Novi Zakon o varstvu potrošnikov, kaj se je spremenilo?

people, crowd, men-2595833.jpg

Humanitarno društvo Pravo za vse informira

Novi Zakon o varstvu potrošnikov, kaj se je spremenilo?

Avtor: Dženita Arapović, dipl. prav. (UN)

Državni zbor je sprejel novelo Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot-1), ki implementira tri nove evropske direktive iz področja varstva potrošnikov, prav tako prenaša vsebino Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju: ZVPNPP). ZVPot-1 se začne uporabljati 26. 1. 2023, do tega datuma in za vse posle, sklenjene pred tem datumom, se bo še vedno uporabljal Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot).

Poleg sprememb nekaterih dosedanjih določb in novosti, ki jih prinaša, ZVPot-1 je nomotehnično bolj urejen in navadnim potrošnikom bolj »prijazen« od prejšnjega zakona.

SPLOŠNO

Novi zakon vsebuje določbe o prodajnih pogojih, katerih novost je, da podjetje lahko ponudi posebne prodajne pogoje za določeno blago, določeno digitalno vsebino ali določene storitve; določene skupine potrošnikov (pri čemer mora paziti na določbe Zakona o varstvu pred diskriminacijo (v nadaljevanju: ZVarD)) in za določene načine plačila. Te pogoje mora podjetje jasno in razumljivo ter na vidnem mestu označiti v poslovnih prostorih in na svojem spletnem mestu, če posluje prek spleta ali na drug ustrezen način.[1] Normativno gledano ta določba o posebnih prodajnih pogojih zožuje varstvo potrošnikov, vendar pa se bo uporabljala le za posebne primere blaga, digitalne vsebine in storitev ter za le določene načine plačil. Ob upoštevanju določb ZVarD pa so podjetja v zelo omejenem položaju in gotovo da ni možnosti, da bi za določene skupine potrošnikov s tem povzročili neenako obravnavo.

ZVPot-1 določa, da se račun za opravljeno storitev, prodano blago ali dobavljeno digitalno vsebino izda brezplačno ne glede na obliko in način posredovanja računa.[2] Zdaj je v zakonu jasno zapisano, da potrošnik z izdajo računa v kakršnikoli obliki ne sme imeti nobenih stroškov.

Pomembna novost je določba o znižanju cen, ki določa, da se pri znižanju za prejšnjo ceno šteje najnižja cena, ki jo je podjetje uporabljalo v zadnjih 30 dneh pred uporabo znižane cene.[3] V primeru, da je podjetje ceno za izdelek v daljšem času večkrat zniževalo, pri zadnjem znižanju upošteva ceno tik pred znižanjem, ne sme pa več za primerjavo uporabiti najvišje cene, ki jo je izdelek imel na samem začetku. Pri blagu, ki je na trgu manj kot 30 dni, je merilo najnižja cena, po kateri je podjetje ponujalo blago pred znižanjem.[4] Enako velja za označbo cen blaga, ki mu bo v kratkem pretekel rok uporabnosti, in pri prodaji hitro pokvarljivega blaga po znižani ceni.[5]

Pri presoji nepoštenosti pogodbenih pogojev je zdaj izrecno določeno, da se le ta lahko presoja tudi v zvezi z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe in v zvezi z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjano storitev, blago ali digitalno vsebino, četudi so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Odsotnost te določbe je v sodni praksi povzročala veliko razhajanj, saj so slovenska sodišča, še posebej v povezavi s švicarskimi franki različno razlagala možnost presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, če je ta bil jasen in razumljiv.[6]

NEPOŠTENE POSLOVNE PRAKSE

Najbolj pomembne novosti so na področju zavajajočih poslovnih praks. Prepovedano je vsako trženje blaga v eni državi članici, kot enakega blagu, ki se trži v drugih državah članicah, pri čemer ima to blago bistveno različno sestavo ali značilnosti, razen če je to utemeljeno z legitimnimi in objektivnimi dejavniki.[7] To pomeni, da podjetje ne bo več moglo tržiti enega izdelka v Nemčiji, drugega izdelka, z drugačnimi sestavinami v Sloveniji, oba pa bi imela enake zunanje značilnosti (cena, embalaža). Podjetja se bodo morala odločiti, ali bodo prilagodila sestavo in značilnosti vseh izdelkov v vseh državah članicah ali pa bodo te razlike jasno poudarila oziroma izdelke prodajala kot različne.

Pri vabilu k nakupu se poleg dosedanjih bistvenih informacij (značilnosti izdelka, informacije o podjetju, cena, plačilni pogoji in pogoji dostave, pravica do odstopa) doda za izdelke na spletnih tržnicah tudi podatek o tem, ali je tretja oseba, ki preko spletnih tržnic (kot je npr. Wolt) ponuja izdelke, podjetje ali ne.[8] V konkretnem primeru bo vsak prodajalec hrane, ki sodeluje z Wolt-om moral podati izjavo, iz katere izhaja, ali gre za podjetje in to bo tudi potrošnikom vidno. Pri zagotavljanju možnosti potrošnikom, da izdelke, ki jih ponujajo različna podjetja ali potrošniki, iščejo na podlagi poizvedbe v obliki ključne besede, besedne zveze ali drugega vnosa, se za bistvene štejejo splošne informacije o glavnih parametrih, ki določajo razvrstitev izdelkov, predstavljeno potrošniku kot rezultat iskalne poizvedbe, in splošne informacije o relativni pomembnosti teh parametrov glede na druge parametre. Te informacije pa so dane na voljo v posebnem oddelku spletnega vmesnika, ki je neposredno in enostavno dostopen s strani, na kateri so predstavljeni rezultati poizvedbe.[9] Potrošniki bodo tako imeli možnost seznaniti se s tem, ali ponudniki spletnih tržnic (kot je npr. Mimovrste ali Ceneje.si) ustvarjajo svoje ponudbe in oblikujejo cene na podlagi profila potrošnika, koliko je ta profil pri tem oblikovanju pomemben, ter kdo je sploh tretja oseba, s katero bo pogodba sklenjena.

Pri ocenah izdelkov pri spletni prodaji je bistvena informacija, ali podjetje zagotavlja, da so ocene podali potrošniki, ki so izdelek dejansko uporabili ali kupili, in kako to zagotavlja.[10] Nasprotno se bo štelo za zavajajočo poslovno prakso, ki je v vseh okoliščinah nepoštena in prepovedana.[11] Vsak prodajalec na spletu bo moral potrošnikom na jasen način zagotoviti informacije o tem, kdo z ocenami »hvali« njihov izdelek, dejansko uporabniki ali pa le »scammerji«. Če pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja.[12]

NESKLADNOST BLAGA S POGODBO (PRAVNE IN STVARNE NAPAKE)

ZVPot-1 med drugim uvaja kršitve pravic tretjih oseb kot neskladnost blaga s pogodbenimi zahtevami, zlasti kršitve pravic intelektualne lastnine. Potrošnik je v teh primerih upravičen do jamčevalnih zahtevkov, po enakih pravilih kot za stvarne napake, saj se to blago šteje kot blago z napako.[13]  Ta določba je še posebej relevantna v povezavi z blagom z digitalnimi elementi, kjer zelo hitro pride do kršitev pravic tretjih oseb.

Prodajalec odgovarja za vsako neskladnost blaga, ki obstaja ob dobavi blaga in ki se pokaže v dveh letih od dobave blaga.[14] Neskladnost mora prodajalec odpraviti v razumnem roku, ki ni daljši od 30 dni, šteto od obvestila o napaki.[15] Domneva neskladnosti blaga s pogodbo se povečuje iz prejšnjih 6 mesecev na eno leto od dobave blaga.[16] Če se napaka na blagu pokaže v enem letu od nakupa, je na prodajalcu breme dokazovanja, da le ta ni obstajala v času nakupa. S tem se varstvo potrošnikov glede dokazovanja povečuje iz 6 mesecev na eno leto, kar je potrošnikom v korist.

Potrošnik lahko uveljavlja svoje pravice iz naslova neskladnosti, če o neskladnosti obvesti prodajalca v dveh mesecih od dneva, ko je bila neskladnost ugotovljena. Pomembno je, da potrošnik natančno opiše neskladnost blaga in omogoči prodajalcu, da blago pregleda.[17]

Jamčevalni zahtevki v primeru neskladnosti se po novem uveljavljajo po vrstnem redu (1) zahteva za brezplačno vzpostavitev skladnosti blaga (popravilo ali zamenjava), (2) zahteva za znižanje kupnine ali (3) odstop od prodajne pogodbe.[18] Med popravilom in zamenjavo pa še vedno načeloma izbira potrošnik (razen če je izbrani način nemogoč ali povezan z nesorazmernimi stroški).[19] Brezplačno vzpostavitev skladnosti blaga od prodajalca pa potrošnik lahko zahteva v razumnem roku, ki od trenutka obvestila ni daljši od 30 dni.[20] Če v tem roku prodajalec ne popravi oz. zamenja blaga, je potrošnik upravičen zahtevati znižanje kupnine ali odstop od pogodbe in vračilo denarja. Kadar potrošnik odstopi od prodajne pogodbe, prodajalec potrošniku vrne plačan znesek nemudoma, vendar najpozneje v osmih dneh po prejemu blaga ali dokazila, da je potrošnik blago poslal nazaj. Kadar pa potrošnik zahteva sorazmerno znižanje kupnine, prodajalec vrne del kupnine v osmih dneh od prejema zahtevka za sorazmerno znižanje kupnine.[21]

Na prvi pogled se zdi, da se pravice potrošnikov s tem ožijo, vendar je ta določba zgolj uskladitev s pravom EU, ki hierarhijo zahtevkov pozna že od prej. Potrošnik bo še vedno lahko uveljavljal odstop od pogodbe in vračilo kupnine, če v 30 dneh ne doseže cilja jamčevalnih zahtevkov (skladnost blaga s pogodbo). V vsakem primeru pa bo več tujih ponudnikov iz drugih držav članic prodajalo svoje izdelke na slovenskem trgu, saj bo raven varstva potrošnikov pri jamčevanju za napake poenotena v vseh članicah EU. Potrošniki pa imajo ne glede na prej navedeno možnost takojšnjega odstopa od pogodbe, če se neskladnost pojavi v manj kot 30 dneh od dobave blaga.[22]

GARANCIJA

Pomembna novost je, da bo potrošnik lahko garancijo uveljavljal le pri garantu, ki je dajalec garancije in ne več, kot je do sedaj veljalo, pri garantu (proizvajalcu) in prodajalcu.[23] Garant je običajno proizvajalec, prodajalec je lahko garant v primeru, da izda garancijski list.

Določena je obvezna garancija za najmanj eno leto za blago, določeno s pravilnikom Ministra, pristojnega za varstvo potrošnikov.[24] Ni več predpisane obvezne enomesečne garancije za rabljeno blago.

Rok za odpravo napak se tudi pri garanciji skrajšuje iz dosedanjih 45 na 30 dni z možnostjo podaljšanja za dodatnih 15 dni.[25]

POGODBA O DOBAVI DIGITALNE VSEBINE ALI DIGITALNE STORITVE

To področje ZVPot-1 ureja povsem na novo. Zanimiva novost je, da se določbe o digitalni vsebini in storitvah uporabljajo tudi za pogodbo, s katero se potrošnik zaveže, da bo podjetju posredoval osebne podatke, razen če podjetje osebne podatke, ki jih je posredoval potrošnik, obdeluje izključno za namen dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve v skladu z ZVPot-1 ali za to, da lahko podjetje izpolni pravne zahteve, ki veljajo zanj, in podjetje teh podatkov ne obdeluje za noben drug namen.[26] ZVPot-1 se torej uporablja tudi za vse »brezplačne« digitalne vsebine in storitve, ki v zameno obdelujejo potrošnikove osebne podatke za namene, ki niso v skladu s tem zakonom. Ta praksa je običajna za vsa družbena omrežja, ki jih potrošniki redno uporabljamo.

Ureditev objektivnih in subjektivnih zahtev skladnosti, dokaznega bremena in jamčevalnih zahtevkov je podobna kot pri prodajni pogodbi. Podjetje pa je dolžno redno zagotavljati tudi potrebne posodobitve digitalne vsebine in storitev (aplikacij, računalniških programov idr.).[27]

Čeprav novela ZVPot-1 z digitalno vsebino ni prinesla bistvenih razlik, je bolj prilagojena sodobnemu razvoju tehnologije in definicijo blaga spreminja tako, da dodaja »blago z digitalnimi elementi«.

V preostalih delih nova ureditev bistveno ne odstopa od ureditve v do sedaj veljavnem ZVPot, ki bo še vedno veljal za vse pravne posle, sklenjene pred 26. 1. 2023. Če ste kupili izdelek pred uveljavitvijo ZVPot-1, boste lahko uveljavljali vse jamčevalne zahtevke po starem zakonu, torej brez določenega vrstnega reda. Paziti je treba le, da uveljavljanje zahtevkov po starem (npr. odstop, če je možno popravilo) ne pomeni potrošnikove zlorabe pravice.

[1] 6. člen ZVPot-1.

[2] Prvi odstavek 8. člena ZVPot-1.

[3] Drugi odstavek 15. člena ZVPot-1.

[4] Tretji odstavek 15. člena ZVPot-1.

[5] Drugi odstavek 16. člena ZVPot-1.

[6] Tako je Višje sodišče v Ljubljani v sodbi razsodilo, da je »presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe je mogoča le, če je bil ta določen nejasno.« (Sodba VSL II Cp 2237/2018, z dne 29. 5. 2019). V Sklepu z dne 3. 6. 2020 je isto sodišče sklenilo, da »ZVPot presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe omogoča tudi, če je ta jasen in razumljiv« (VSL Sklep II Cp 2384/2019).

[7] Tretja točka drugega odstavka 49. člena ZVPot-1.

[8] Šesta točka četrtega odstavka 50. člena ZVPot-1.

[9] Peti in šesti odstavek 50. člena ZVPot-1.

[10] Deveti odstavek 50. člena ZVPot-1.

[11] 51. člen ZVPot-1.

[12] 236. člen ZVPot-1.

[13] 77. člen ZVPot-1.

[14] 78. člen ZVPot-1.

[15] 82. člen ZVPot-1.

[16] 80. člen ZVPot-1.

[17] 84. člen ZVPot-1.

[18] 81. člen ZVPot-1.

[19] Četrti odstavek 82. člena ZVPot-1.

[20] Prvi odstavek 82. člena ZVPot-1.

[21] 86. člen ZVPot-1.

[22] Drugi odstavek 83. člena ZVPot-1.

[23] 91. člen ZVPot-1.

[24] 94. člen ZVPot-1.

[25] Prvi in drugi odstavek 97. člena ZVPot-1.

[26] Prvi odstavek 104. člena ZVPot-1.

[27] 112. člen ZVPot-1.

Vir članka: https://www.pravozavse.si/novi-zakon-o-varstvu-potrosnikov-kaj-se-je-spremenilo/

Vam je bil članek všeč?

Facebook
Twitter
Linkdin
Pinterest

Komentiraj

Prijavi se na novice

*S poslanim e-mail-om soglašaš s Pogoji poslovanja.

Sledi nam:

Mogoče te zanima tudi