Knjiga je namreč tudi svojevrsten dokument izjemno zanimivega glasbenega obdobja, saj nas Billy skozi svoje spomine popelje med začetke punka, koncerte, ki jih je obiskoval, glasbenike, ki so ga navduševali, njegove vzornike in ljudi, s katerimi je ustvarjal. Spremljamo nastanek skupine Generation X, njegovo pot na samostojno glasbeno sceno, prihod v Ameriko in obdobje, ko je s svojo glasbo in videospoti postal eden najbolj prepoznavnih obrazov nove MTV-generacije.

Zato med branjem ne spoznavamo samo njegovega življenja. Skozi oči človeka, ki je bil neposredno v središču dogajanja, spoznavamo tudi del zgodovine punka in rocka ter spremembe, ki so zaznamovale popularno glasbo tistega časa.

Zanimiv je tudi pogled v njegovo otroštvo in mladost, ki so ju zaznamovale selitve, nova okolja in ponovni začetki. Ko spremljamo njegovo poznejše iskanje lastne poti, upor proti pričakovanjem in pripadnost punkovski sceni, začnemo bolje razumeti, kako je nastajal človek, ki ga je svet pozneje spoznal kot Billyja Idola.

Njegova pot do svetovne slave pa še zdaleč ni bila samo bleščeča. Droge, alkohol, divje zabave, burni odnosi in življenje brez pravih meja so ga večkrat pripeljali nevarno blizu roba. Ko prebiraš nekatere dele njegove življenjske zgodbe, se resnično vprašaš, kako mu je vse to uspelo preživeti. Tega se zaveda tudi sam in svojega nekdanjega načina življenja nikakor ne predstavlja kot nekaj, kar bi bilo vredno posnemati.

»Mačkonar« Billy ima očitno več kot devet življenj. Nima vsak človek takšne sreče.

Toda prav zaradi njegove iskrenosti knjiga ne deluje kot poveličevanje razvpitega rockovskega načina življenja. Za vsemi ekscesi počasi spoznavamo človeka z njegovimi protislovji, občutljivostjo, željami, napakami in notranjimi boji. Billy zna biti zajedljiv in ciničen, a že v naslednjem trenutku presenetljivo nežen, duhovit ali samokritičen. In prav ta nasprotja ga naredijo zanimivega.

Ko glasba postane nekaj več
Moja zgodba z Billyjem Idolom se je začela mnogo pred branjem njegove avtobiografije, saj je bila njegova glasba pomemben del mojih najstniških let. V obdobju, ko sem imela pogosto občutek, da me nihče zares ne razume, je bil Billy neke vrste moj glasbeni »terapevt«. S svojo glasbo mi je dajal občutek, da nekje na tem svetu obstaja še nekdo, ki razmišlja drugače. Nekdo, ki se ne boji biti drugačen in ki sveta ne sprejema preprosto takšnega, kot mu ga želijo predstaviti drugi.

Zato zame Billy Idol nikoli ni bil samo lep platinast upornik z glasbenih odrov in televizijskih ekranov.

Dolga leta spremljanja njegove glasbe so mi izrisala tudi drugačno podobo človeka za javno podobo. Ko sem prebrala avtobiografijo Plešem sam s seboj, zato nisem odkrivala nekega povsem novega Billyja. V njegovih lastnih besedah sem prej našla potrditev marsikaterega občutka, ki sem ga ob njegovi glasbi imela že veliko prej: da se za uporništvom, provokacijo in samozavestno odrsko podobo skriva tudi občutljiv, razmišljujoč in zelo inteligenten človek.