Foto: Mavric Pivk (Onaplus)
Jezikovni pregled: Mojca Blažej Cirej
Avtor: TARA TKALEC, mag. graf. inž.
NA NEVROLOŠKI KLINIKI V LJUBLJANI JE NEVROLOGIJA RAZDELJENA NA TRI PODROČJA:
- Klinični oddelek za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo
- Klinični inštitut za klinično nevrofiziologijo
- Klinični oddelek za bolezni živčevja
Na Kliničnem oddelku za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo (KO VNINT), Zaloška 2, Ljubljana, diagnosticirajo in zdravijo možgansko-žilne bolezni (možgansko kap). V okviru te klinične enote je tudi Oddelek za intenzivno nevrološko terapijo, kjer se zdravijo najtežji nevrološki bolniki, ne glede na osnovno diagnozo, in oddelek Enota za možgansko kap, kjer zdravijo bolnike z možgansko kapjo s pomočjo večdisciplinarnega tima v skladu z najnovejšimi strokovnimi smernicami.
Ambulantna dejavnost oddelka, ki je namenjena bolnikom z različnimi nevrološkimi obolenji, predvsem pa bolnikom z možganskožilnimi boleznimi, se izvaja na Polikliniki. Pomemben del dejavnosti oddelka je tudi ultrazvočna diagnostika bolezni vratnih in možganskih arterij.
Prof. dr. Marjan Zaletel je bil od leta 2008 vodja bolnišničnega oddelka na Kliničnem oddelku vaskularne nevrologije in intenzivne nevrološke terapije UKC Ljubljana. Je profesor, deluje v učni bazi UKC Ljubljana, in višji svetnik s področja nevrologije za dosežke na strokovnem, pedagoškem in raziskovalnem področju. Največ svojega časa posveča preučevanju glavobola in možganske kapi.
Spoštovani dr. Zaletel, ukvarjate se z zelo širokim in zahtevnim področjem. Krvavitve, tromboze in embolije, ki se kažejo v splošnem s spremembami zavesti in so zelo urgentna stanja, ki zahtevajo takojšnjo strokovno oskrbo.
Poznamo jih pod imenom možganska kap. Infarkt je kot vzrok smrti v razvitem svetu kar na 3. mestu. Glavoboli sicer sodijo med manj urgentna, vendar pogosta stanja. Medtem pa zelo hud glavobol, ki ga bolniki opisujejo za najhujši glavobol v življenju, prav tako sodi med urgentna stanja, saj lahko nakazuje na žilno etiologijo, torej možno ishemijo ali žilno krvavitev.
Kako ste se odločili, da se boste ukvarjali prav s tem “urgentnim” področjem nevrologije?
Z možganskožilnimi boleznimi sem se srečal že v času specializacije. Takrat sem bil v skupini, ki se je že ukvarjala s tem področjem in kasneje sem to nadaljeval. Hkrati se je ta skupina ukvarjala tudi z migreno in ostalimi glavoboli. Ker sem kasneje dobil možnost, sem to razširil tudi na ostalo bolečino v ambulanti za terapije bolečin v bolnišnici Petra Držaja, kjer delam cca 20 odstotkov svojega delovnega časa, to je en dan v tednu. Sicer pa to spada pod kirurške klinike, anesteziološki oddelek.
»Vsako življenje v družbi ustvarja nek socialni stres. In s tem se mora človek soočiti in se navaditi, kako živeti v družbi. To je neke vrste učenje in obstajajo šole, ki ponujajo tovrstno učenje. To bi se bilo treba začeti učiti čimprej, v mladosti, če se le da, in to razvijati vse življenje. «
PROF. DR. MARJAN ZALETEL, DR. MED., SPECIALIST NEVROLOGIJE
Kako pa je pri nas v Sloveniji? Ali bolezni, kot so možganska kap, infarkt in druge bolezni živčevja naraščajo?
Za Slovenijo nimamo konkretnih podatkov o tem, ker nimamo registrov za to. Lahko govorim za možgansko kap, za ostale ne. Bolnike z možgansko kapjo se danes bolj intenzivno obravnava kot na primer pred 20 ali 25 leti. Zdaj imamo nove in bolj kakovostne terapije, endovaskularne metode. Pri tem je pomembna organizacija, da so na voljo specialisti interventne radiologije in pa da vsi centri v Sloveniji sodelujejo. Razvila se je TeleKap kot pomoč vsem ostalim centrom v Sloveniji, predvsem urgentnim centrom. Možen je dostop 24h/dan in svetovanje, tako da se je ta oskrba po Sloveniji zagotovo izboljšala.
Glede naraščanja bi rekel, da nekega velikega trenda naraščanja možganske kapi trenutno ni. Pravijo, da gre v zadnjem času za stagnacijo, vendar se je življenjska doba podaljšala in lahko pričakujemo, da bo prišel nov val. Na primer čez določen čas se bo lahko pri prizadetih ljudeh, ki se jim je kakovost življenja sicer izboljšala, v določenem obdobju pojavil nov val naraščanja. Za zdaj pa višjega trenda naraščanja možganske kapi ni.
Kaj so najpogostejši vzroki za nastanek možganske kapi ali infarkta in koliko lahko k nastanku pripomore stres, ki je v današnjem sodobnem svetu prisoten na vsakem koraku?
Ponovno se bom osredotočil na možgansko kap. Obstaja možganska krvavitev in možganska ishemija, se pravi možganska kap. Za možgansko krvavitev je zagotovo najbolj pogost vzrok arterijska hipertenzija ali tako imenovana hipertenzivna možganska krvavitev. Pri starejših ljudeh je pogosta tudi amiloidna angiopatija kot razlog, da pride do razpoka žil. Druga skupina, ki je veliko večja, pa so možganske ishemije oziroma kapi. Približno 80 odstotkov je ishemičnih možganskih kapi in 20 odstotkov je možganskih krvavitev.
Petindvajset odstotkov ishemičnih možganskih kapi se zgodi zaradi obolenja velikih možganskih žil, kar je zelo pomemben razlog, pri katerem moramo natančno pregledati predvsem zunajmožganske arterije. Potem so možganske embolije, srčne ali kardioembolije (iz srca pride v možgane embolus in zamaši žilo), kar je tudi zelo pomembno, ker imamo za to specifično terapijo. Potem pa so tukaj še majhne možganske arterije, ki so v možganih in je nek specifičen proces, možna je lipohialinoza ali pa mikroatermotoza, in te se vedejo na poseben način. Imajo pa določeni bolniki tudi kombinacijo naštetega, ampak to bi bili glavni vzroki. Obstajajo seveda tudi redki vzroki, ki se sicer pojavljajo pri mlajših bolnikih (pod 55 let), ki nimajo nekih klasičnih dejavnikov tveganja za pojav možganskožilnih bolezni, kot so vnetne okvare žil, disekcije arterij in drugo.
Stres neposredno ni razlog za nastanek možganskih kapi. Obstajajo pa teorije obremenitve, da stresno življenje, ki traja več let (10, 20 let) pusti določene spremembe na telesu. Predvsem je tukaj ateroskleroza tista, ki naj bi pustila posledice na srcu in na ožilju. Stres je (aktivira določene mehanizme – endokrine, avtonomne) povezan s spremembo krvnega tlaka, metabolnih dejavnikov, glukoze in maščobe v krvi. In če se to pogosto dogaja, pride do sprememb, žilne stene postanejo spremenjene, endotelijska funkcija se spremeni. V tem primeru se tudi metabolizem v žilni steni spremeni, nastanejo plaki in to lahko privede do zožitve, zapore na tem mestu, ali pa do neke aktivacije oziroma nastane aterom, ki lahko poči in se delčki odkrhnejo in zamašijo manjše žile. Tako da stres je povezan s temi spremembami na žilah, ne pa s samimi zaporami žil. Ampak ker je to zelo težko dokazati, za zdaj gledamo posledice stresa, se pravi krvni sladkor, metabolne spremembe, sladkorno bolezen, ki so dejavniki tveganja za možgansko kap, arterijsko hipertenzijo in njene pozne posledice. Tudi maščobe so povezane s temi oblogami.
Danes se to zelo natančno gleda, ker je možnost zniževanja tega holesterola tudi z biološkimi zdravili. Vse to seveda uporabljamo kot preventivo. Bolnikom, ki so preboleli, se vedno svetuje, da naj bo njihov način življenja čim manj stresen, s čimer se skuša preprečiti nadaljnji razvoj bolezni. Stres je tudi razlog za druga obolenja, pomemben je recimo tudi za migreno, da se pojavlja bolj pogosto. Za soočanje s stresom obstaja več načinov. V modernem načinu življenja je človek bolj izpostavljen stresu, po drugi strani pa tovrstno življenje ponuja več načinov, kako stres obvladovati. Teh načinov bi se bilo treba naučiti čim bolj zgodaj v življenju, še preden nastanejo posledice.
Današnji tempo življenja je zelo naporen. Kako si lahko sami pomagamo, da do teh težkih stanj morda sploh ne bi prišlo?
Življenje je naporno in je tudi povezano z našim ekonomskim stanjem. Vendar lahko mi sami veliko naredimo, da bo manj naporno. Seveda je to odvisno od vsakega posameznika in pa kakšno socialno situacijo ima ta posameznik. Eni imajo boljšo, drugo slabšo iztočnico za življenje. Je pa vseeno zelo odvisno od vsakega posameznika, katere strategije bo izbral, da lahko stres obvlada. Pomembno je, da stresa ni preveč. Ko ga je preveč, mu pravimo škodljivi stres ali distres. Načeloma stres mora biti prisoten in je izziv, da ga lahko obvladujemo. Težava nastane, ko stresa ne obvladujemo, kjer so ti učinki dolgoročni in povzroči dolgoročne spremembe. Te posledice se pokažejo na ožilju.
Tukaj so vedno prisotni psihološki dejavniki, ki so zelo pomembni. Vsak človek živi v nekem socialnem okolju. Zelo pomembni so medčloveški odnosi in osebni cilji. Potem je pomembno tudi to, kako se človek odziva, kakšna je njegova osebnostna struktura. Ali je človek zelo čustven in se vedno zaskrbljeno odziva, z nekim strahom, namesto da situacijo preuči in jemlje kot izziv. Take vrste odzivi dolgoročno vodijo v vedenjske motnje, na primer anksioznost, depresijo. Človek se mora določenih stvari zavedati, svojih slabosti, zgraditi si mora nek notranji svet, s katerim bo lahko odporen na zunanje spremembe in s tem na stres. In tako lahko stres obvladuje.
Zelo pomembno je, kako človek rešuje življenjski smisel in potrebo po njem. Tukaj so lahko v pomoč različne šole in pa seveda tudi religije z razumevanjem življenjskega smisla. Telo in duša sta povezana in oboje je treba spreminjati, ne samo en del. Ne moremo samo delovati le na telo. Če bomo mi na primer samo nižali pritisk in ne bomo našli razloga, zakaj pride do povečanja ob stresu. Omilile se bodo le posledice. Oziroma delujemo le na končne faktorje, se pravi metabolne, hemodinamske, kot je pritisk, ampak pomembno pa je, da delujemo tudi na vzroke tega. To je zelo kompleksno vprašanje, ki se ga človek sprašuje že celotno človeško zgodovino. In obstajajo starodavna učenja, kako to delati. To ni nekaj, kar zadeva le sodobnega človeka.
Stres je bil vedno prisoten, in to je paradoks človeške družbe. Človek mora živeti v človeški družbi, ker brez tega ne more preživeti. Ni človeka, ki bi živel sam. Lahko so nekateri ljudje bolj ali manj izolirani od drugih. Vsako življenje v družbi ustvarja nek socialni stres. In s tem se mora človek soočiti in se navaditi, kako živeti v družbi. To je neke vrste učenje in obstajajo šole, ki ponujajo tovrstno učenje. To bi se bilo treba začeti učiti čimprej, v mladosti, če se le da, in to razvijati vse življenje. V filozofiji temu pravimo razvijanje vrlin, da si skromen, vztrajen, da se zavedaš svojih omejitev. Te stvari je treba razvijati vse življenje in potem je lažje. Če ne, pa so odzivi čustveni in s čustvenimi odzivi pridejo tudi fiziološki odzivi, imunski, endokrini, avtonomno živčevje. Tudi avtoimune bolezni danes povezujejo z dolgoročnim stresom.
Včasih se pa stresa človek tudi ne zaveda. Počuti se slabo, vendar tega ne zna ubesediti. Na koncu pa se razvije bolezen. Migrena je ena izmed takih bolezni. Pri ljudeh, ki reagirajo na tak način, je migrena posledica stresa. Eni ljudje postanejo anksiozni, depresivni, drugim se razvije kronična bolečina, tudi za fibromialgijo mislimo, da je posledica dolgoročnega stresa. Človeški um je zelo neraziskan. Vemo, da obstaja nezavedni del in zavedni del. Kar pa se skriva v nezavednem delu, pa pravzaprav moderna psihologija niti ne raziskuje. So pa to preučevali psihoanalitiki, recimo Jung, ki je iskal kolektivno nezavedno, simbole in arhetipe. Skušal je sistematizirati podzavedni del. In v psihoterapiji to uporabljamo še danes.
Ni pa bilo na tem področju od takrat kakšnega velikega napredka. So pa to stvari, ki so jih poznala tudi starodavna učenja. Človek ima razum in si hoče pojasniti vse z razlogom, ampak je pri tem omejen. Ločiti moramo inteligenco in razum. Inteligenca je nekaj višjega, nam skritega. V razumu se lahko inteligenca zrcali. Vendar razum ni nujno povezan z inteligenco. Lahko je, lahko pa tudi ne. Razum je človekovo orodje, ki je namenjeno za njegovo preživetje. Inteligenca pa je širša, pomembna je za delovanje človeške družbe pa tudi narave. Lahko pa človek to uporabi in to zelo dobro, za neka spoznavanja, da lahko potem normalno živi brez večjega distresa. Stres mora biti, spremembe v okolju so vsak dan. Gre za to, kako potem vsak posameznik to obvladuje ali ne, ali zboli. Slovenska družba je zelo socialna in tistemu, ki zboli, pomaga. Bolnik potem lahko nekako živi. Če pa ste vi v manj socialni družbi, kot je na primer ameriška, vam ne bo pomagala.
Ste tudi specialist za glavobole, predvsem migrene. Ali je migrenskih glavobolov več med moško ali žensko populacijo?
Migrenskih glavobolov je več med žensko populacijo, in sicer nekje v razmerju 3 : 1 ali 2 : 1 za ženske. In sprašujemo se, zakaj je tako in ali je to lahko ženska bolezen. Zagotovo pa to ni, ker imajo migreno tudi moški.
Se morda ženski migrenski glavoboli povezujejo s hormonskim neravnovesjem?
Vzrok za nastanek migrene zagotovo ni hormonski. Zelo verjetno so ženske bolj občutljive na delovanje stresnih dejavnikov. Verjetno se težje prilagajajo in seveda posledica tega je potem, da se to izrazi v migreni. Niso pa hormoni razlog za nastanek migrene, ker potem bi jo imele vse ženske. Poleg tega je ženske v menopavzi ne bi imele, pa jo nekatere vseeno imajo. Resda število migren v menopavzi upade, ker ni več hormonskih nihanj. Ampak so določeni pokazatelji za hormonsko povezanost, recimo v nosečnosti tipično ni migrene. Lahko pa se tudi pojavi. Tudi med menstruacijo se pojavlja migrena in prav tako ne pri vseh.
Zanimivo je mogoče tudi to, zakaj pri migrenah prevladuje ženski spol. Še ena razlaga obstaja poleg hormonske, ki je najbolj logična za vse. In sicer kot psihosocialni spol ženske vseeno drugače funkcionirajo kot moški. V biološkem smislu je ženska zelo pomembna za preživetje neke populacije. Skrbi za potomstvo. In posledica te skrbi je tudi večja stresna obremenitev. In to bi bilo lahko tisto, kar potem privede do migrenske epizode. Tukaj ponovno nastane vprašanje, kako to obvladovati. In tiste ženske, ki so nagnjene k migreni, jim to sproži migreno. To je potem lahko tudi kombinacija dejavnikov, kot so skrbi, hormonske spremembe pa še kaj drugega, ki se sprožijo v določenih življenjskih situacijah, ki so same po sebi stres. Na primer prometne nesreče, ločitve. Tudi psihološki razvoj človeka vpliva na to, kako bo ta reagiral na stres. Ali je pridobil mehanizme, da se bo počutil varnega ali pa se ne bo čutil varnega. Pravijo, da je to povezano s stresom v zgodnjem obdobju.
To je lahko posledica nekega zanemarjanja ali pa hude permisivne vzgoje, kjer je vse dovoljeno. In tisti, ki so nagnjeni k migreni, jim lahko ob neki situaciji, ko je oni več ne morejo obvladati, sproži to migreno. Lahko gledamo, da je migrena nek zaščitni mehanizem, ki ščiti človeka pred tem, da bi se to nadaljevalo. Človek ima zaradi migrene težave, vendar se v končni fazi umakne iz stresne situacije, ki je zanj nevarna. Običajno zaradi migrene obleži v postelji. Je pa to za nekatere tudi zelo moteče, saj živimo v zelo zahtevnem okolju, ki od nas stalno pričakuje delovanje. Je pa pri zdravljenju migrene v zadnjem času kar veliko napredka. Že nekaj časa raziskujejo CGRP mehanizem, v zadnjih dveh letih so na voljo anti CGRP biološka zdravila, ki so učinkovita. Dejansko je na tem področju prišlo do nekega preboja. Tako da lahko s temi zdravili bolniki zelo dobro obvladujejo migreno. Ampak potem nekateri ostanejo na tem. To jim omogoča, da se nekaj novega naučijo. Lahko bi ta čas izkoristili in se posvetili sebi. Človek se mora v življenju ves čas učiti, in se tudi naučiti obvladovati stresne situacije.
Res je, da včasih ne moreš sam tega narediti in potrebuješ učitelja. Tega nam v našem zahodnem svetu manjka. Vzhodnjaki pa to kar dobro poznajo in tudi prakticirajo na različne načine. Oni imajo določene šole tradicionalne medicine, ki jo kombinirajo s telesnimi vadbami. Konkretno bi kot primer lahko vzeli tradicionalno kitajsko medicino, kjer imajo či gong, tai chi, akupunkturo. Poleg tega je prisotna tudi filozofija, kako morajo živeti. In zdravnik tradicionalne kitajske medicine potem bolnika nenehno uči. In to je vloga učitelja. Tega pri nas ni, da bi bil zdravnik hkrati tudi učitelj bolniku. Učitelj je lahko tudi učitelj joge. Joga je tudi eden izmed načinov življenja. Lahko je to samo vadba, obstajajo pa tudi meditacijske joge, kjer se človek ukvarja tudi sam s sabo. In je spet pod nadzorom nekega učitelja. In ta ima lahko zelo veliko moč nad svojimi učenci. V zahodnem svetu pa tega praktično ni. Vpeti smo v neko življenje, kjer moramo biti hitri in učinkoviti. Težko se prilagajamo in to povzroči čustvene stiske. Če se človek ne more prilagajati s pomočjo razuma, se pa le s čustvi. Ta čustva sicer nekaj časa delujejo, potem se pa izčrpajo. Posledica je izgorelost, s katero so seveda povezane tudi določene bolezni.
Ali so vzroki glavobolov in migren znani?
Uradno niso znani. Vedno mislimo, da so posledica neke kombinacije. Eno so seveda genetski dejavniki, ampak to velja za vse bolezni, ki niso poznane. Vedno govorimo o neki genetiki, ker genetika je veda, ki se je razvijala po drugi svetovni vojni. Mislili smo, da če bomo poznali genetiko, bomo lahko vse ugotovili in bomo videli, kaj nam je usojeno. Če boš imel gene za migreno, boš pač imel migreno. Danes se ve, da ni čisto tako. Nekatere migrene imajo gene, druge pa ne. Vsaj znanih ne. Tukaj se seveda vedno zbuja vprašanje, ali morda poznamo premalo genetike, da bi lahko to ugotovili. Ampak dejansko danes ne moremo reči stoodstotno, da je večina migren genetskih. Na to kaže indic recimo, da se migrena pogosto pojavlja v nekaterih družinah. Spet so pa tukaj ljudje, ki niso imeli nobenega ožjega družinskega člana z migreno. Potem so tukaj tudi dejavniki okolja. Razlog je lahko tudi slaba vzgoja, permisivna ali zanemarjanje v zgodnjem otroštvu. In ko pride do prevelikega stresa, pride ta vzorec na dan. Se pravi, ta vzorec v možganih obstaja in se aktivira takrat, ko možgani ugotovijo, da je organizem v nevarnosti.
Gibanje, ki to zelo dobro razlaga – Explain pain pravi, da mehanizmi niso samo zavedni, ampak so tudi nezavedni. In ko govorimo, da se možgani odločajo, to pomeni, da je veliko nezavednega. Možgani se v določenih situacijah odločijo, da je organizem ogrožen. In ko se to zgodi, sprožijo določene mehanizme. Lahko je to migrena ali pa druge vrste bolečina, recimo bolečina v križu. In ta bolečina človeka dejansko onesposobi. Kaj pa to pomeni za vsakega posameznika, koliko ga ogroža, je pa subjektivno. Vsaki možgani so nekaj posebnega in vsaki možgani zase ugotovijo, kaj jih ogroža. Lahko se celo zgodi, da pride več stvari hkrati. Eno je to, da ga lahko ogroža socialno okolje, fizično okolje, drugo je to, da ima določene prezentacije, po katerih misli, da je ogrožen, čeprav ni. Ko se vse to zlije skupaj in možgani to prepoznajo, se aktivira nek mehanizem, ki človeka skuša zavarovati. Ampak ker migrena ali druga bolečina ovira njegovo funkcionalnost, pravimo, da je to maladaptacijski mehanizem. Človeku ni prirojen. Migrene človeka ovirajo: ne more hoditi v službo in početi stvari, ki jih običajno počne.
Na kakšne načine zdravite glavobole in migrene?
Najbolj uporabljena v naši zahodni medicini so zagotovo zdravila. Migrena ima svoje epizode, mi pravimo napade, in zaradi tega je prvo, kar se naredi, da se to epizodo ali napad prekine, saj epizoda človeka, ki ima migreno, onesposobi. Zato se uporabljajo analgetiki, ki so nespecifični in se uporabljajo tudi za ostale bolečine, ter analgetiki, ki so specifični in se jih uporablja samo za migreno. Včasih so bili to ergotarminski preparati, sicer jih še vedno ponekod uporabljajo. V Sloveniji imamo zdaj triptane in so namenjeni prekinitvam hujših oblik migrenskih epizod. Lahko se uporabi tudi kombinacija nespecifičnih in specifičnih analgetikov, ali pa se uporabi antiemetike.
Druga skupina zdravil se pa uporablja za preventivo. Ta pa se uporablja, ko je migrenskih epizod zelo veliko. Takrat štejemo migrenske dni in če jih je več kot štiri na mesec, potem naj bi se uvedli neki prefilaktični ukrepi. In spet so tukaj nespecifični in specifični profilaktiki. Nespecifični so tisti, ki smo jih že dolgo poznali in se uporabljajo tudi za druge stvari, recimo antiepileptiki, antihiperintenzivi, to so običajno blokatorji betain antidepresivi. Potem pa imamo specifične, ki zavirajo CGRP, tako kot drugi specifični analgetiki pri migrenski epizodi. Ti se zelo dobro obnesejo, ker imajo malo stranskih učinkov in so zelo visoko učinkoviti. Težava pa je njihova visoka cena. In to je edini razlog, da se poskuša omejiti njihovo uporabo. Prihajajo pa in bodo na voljo še ostala zdravila, ki so tudi za akutno uporabo, se pravi za migrensko epizodo, ki so specifični za CGRP. To je pri migreni trenutno revolucija, da so ugotovili to CGRP pot oziroma CGRP molekulo, ki je pomembna pri nastanku migrene.
Med drugim se ukvarjate tudi s sindromom fibromialgije, ki pri nas narašča, a je še dokaj neznana bolezen. Ali se fibromialgija uvršča med bolezni živčevja in kako jo zdravite?
Fibromialgija se ne uvršča med bolezni živčevja, ker ni neke specifične strukture okvare, ki bi jo lahko dokazali. Gotovo pa je posledica delovanja živčevja. Brez možganov ni fibromialgije in bolečine. Kako pa delujejo možgani, to pa je do neke mere še uganka. Niso samo možgani pomembni za to. Nastane neka zavest, ampak možgani niso edini, ki so odgovorni za to, da nastane zavest. Za nastanek zavesti je pomembno tudi celotno telo. Seveda o tem vemo še zelo malo, čeprav starodavna učenja o tem vedo kar precej, kako se s tem ukvarjati. Zahodna medicina pa temelji na drugačni logiki, kjer uporabljajo razum, vzrok – posledica. Temelji na anatomiji, fiziologiji, patofiziologiji, in to kombinira med sabo. Seveda s tem ne morem pojasniti, kako nastane fibromialgija. Veliko stvari se preučuje. Spada med tako imenovane funkcionalne motnje, to je kronična bolečina oziroma kronični bolečinski sindrom. Prav tako spada med razširjeno bolečino. Za kronično bolečino imamo nek koncept, ki se mu reče senzitizacija živčevja – prevelika vzdražljivost živčevja. Posledice tega povezujejo tudi z bolečino, da ni dovolj zaviranja bolečine, pride do utrujenosti, nespečnosti.
Čeprav natančno še ne vemo, to so podatki, ki temeljijo na nekih eksperimentalnih modelih. Vemo pa, da antiepileptiki zmanjšajo učinke, uporabimo lahko tudi antidepresive, to sta v glavnem dve veliki skupini zdravil, ki jih uporabljamo. Ostala so bolj eksperimentalna in redka. Zelo pomembno pa je naslednje. Američani na primer zelo veliko uporabljajo vedenjsko kognitivno terapijo, se pravi spet spreminjati nek notranji svet. Vemo, da je to na nek način dolgoročno in zapleteno. Človek pri tem potrebuje učitelja, dejansko psihoterapevta. V Sloveniji tega nimamo, vsaj na napotnico ne. Te storitve so plačljive. Potem pa seveda neke vedenjske stvari, kot so telesne aktivnosti, ki naj bi jih sočasno gojili in drugo. Spet se zatekamo k principom, ki jih uporablja tudi tradicionalna kitajska medicina, ki predlaga, da se sočasno dela na več stvareh. In tudi tukaj se vidi, da bi bilo treba podobno delovati. To sicer poskušajo neki programi, ki jih imamo pri nas na primer v URI Soča, ki poskušajo bolj celostno zajeti tako psihologijo kot telesno (fizioterapijo) in medikamentozno zdravljenje. Je pa res, da ni veliko kapacitet in tovrstno zdravljenje tudi ni učinkovito pri vseh pacientih. Nekateri bi potrebovali bolj intenzivno grajenje svojega notranjega sveta kot drugi, kjer pa smo ponovno omejeni z možnostmi.
Koliko lahko akupunktura pomaga pri sindromu fibromialgije, glavobolih in migrenah?
Lahko zelo pomaga. Mi imamo izkušnje, da nekaterim pomaga toliko, da ostanejo brez migrene celo leto ali dve. Nekaterim koristi več mesecev in bi potem morali terapijo ponoviti. Akupunktura je tudi odlična terapija, ker nima stranskih učinkov v primerjavi z medikamentozno terapijo. Je pa res, da učinki akupunkture niso povsem jasni. Vseeno mislimo, da so neki specifični učinki, kot neka nevromodulacija, določene nevronske mreže delujejo, spreminjajo delovanje, spreminjajo potem tudi občutke, kot je bolečina. Zagotovo pa deluje tudi kot placebo učinek. Za tiste, ki verjamejo v to, je to lahko zelo močan placebo mehanizem. Je pa to samo en del terapije. Ljudje, ki imajo kronične bolečine, bi morali delati tudi vse ostalo. Telesna aktivnost bi morala biti stalno prisotna. Mogoče ostale neke psihološke intervencije, ki so pri nas nedosegljive. Ampak v nekih skupnostih se to da. Je pa za to treba imeti voljo, seveda. Tako, da sama akupunktura je lahko učinkovita, zelo dobro pa je, da se jo kombinira sočasno z nekimi dejavnostmi, kot je medikamentozna terapija in pa da je človek pripravljen nekaj spremeniti na sebi in se kaj novega naučiti – da ne živi enako, kot je pred boleznijo – spoznavati samega sebe.
Ali je kakšna razlika med akupunkturo, ki jo izvajate zdravniki v bolnišnici Petra Držaja, in akupunkturo, ki jo izvajajo zasebni izvajalci alternativne medicine?
Tega ne moremo vedeti, zato ker ne poznamo njihovega dela. Pri nas se vedno upošteva tudi načela kitajske tradicionalne medicine. Skuša se na ta način analizirati človeka in pa seveda prepoznati vzorec in potem implicirati to v akupunkturnih seansah. Ta vzorec je bistven za terapijo. To je nekaj, kar se je razvijalo tisočletja. Verjetno so neka spoznanja prišla tudi iz tega, kako možgani delujejo, nekateri potrebujejo določen vzorec stimulacije, da bo nek učinek. Problem pri nas je, ker ni nadzora nad izvajalci, ker ni preizkušanj, tako kot je za zdravnike z licenco. To spada med zdravilstvo. Zdravilstvo seveda spada tudi v okvir medicine. V medicini imamo šolo akupunkture in znanje redno preverjamo. To so sicer dodatna znanja, ki se morajo redno obnavljati. Slovenija je glede akupunkture še na začetku. Zahodna medicina v Sloveniji akupunkture nekako še ni povsem sprejela kot uveljavljen način zdravljenja, medtem ko na primer v Nemčiji je. Tega, da bi bila recimo akupunktura redni predmet na medicinski fakulteti ali v sklopu specializacij, pa za zdaj še ni. Slovensko zdravniško društvo obstaja, v okviru tega je tudi sekcija za akupunkturo.
Med bolezni živčevja spadajo demenca, Parkinsonova bolezen, epilepsija, multipla skleroza. Se morda ukvarjate tudi z zdravljenjem katere od teh bolezni, ali se s tem področjem ukvarjajo vaši kolegi in kateri?
Bolnike s temi spremembami imamo, zato ker bolniki nimajo samo ene bolezni, na primer samo demence ali Parkinsonove bolezni, ampak imajo pridružene še ostale stvari. Ni pa tako, da bi se poglobljeno ukvarjali z razvojem teh bolezni. S tem se ukvarjajo določene skupine, ki imajo namen to predstaviti ostalim, se pravi, katere stvari so ključne, kako se to dela. Sistematsko obravnava bolnike z demenco Klinični oddelek za bolezni živčevja; imajo gibanje, ki se ukvarja z demenco, oni spremljajo bolnike in v okviru določenih projektov poskušajo uvesti napredne metode zdravljenja.
Zdi se namreč, da je naraščanje demence, ki spada med bolezni živčevja, med starejšo populacijo veliko. Kaj vi menite, kje so vzroki tega povečanja in ali lahko napredovanje demence na neki stopnji še zmanjšamo, morda zaustavimo.
Demenca je zagotovo nekaj, kar je povezano s starostjo prebivalstva. Je pa demenca zelo relativna reč. Zgodi se takrat, ko so kognitivne sposobnosti tako šibke, da bolnik ne more več obvladovati okolja. Odvisno je tudi, v kakšnem okolju živimo. Okolje, ki je bolj zapleteno in bo imelo več sprememb, tam bo seveda demence več. Vemo pa, da se okolje na splošno spreminja in postaja z informacijsko tehnologijo bolj zahtevno. In to lahko tudi prispeva k naraščanju demence. Poleg tega pa tudi ostale bolezni, recimo predvsem možganskožilne bolezni. Če jih ne obravnavamo dovolj dobro, lahko prispevajo dodaten del, ker ta povezanost degenerativne demence in vaskularnih dejavnikov je zelo pogosta. Na to je treba paziti.
So pa ljudje danes veliko bolj pozorni na kognitivne motnje, osveščenost je večja, da se tudi do neke mere pomagati. In zaradi tega je tudi več ljudi, ki prihajajo z nekim sumom na demenco. In med temi se najde tudi več takih, ki jih pripeljejo svojci in imajo demenco. Se pravi, tudi prepoznavanje demence je vse boljše med tistimi, ki mogoče včasih niso tega prepoznali. Včasih so rekli, poglejte, to je starost. Danes pa vemo, da je to lahko demenca, starost pa je nekaj drugega. Zaradi vsega tega je danes demence več. Časi so se spremenili in včasih so ljudje večino časa živeli v družini, okolje se ni kaj dosti spremenilo. Kognitivni upad ni prišel toliko do izraza. Danes ljudje živijo sami, okolica se spremeni in starejši človek je hitro lahko nesposoben za samostojno življenje. Svojci velikokrat nimajo časa za skrb. In tak človek ima težave s prilaganjem bolj kompleksnim izzivom, ki jih prinaša na primer razvoj tehnologije, ki je danes že eksponenten. Včasih bi se s tako motnjo človek še lahko prilagodil, danes pa ne.
Izhajate iz zdravniške družine, saj sta zdravnika tako oče kot tudi sestra. Zdi se, da vam je bil poklic zdravnika dan že v zibelko.
Meni poklic zdravnika ni bil dan v zibelko, oziroma jaz ne gledam na to tako. Oče je bil res zdravnik, je sicer že pokojni in je kasneje končal medicinsko fakulteto. Sestra se je zelo kmalu odločila za ta poklic in mu bila tudi predana. Tudi zdaj je na Medicinski fakulteti, se pa ukvarja z javnim zdravjem. Jaz pa zase ne morem reči, da je bilo to zame že kar odločeno. Ta odločitev je nekaj časa zorela. Tudi to, kaj bom delal po končani fakulteti. Res je, da medicinska fakulteta nudi kar širok razpon možnosti zaposlitve. Ni nujno, da se dela samo v praksi, lahko tudi ostale stvari, na primer inštitutsko delo, delo v javnih zavodih, če se morda ne moreš takoj odločiti, kaj bi delal. Jaz sem bil vedno usmerjen bolj v naravoslovno smer. In to je medicina vedno nudila. To je bil razlog za mojo odločitev.
Zdravniški poklic je izredno naporen, zahteva ogromno študija. Poleg tega ste tudi profesor, avtor člankov, učbenikov, obvladate akupunkturo itd. Dan ima samo 24 ur, kako zmorete vse to? Ali sploh kdaj spite?
Spanje je zelo pomembno, da je človek sposoben delati, zato vedno poskrbim za dovolj spanca. Obvladovanje tega – tukaj pa so pomembne izkušnje, spet imamo neko postopno učenje tega dela. Pridobivanje več izkušenj pomeni tudi večje obvladovanje vsega. Tako kot samo branje člankov in knjig ne prinese tega znanja, je pomembno tudi, da človek o tem veliko razmišlja. Tisto, kar nekje prebereš, je potem pomembno, da o tem tudi razmišljaš. Danes obstaja toliko literature, da se ne da vsega prebrati. Ampak daleč od tega, da bi bilo vse tako pomembno, kot prikazujejo. Treba je izbirati, kaj je pomembno, in potem o vsaki stvari premisliti in imeti čas za premislek. To je bolj pomembno, kot pa brati vsepovprek. Pomembna je kakovost, ne količina. In če se tega zavedamo, se da to obvladovati, ni to tako neskončno, kakor se nam včasih rado zdi.
Ali uspete ločevati med poklicno in zasebno sfero in kako poskrbite za sprostitev, obnovo energije?
Vedno se gradi nek notranji svet. In težko govorite o tem, kaj je to zasebno ali javno. Seveda je povezano s tvojim življenjem. Ampak je dobro, če se to znanje povezuje še z nekimi širšimi spoznanji. Da nisi samo v tem delu, ampak da se to aplicira na življenje, tako kot je. Življenje ni last posameznika, kot mi napačno mislimo. Last posameznika je le njegovo bivanje na tem svetu. Življenje pa je širše, je nekaj, kar pripada vsem, ne samo posamezniku. Tako ga jaz jemljem, torej ne striktno v biološkem smislu. Čeprav govorimo o življenju določenega posameznika. Bolj pa bi bilo pravilno, če bi govorili o njegovem bivanju. Človek se rodi, določen čas biva in potem umre, življenje pa gre naprej. Življenje se človeka vedno dotakne. To pomeni, da tisti del človekove duše, ki je del tega skupnega, je nesmrtna duša in ne umre s telesom. Tako da ima človek ta neumrljivi del vedno v sebi in tega se moramo zavedati. Pomembno je, da mi to življenje spoznamo. Tega ne bomo spoznavali samo s knjigami, predavanji, laboratorijskim delom, čeprav je tudi to pomembno. Ampak ga moramo živeti širše. Pomembno je druženje z ljudmi, spoznavanje, kako drugi ljudje gledajo na določene stvari, kaj se jim zdi pomembno in kaj ne. Včasih so to ljudje vse delali, seveda je bilo tudi več časa in manj potrošništva kot danes. Vsa znanost nima nobenega pomena, če ni integrirana v življenje. Človek lahko k temu prispeva, če ve, kaj je to življenje. Lahko je na primer ves čas v laboratoriju, pa ne more nič prispevati.
Sprostitev je lahko telesna, lahko je to neko gibanje ali delo v naravi, doma, določena rekreacija, ples, šport. Je pa pomembna tudi duševna, duhovna sprostitev. Na primer obisk kakovostnih prireditev, na katerih lahko človek nekaj pridobi. Jaz se izogibam zabav, ki so same sebi namen. Pri zabavi gre običajno za omamo, od katere človek nič ne pridobi. Ostane isto kot prej. Če obvladujete svoj notranji svet, so vam spremembe izziv, ne pa nek negativni stres in obremenitev. Človek si mora urediti neko ožje okolje, neke ljudi, ki jim zaupa. Sem ne spadajo socialna omrežja, čeprav se tako imenujejo. Socialna omrežja so sicer do neke mere seveda koristna, ker lahko najdemo veliko informacij, lahko pa te hitro tudi zasvojijo. In tukaj je treba postaviti mejo. To sicer velja za vse stike, vendar v živem stiku je vseeno lažje presoditi, kako nekdo deluje. Na socialnih omrežjih in internetu je tudi veliko lažnih novic in informacij, tudi veliko zavajanja in pretvarjanja. Vsak pa seveda potem presoja s svojega stališča.
Kje vas bralci našega spletnega portala Taraja lahko najdejo, če potrebujejo vašo pomoč?
KO ZA VASKULARNO NEVROLOGIJO IN INTENZIVNO TERAPIJO
Ambulantna dejavnost: Splošna nevrološka ambulanta,
Poliklinika, 1. nad.,
Njegoševa 4, Ljubljana
Telefon: 01/522-24-52
E: poliklinika.nevro@kclj.si
KO ZA ANESTEZIOLOGIJO IN INTENZIVNO TERAPIJO
Ambulantni del: Oddelek za terapijo bolečine Bolnišnica Petra Držaja, pritličje,
Vodnikova 62, Ljubljana
01/522-55-39
E: terapija.bolecine@kclj.si
DOCTOR 24
Savska c. 3, Ljubljana
Telefon 0820/08-240
E: samoplacniki-narocanje@doktor24.si
Spoštovani dr. Zaletel, lepa hvala, da ste si ob napornem urniku vzeli čas za nas in naše bralce.
Želimo vam vse dobro ter veliko poslovnih in osebnih uspehov!
