Ali ste vedeli, da so lahko naše kronične bolečine povezane tudi z našimi čustvi?

No, jaz do pred nekaj časa nisem.

Sedaj pa zadevo podrobneje proučujem. In bolj ko jo raziskujem, bolj ugotavljam, kako kompleksna je lahko povezava med telesom in našim notranjim doživljanjem.

Ob tem je treba že na začetku povedati nekaj zelo pomembnega: to nikakor ne pomeni, da smo
si za svoje bolečine sami krivi ali da bolečina ni resnična.

Dr. John E. Sarno je o povezovanju telesnih bolečin in čustvenega sveta napisal več knjig. V knjigi Ozdravimo bolečine hrbta predstavlja svoj pogled na kronične bolečine ter bralca spodbuja k razmišljanju o povezavi med telesom in duševnostjo.

Jedro knjige temelji na njegovi teoriji TMS – tenzijskega mišičnega oziroma mionevralnega sindroma. Sarno je zagovarjal stališče, da pri nekaterih ljudeh bolečine, tudi bolečine v hrbtu, niso nujno samo posledica telesnih sprememb, temveč so lahko povezane tudi s psihološkimi
dejavniki, predvsem stresom, tesnobo in potlačenimi čustvi, med katerimi je posebej izpostavljal jezo.

Njegova teorija je bila za čas, v katerem jo je razvijal, precej nekonvencionalna in je tudi danes predmet razprav. Sodobna medicina Sarnovega TMS ne obravnava kot univerzalne razlage kronične bolečine. Vendar pa danes mnogo bolje razumemo, da je lahko kronična bolečina
kompleksen pojav, pri katerem se lahko prepletajo telesni, psihološki in socialni dejavniki. Tudi sodobne smernice Svetovne zdravstvene organizacije pri kronični primarni bolečini v križu poudarjajo celosten in posamezniku prilagojen biopsihosocialni pristop.

In prav ta širši pogled se mi zdi pri knjigi posebej zanimiv.

Sarno bralca spodbuja, naj se ne ukvarja samo z vprašanjem, kje boli, ampak naj se vpraša tudi, kaj se dogaja v njegovem življenju in notranjem svetu. Kaj me obremenjuje? Česa me je strah? Kaj me je prizadelo? Katero jezo, žalost ali drugo čustvo morda že dolgo nosim v sebi?

To seveda ne pomeni, da lahko vse telesne bolečine razložimo s čustvi. Bolečine imajo lahko zelo različne vzroke in nekatere zahtevajo ustrezno diagnostiko in medicinsko zdravljenje. Prav zato se mi zdi pomembno, da Sarnove ideje razumemo kot enega izmed pogledov na kompleksno povezavo med telesom in duševnostjo, ne kot nadomestilo za zdravniško obravnavo.

Carolly Erickson v romanu Skriti dnevnik Marije Antoanete življenje francoske kraljice predstavi
na pretanjen in tragičen način. Ob njeni zgodbi sem se večkrat spomnila tudi na usodi dveh
drugih nesrečnih aristokratinj: avstrijske cesarice Sisi in princese Diane.

Njihove življenjske zgodbe in zgodovinske okoliščine se seveda močno razlikujejo, vendar sama
med njimi vidim pomembno vzporednico: vse tri so kot zelo mlade ženske vstopile v svet
dvorov, poln strogih pravil, pričakovanj, interesov, spletk in ljudi, ki so želeli ohraniti svoj položaj
in moč.

Zgodba o Mariji Antoaneti se začne že v njenem otroštvu, nato pa spremljamo mlado avstrijsko
nadvojvodinjo, hčer cesarice Marije Terezije, ki je bila poslana na francoski dvor in poročena s
prestolonaslednikom Ludvikom. Njuna poroka ni bila rezultat ljubezni, temveč del takratne
evropske politike in prizadevanj za utrditev zavezništva med Avstrijo in Francijo.

Mlada Marija Antoaneta na življenje, ki jo čaka, ni bila pripravljena. Znajde se ob Ludviku XVI.,
človeku, ki se je težko znašel v vlogi vladarja in ni imel odločnosti, ki bi jo Francija v obdobju vse
globlje politične, družbene in finančne krize nujno potrebovala. Kraljestvo je bilo obremenjeno z velikimi finančnimi težavami, političnimi interesi in privilegiji, medtem ko je nezadovoljstvo med ljudstvom naraščalo.

Podobno kot pozneje Sisi in Diana je tudi Marija Antoaneta vstopila v svet, v katerem je
pogrešala podporo, toplino in predvsem svobodo, da bi lahko bila preprosto to, kar je.
Roman zelo spretno prikazuje, kako se lahko mlada in neizkušena ženska znajde ujeta v mrežo
dvorskih spletk, manipulacij, sovraštva in ambicij ljudi, ki si želijo vpliva in moči. Spone takšnega
življenja Marijo Antoaneto vse bolj dušijo.

Ericksonova jo prikazuje kot žensko, ki hrepeni po svobodi, zabavi in tudi razkošju, obenem pa
ostaja ujetnica dvornega sistema, iz katerega pravzaprav ni mogoče preprosto izstopiti.

S poglabljanjem francoske politične in družbene krize postaja Marija Antoaneta tudi priročna
tarča jeze ljudstva. Okoli nje nastajajo govorice, obtožbe in podoba razsipne kraljice, na katero
je mogoče prenesti velik del nezadovoljstva zaradi razmer v državi.

Zadnji del knjige je posebej pretresljiv, saj opisuje zaton francoske monarhije in tragični konec
Marije Antoanete.

Tudi tu sem se znova spomnila na Sisi in Diano. Ne zato, ker bi bile njihove usode enake, temveč zato, ker v vseh treh vidim ženske, ki so se vsaka v svojem času in na svoj način spopadale z omejitvami okolja, v katerem so živele, ter iskale svoj glas in vsaj delček osebne svobode.

Vse tri so bile občudovane, hkrati pa tudi predmet govoric, obtoževanj, sovraštva in
neusmiljenega javnega presojanja. In vse tri so umrle tragično.

Ko drugačnost postane ogledalo družbe

Ukradeno sonce je prvi roman Zorana Šteinbauerja in knjiga, ki skozi zgodbo svojih junakov odpira pomembna vprašanja drugačnosti, ranljivosti, sprejetosti, predsodkov, strokovne odgovornosti, ljubezni in upanja.

V središču zgodbe je 24-letna Marija, ki je slepa. Pomembno vlogo v njenem življenju ima babica, s katero sta kljub težkim življenjskim preizkušnjam izredno pozitivni osebi. Toda njuna največja težava ni Marijina slepota. Veliko bolečine jima povzročajo drugi ljudje. Vaščani, okolica in tudi nekateri strokovnjaki Marije ne znajo vedno sprejeti takšne, kot je. Srečujeta se z nerazumevanjem, predsodki, zasmehovanjem in tudi z ravnanjem ljudi, od katerih bi upravičeno pričakovali več znanja, razumevanja in človečnosti. 

In prav tukaj zame naslov Ukradeno sonce dobi posebno težo.

Včasih človeku »sonca« ne ukrade življenje samo. Ukradejo mu ga lahko tudi ljudje. S predsodki, z nerazumevanjem, besedami, zasmehovanjem, izključevanjem. In tudi z nestrokovnim ravnanjem tistih, ki bi mu morali pomagati.

Avtor tako skozi Marijino zgodbo odpira vprašanje, ki je tudi danes zelo aktualno: koliko težav ljudem, ki jih družba označi kot drugačne, dejansko povzroča njihova življenjska okoliščina – in koliko dodatnih težav jim ustvarimo mi kot družba?

Marija in njena babica kljub vsemu ostajata pozitivni. Ni jima lahko. Doživljata stvari, ki zelo bolijo, vendar ne dovolita, da bi jima odnos drugih ljudi vzel tisto dobro, kar nosita v sebi.

Kako med pandemijo ohraniti zdravo pamet

Šepetanja src med korono je posebna knjiga, saj pred bralca postavlja dve različni pripovedi, dva človeka in dva pogleda na eno najbolj nenavadnih obdobij naše nedavne zgodovine.

Knjigo sestavljata dnevniška zapisa Zorana Šteinbauerja in Irene Demšar, ki sta isto obdobje pandemije doživljala vsak v svojem okolju in vsak na svoj način.
Ko sem prebrala Zoranov del knjige, sem v njem takoj prepoznala veliko tistega, kar sem začutila že ob njegovem romanu Izgubljeni gozd.

Ljubezen do narave in dreves, občutljivost za ljudi, predvsem ranljive, spomine na otroštvo, odnos do staršev in brata, navezanost na domačijo ter seveda ljubezen do knjig. Le da tokrat pred nami ni literarni junak. Skozi dnevniške zapise spoznavamo avtorja samega.

Zoran ima zelo bogat besedni zaklad, ki ga zna čudovito uporabljati. Tudi tako zahtevno obdobje, kot je bila pandemija, z vsemi strahovi, negotovostjo, omejitvami in problemi, ki jih je prinesla, zna bralcu približati na zelo človeški in berljiv način.

V času pandemije je delal na področju psihiatrije in bil tako vsakodnevno v stiku z ljudmi, ki so potrebovali pomoč. Ob njegovem pisanju sem dobila občutek, da je človek izrednega duha in dobesedno poklican za delo, ki ga opravlja. Ranjenim dušam, za katere skrbi, pomaga iskati novo upanje.

Roman o ranljivosti človeka, bolečini, naravi in moči odpuščanja 

Izgubljeni gozd Zorana Šteinbauerja je eden tistih romanov, ob katerih težko ostaneš ravnodušen.

Ko sem ga prebrala, sem lahko rekla samo eno: PRETRESLJIVO!

V središču zgodbe je Karel, globoko čuteč, duhovno nedolžen in nekoliko naiven mlad človek, zaljubljen v naravo, drevesa in živali. Njegova vera je iskrena in prav takšno je tudi njegovo zaupanje v ljudi.

Toda prav tam, kjer bi moral najti varnost, duhovnost in dobro, doživi nekaj povsem nasprotnega. V semenišču pade v kremplje človeka, ki ga v imenu Boga zlorabi in s tem globoko zaznamuje njegovo življenje.

Avtor se tako dotakne izredno težke in občutljive teme spolne zlorabe v okolju Katoliške cerkve. O njej piše brez olepševanja, vendar roman ne ostane samo pri dejanju samem. Pred bralcem se veliko bolj odpira vprašanje, kaj se zgodi s človekom potem.

Karel se po tem, ko se izvije iz zla, bori s posledicami doživetega. Njegov notranji boj je tako hud, da niha med »biti ali ne več biti«. In prav tu se pokaže nekaj, kar se me je v romanu še posebej dotaknilo.

SLOVENSKA PRAVLJIČNA ZAKLADNICA JE BOGATEJŠA ZA IZJEMNO DELO.

Redko se zgodi, da nastane delo, ki preseže samo literarno izkušnjo in postane notranje doživetje. Tokrat se je.

Kako so se zgodbe vrnile v gozd je pravljica, ki se je ne bere samo z očmi. Bere se jo s srcem. Pisatelj Zoran Šteinbauer je ustvaril izjemno, nadčutno in globoko zgodbo, ki nagovarja tako male kot velike bralce. Zgodbo, ki v sebi nosi sporočila, kakršna naš čas še kako potrebuje: o naravi, odnosih, sobivanju, odgovornosti in vrednotah, ki nas povezujejo kot ljudi.

Avtobiografija rockovskega upornika, ki je svoje življenje zapisal brez olepševanja: Dancing with Myself je v izvirniku izšla leta 2014, v slovenščini pa jo poznamo pod naslovom Plešem sam s seboj. Knjiga je postala New York Times bestseller, revija Rolling Stone pa jo je uvrstila med deset najboljših glasbenih knjig leta.

Billy Idol. Platinasti lasje, privihana ustnica, usnje, uporništvo in glas, ki ga prepoznaš v trenutku. Za eno najbolj prepoznavnih podob rock&rolla se skriva William Albert Michael Broad – inteligenten, razgledan, duhovit in precej bolj kompleksen človek, kot bi lahko sklepali zgolj po njegovi divji odrski podobi.

V avtobiografiji Plešem sam s seboj svojo življenjsko zgodbo pripoveduje sam. Brez olepševanja in brez pretvarjanja, da je bil vedno dober fant. Ravno nasprotno. O svojih uspehih, napakah, odnosih, odvisnostih, glasbi in življenju na robu piše z neposrednostjo, samoironijo in značilnim uporniškim duhom.

Če uporabim nekoliko bolj domač izraz: Plešem sam s seboj je sila »žmohtno« branje. In nikakor ne samo za ženske. Tudi za moške. Preverjeno. 

Toda če pričakujete zgolj zgodbe o seksu, drogah in rock&rollu, boste dobili precej več.

Mojca Rudolf je nadvse plodovita pisateljica in tudi samozaložnica, saj je knjiga z naslovom “Lep dan za umor” že njena kar štiriindvajseta po vrsti. Njeno ustvarjalno pero seže od otroške do mladinske in odrasle literature, a tokrat se je lotila nečesa povsem novega in osupljivega. Avtorica uspešne serije “Temačna skrivnost Irske”, kjer skozi žanr psihološkega trilerja razkriva zgodovino in skrivnosti Irske, nas zdaj popelje na povsem novo popotovanje. “Lep dan za umor” je delo, ki je odprlo vrata čisto novemu podžanru kriminalnega romana – potopisni kriminalki, kakršne v Sloveniji še nismo doživeli. 

Z vsakim stavkom nas tako slikovito popelje v srce Skandinavije, da imamo občutek, kot da sami hodimo po njenih severnih deželah. Jezik je čudovit, zgodba napeta in se bere kot veter, ki nosi napetost od strani do strani.