vseh okoliščinah nepoštena in prepovedana.[11] Vsak prodajalec na spletu bo moral potrošnikom na jasen način zagotoviti informacije o tem, kdo z ocenami »hvali« njihov izdelek, dejansko uporabniki ali pa le »scammerji«. Če pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja.[12]

NESKLADNOST BLAGA S POGODBO (PRAVNE IN STVARNE NAPAKE)

ZVPot-1 med drugim uvaja kršitve pravic tretjih oseb kot neskladnost blaga s pogodbenimi zahtevami, zlasti kršitve pravic intelektualne lastnine. Potrošnik je v teh primerih upravičen do jamčevalnih zahtevkov, po enakih pravilih kot za stvarne napake, saj se to blago šteje kot blago z napako.[13]  Ta določba je še posebej relevantna v povezavi z blagom z digitalnimi elementi, kjer zelo hitro pride do kršitev pravic tretjih oseb.

Prodajalec odgovarja za vsako neskladnost blaga, ki obstaja ob dobavi blaga in ki se pokaže v dveh letih od dobave blaga.[14] Neskladnost mora prodajalec odpraviti v razumnem roku, ki ni daljši od 30 dni, šteto od obvestila o napaki.[15] Domneva neskladnosti blaga s pogodbo se povečuje iz prejšnjih 6 mesecev na eno leto od dobave blaga.[16] Če se napaka na blagu pokaže v enem letu od nakupa, je na prodajalcu breme dokazovanja, da le ta ni obstajala v času nakupa. S tem se varstvo potrošnikov glede dokazovanja povečuje iz 6 mesecev na eno leto, kar je potrošnikom v korist.

Potrošnik lahko uveljavlja svoje pravice iz naslova neskladnosti, če o neskladnosti obvesti prodajalca v dveh mesecih od dneva, ko je bila neskladnost ugotovljena. Pomembno je, da potrošnik natančno opiše neskladnost blaga in omogoči prodajalcu, da blago pregleda.[17]

Jamčevalni zahtevki v primeru neskladnosti se po novem uveljavljajo po vrstnem redu (1) zahteva za brezplačno vzpostavitev skladnosti blaga (popravilo ali zamenjava), (2) zahteva za znižanje kupnine ali (3) odstop od prodajne pogodbe.[18] Med popravilom in zamenjavo pa še vedno načeloma izbira potrošnik (razen če je izbrani način nemogoč ali povezan z nesorazmernimi stroški).[19] Brezplačno vzpostavitev skladnosti blaga od prodajalca pa potrošnik lahko zahteva v razumnem roku, ki od trenutka obvestila ni daljši od 30 dni.[20] Če v tem roku prodajalec ne popravi oz. zamenja blaga, je potrošnik upravičen zahtevati znižanje kupnine ali odstop od pogodbe in vračilo denarja. Kadar potrošnik odstopi od prodajne pogodbe, prodajalec potrošniku vrne plačan znesek nemudoma, vendar najpozneje v osmih dneh po prejemu blaga ali dokazila, da je potrošnik blago poslal nazaj. Kadar pa potrošnik zahteva sorazmerno znižanje kupnine, prodajalec vrne del kupnine v osmih dneh od prejema zahtevka za sorazmerno znižanje kupnine.[21]

Na prvi pogled se zdi, da se pravice potrošnikov s tem ožijo, vendar je ta določba zgolj uskladitev s pravom EU, ki hierarhijo zahtevkov pozna že od prej. Potrošnik bo še vedno lahko uveljavljal odstop od pogodbe in vračilo kupnine, če v 30 dneh ne doseže cilja jamčevalnih zahtevkov (skladnost blaga s pogodbo). V vsakem primeru pa bo več tujih ponudnikov iz drugih držav članic prodajalo svoje izdelke na slovenskem trgu, saj bo raven varstva potrošnikov pri jamčevanju za napake poenotena v vseh članicah EU. Potrošniki pa imajo ne glede na prej navedeno možnost takojšnjega odstopa od pogodbe, če se neskladnost pojavi v manj kot 30 dneh od dobave blaga.[22]

GARANCIJA

Pomembna novost je, da bo potrošnik lahko garancijo uveljavljal le pri garantu, ki je dajalec garancije in ne več, kot je do sedaj veljalo, pri garantu (proizvajalcu) in prodajalcu.[23] Garant je običajno proizvajalec, prodajalec je lahko garant v primeru, da izda garancijski list.

Določena je obvezna garancija za najmanj eno leto za blago, določeno s pravilnikom Ministra, pristojnega za varstvo potrošnikov.[24] Ni več predpisane obvezne enomesečne garancije za rabljeno blago.

Rok za odpravo napak se tudi pri garanciji skrajšuje iz dosedanjih 45 na 30 dni z možnostjo podaljšanja za dodatnih 15 dni.[25]

POGODBA O DOBAVI DIGITALNE VSEBINE ALI DIGITALNE STORITVE

To področje ZVPot-1 ureja povsem na novo. Zanimiva novost je, da se določbe o digitalni vsebini in storitvah uporabljajo tudi za pogodbo, s katero se potrošnik zaveže, da bo podjetju posredoval osebne podatke, razen če podjetje osebne podatke, ki jih je posredoval potrošnik, obdeluje izključno za namen dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve v skladu z ZVPot-1 ali za to, da lahko podjetje izpolni pravne zahteve, ki veljajo zanj, in podjetje teh podatkov ne obdeluje za noben drug namen.[26] ZVPot-1 se torej uporablja tudi za vse »brezplačne« digitalne vsebine in storitve, ki v zameno obdelujejo potrošnikove osebne podatke za namene, ki niso v skladu s tem zakonom. Ta praksa je običajna za vsa družbena omrežja, ki jih potrošniki redno uporabljamo.

Ureditev objektivnih in subjektivnih zahtev skladnosti, dokaznega bremena in jamčevalnih zahtevkov je podobna kot pri prodajni pogodbi. Podjetje pa je dolžno redno zagotavljati tudi potrebne posodobitve digitalne vsebine in storitev (aplikacij, računalniških programov idr.).[27]

Čeprav novela ZVPot-1 z digitalno vsebino ni prinesla bistvenih razlik, je bolj prilagojena sodobnemu razvoju tehnologije in definicijo blaga spreminja tako, da dodaja »blago z digitalnimi elementi«.

V preostalih delih nova ureditev bistveno ne odstopa od ureditve v do sedaj veljavnem ZVPot, ki bo še vedno veljal za vse pravne posle, sklenjene pred 26. 1. 2023. Če ste kupili izdelek pred uveljavitvijo ZVPot-1, boste lahko uveljavljali vse jamčevalne zahtevke po starem zakonu, torej brez določenega vrstnega reda. Paziti je treba le, da uveljavljanje zahtevkov po starem (npr. odstop, če je možno popravilo) ne pomeni potrošnikove zlorabe pravice.

[1] 6. člen ZVPot-1.

[2] Prvi odstavek 8. člena ZVPot-1.

[3] Drugi odstavek 15. člena ZVPot-1.

[4] Tretji odstavek 15. člena ZVPot-1.

[5] Drugi odstavek 16. člena ZVPot-1.

[6] Tako je Višje sodišče v Ljubljani v sodbi razsodilo, da je »presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe je mogoča le, če je bil ta določen nejasno.« (Sodba VSL II Cp 2237/2018, z dne 29. 5. 2019). V Sklepu z dne 3. 6. 2020 je isto sodišče sklenilo, da »ZVPot presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe omogoča tudi, če je ta jasen in razumljiv« (VSL Sklep II Cp 2384/2019).

[7] Tretja točka drugega odstavka 49. člena ZVPot-1.

[8] Šesta točka četrtega odstavka 50. člena ZVPot-1.

[9] Peti in šesti odstavek 50. člena ZVPot-1.

[10] Deveti odstavek 50. člena ZVPot-1.

[11] 51. člen ZVPot-1.

[12] 236. člen ZVPot-1.

[13] 77. člen ZVPot-1.

[14] 78. člen ZVPot-1.

[15] 82. člen ZVPot-1.

[16] 80. člen ZVPot-1.

[17] 84. člen ZVPot-1.

[18] 81. člen ZVPot-1.

[19] Četrti odstavek 82. člena ZVPot-1.

[20] Prvi odstavek 82. člena ZVPot-1.

[21] 86. člen ZVPot-1.

[22] Drugi odstavek 83. člena ZVPot-1.

[23] 91. člen ZVPot-1.

[24] 94. člen ZVPot-1.

[25] Prvi in drugi odstavek 97. člena ZVPot-1.

[26] Prvi odstavek 104. člena ZVPot-1.

[27] 112. člen ZVPot-1.

Vir članka: https://www.pravozavse.si/novi-zakon-o-varstvu-potrosnikov-kaj-se-je-spremenilo/