avtorica: Bella Weaver
Kako so izkušnje, znanstvena odkritja in razvoj tehnologije oblikovali medicino, kakršno
poznamo danes
Človek si je poskušal lajšati bolečino, celiti poškodbe in pomagati bolnim že dolgo pred nastankom prvih medicinskih šol. Pri tem je uporabljal tisto, kar je imel na voljo: vodo, toploto, rastline, počitek, dotik in izkušnje, ki so se prenašale iz roda v rod. Z lesenimi oporami je imobiliziral zlomljene ude, odstranjeval tujke iz ran, porodnicam pa so pomagale ženske, ki so porod že poznale iz lastne izkušnje.
Ta zgodnja pomoč je temeljila predvsem na opazovanju in izkustvu. Ob njej so se razvijale tudi
razlage, povezane z božanstvi, duhovi in drugimi nadnaravnimi silami. Zgodovina medicine zato
ni zgodba o nenadnem prehodu iz nevednosti v znanje, temveč dolga in pogosto težavna pot
preverjanja, popravljanja zmot ter iskanja zanesljivejših odgovorov.
Na tej poti so sodelovale številne civilizacije. Pomembna medicinska znanja so nastajala v Mezopotamiji, Egiptu, Indiji, na Kitajskem, v antični Grčiji in Rimu ter pozneje v bizantinskem, arabsko-islamskem in zahodnoevropskem prostoru. Tudi v staroindijskem vedskem izročilu najdemo zgodnje predstave o bolezni, zdravljenju in zdravilnih rastlinah.
Rigveda dvojčka Ašvina predstavlja kot božanska zdravilca, medtem ko je Rudra v vedskem izročilu opisan kot prvi božanski zdravnik. Poznejše izročilo je z ajurvedo tesno povezalo Dhanvantarija, ki velja za njenega božanskega zaščitnika. Te pripovedi imajo predvsem verski in simbolni pomen, hkrati pa kažejo, kako pomembno mesto je imelo zdravljenje že v najstarejših indijskih besedilih.
Znanje se je ohranjalo, prevajalo, dopolnjevalo in prenašalo naprej. Sodobna medicina zato ni
delo enega človeka ali ene kulture, temveč rezultat večtisočletnega skupnega razvoja.
Ko je medicina začela iskati razumske razlage
Med najpomembnejšimi osebnostmi zgodnje medicine je Hipokrat, grški zdravnik iz 5. in 4.
stoletja pred našim štetjem. Z njim in deli, povezanimi z njegovo šolo, se je okrepilo razumevanje, da bolezni ni treba pojasnjevati
samo z voljo bogov ali nadnaravnimi silami. Pomembni so postali opazovanje bolnika, potek bolezni, življenjske navade in okolje. Hipokratova medicina je vsebovala tudi teorije, ki jih je poznejši razvoj znanosti ovrgel.
Med njimi je nauk o štirih telesnih sokovih. Njegovega pomena zato ne moremo presojati po
današnjem medicinskem znanju. Pomemben je predvsem premik k razumski obravnavi bolezni
in etični odgovornosti zdravnika.
Na Hipokratovo izročilo se navezuje tudi zdravniška prisega. Njena sodobna naslednica je
Ženevska deklaracija Svetovnega zdravniškega združenja, prvič sprejeta leta 1948 in pozneje
večkrat dopolnjena. V ospredje postavlja zdravje in dobrobit bolnika, spoštovanje njegovega
dostojanstva in avtonomije, varovanje zaupnosti ter odgovorno opravljanje zdravniškega
poklica.
Velik vpliv na medicino je imel tudi Galen, rimski zdravnik grškega rodu iz 2. stoletja. Ukvarjal se je z anatomijo, delovanjem telesa, kirurgijo in pripravo zdravil. Ker človeških trupel ni seciral, je nekatera spoznanja, pridobljena pri živalih, napačno prenesel na človeka. Kljub temu so njegovi nauki v evropski medicini prevladovali več kot tisočletje. Prav Galenov dolgotrajni vpliv kaže eno pomembnih lekcij zgodovine: tudi zelo ugledna razlaga lahko postane ovira, kadar je ni dovoljeno preverjati in popravljati.
Pomemben, čeprav pogosto spregledan del zgodovine medicine so bile tudi ženske. Med njimi je bila Trota iz Salerna, zdravnica iz 12. stoletja, povezana z znamenito medicinsko šolo v Salernu. Ukvarjala se je predvsem z zdravjem žensk in praktičnim zdravljenjem, njeno znanje pa je postalo del medicinskih besedil, ki so se po Evropi uporabljala več stoletij.
Ženske so sicer kot zdravilke, babice in negovalke delovale že mnogo prej, vendar njihova imena in izkušnje pogosto niso bili zapisani ali ohranjeni.
Odkritja, ki so spremenila pogled
na človeško telo
V renesansi je neposredno raziskovanje človeškega telesa začelo spodkopavati nekatere stare predstave. Leonardo da Vinci je ustvaril izjemno natančne anatomske risbe, Andreas Vesalius pa je v 16. stoletju na podlagi seciranja človeških trupel popravil številne Galenove anatomske napake.
Paracelsus je zavrnil nauk o štirih telesnih sokovih in zagovarjal uporabo kemičnih snovi pri zdravljenju. Nekatere snovi, ki jih je uporabljal, so bile strupene, toda njegovo spoznanje, da je učinek snovi odvisen tudi od odmerka, ostaja eno izmed izhodišč toksikologije. Njegovo delo nas hkrati opominja, da zgodovinskega zdravljenja ne smemo enačiti z današnjimi standardi varnosti.
William Harvey je v 17. stoletju opisal veliki krvni obtok ter pokazal, da kri po telesu kroži. Odkritje je pozneje pomagalo ustvariti temelje za transfuzijo in intravensko dajanje zdravil, čeprav sta bila za varno uporabo potrebna še dolgoletni razvoj in nova spoznanja, med drugim odkritje krvnih skupin.
V 19. stoletju so mikroskopija, celična patologija in raziskovanje mikroorganizmov temeljito
spremenili razumevanje bolezni. Rudolf Virchow je utrdil pomen celice pri zdravju in bolezni.
Louis Pasteur je s preučevanjem mikroorganizmov in cepljenja pomembno prispeval k razvoju mikrobiologije, Robert Koch pa je raziskoval povzročitelje nalezljivih bolezni, med drugim tuberkuloze in kolere.
Razvoj anestezije, antisepse, cepljenja, laboratorijske diagnostike, rentgenskega slikanja in
pozneje antibiotikov je odprl možnosti zdravljenja, ki so bile prejšnjim rodovom nedosegljive.
Medicina niso samo velika odkritja
Zgodovina medicine ni le zgodovina zdravnikov, raziskovalcev in naprav. Je tudi zgodovina
zdravstvene nege, babištva, javnega zdravja, higiene, rehabilitacije in skrbi za socialne razmere,
v katerih ljudje živijo.
Florence Nightingale je v 19. stoletju pomembno prispevala k razvoju strokovne zdravstvene
nege ter pokazala, kako lahko boljša organizacija, higiena in spremljanje podatkov zmanjšajo umrljivost. Zdravnik Johann Peter Frank je opozarjal na povezavo med zdravjem in življenjskimi oziroma socialnimi razmerami. Henry Dunant pa je s svojim delovanjem prispeval k nastanku organiziranega mednarodnega humanitarnega gibanja Rdečega križa.
Pomemben del te zgodovine so tudi zdravniki, ki so delovali na Slovenskem. Andrej Perlah je v 16. stoletju pisal o zaščiti pred kugo, Marko Gerbec pa je bolezen povezoval tudi s podnebjem, okoljem, prehrano, delom in počitkom. Pomembno pot je utrla tudi Eleonora Jenko Groyer (1879–1959), ki je leta 1907 končala študij medicine na Ženskem medicinskem inštitutu v Sankt Peterburgu in postala prva slovenska zdravnica.
Poklicno pot so ji dolgo oteževali predsodki ter zapleteni postopki priznavanja diplome, vendar je kljub temu opravljala zdravniško delo in pozneje vodila tudi zasebno prakso.
Ti primeri kažejo, da zdravja nikoli niso določali samo postopki v ordinaciji. Nanj vplivajo tudi
bivalne razmere, prehrana, izobrazba, delo, okolje, dostop do zdravstvenega varstva in odnosi
med ljudmi.
Na čem temelji sodobna medicina?
Sodobna medicina temelji na povezovanju znanstvenih dokazov, strokovnega znanja in kliničnih izkušenj ter potreb in vrednot posameznega bolnika. To ne pomeni, da ima za vsako težavo takojšen ali popoln odgovor. Pomeni pa, da morajo biti diagnostični in terapevtski postopki preverljivi, njihova korist pa primerjana z možnimi tveganji. Pri raziskovanju zdravljenja se uporabljajo različne vrste dokazov: laboratorijske raziskave, opazovalne raziskave, klinična preskušanja, sistematični pregledi in spremljanje zdravil ali postopkov po začetku njihove širše uporabe. Vsi dokazi nimajo enake teže, posamezna raziskava pa praviloma še ne pomeni dokončnega odgovora.
Znanstveno spoznanje se lahko z novimi podatki spremeni. To včasih v javnosti vzbuja
nezaupanje, vendar sposobnost popravljanja ni nujno slabost znanosti. Je njen bistveni del.
Odgovorna medicina mora biti pripravljena priznati negotovost, spremljati posledice
zdravljenja in spremeniti priporočila, kadar kakovostnejši dokazi pokažejo drugače.
Odločitev o zdravljenju naj zato ne bi bila le izbira postopka ali zdravila. Zdravstveni
strokovnjak mora bolniku na razumljiv način pojasniti diagnozo, možnosti zdravljenja,
pričakovane koristi, tveganja in mogoče alternative. Bolnik pa mora imeti možnost postavljati
vprašanja ter, kadar okoliščine to dopuščajo, sodelovati pri odločitvi.
Kaj je sodobna medicina prinesla človeštvu?
Napredek medicine je omogočil preprečevanje in zdravljenje številnih bolezni, ki so bile nekoč pogosto smrtne ali so povzročale hude posledice. Cepljenje, antibiotiki, varnejši kirurški posegi, transfuzijska medicina, intenzivna terapija, zdravljenje raka, presaditve organov, slikovna diagnostika in številna zdravila so rešili ali podaljšali nešteto življenj.
Velike spremembe so prinesli tudi ukrepi javnega zdravja: čista pitna voda, kanalizacija, higiena,
varnejša hrana, spremljanje nalezljivih bolezni, programi presejanja in boljša oskrba nosečnic,
porodnic ter novorojenčkov.
Pomembna področja sodobne medicine so tudi lajšanje bolečine, paliativna oskrba in
rehabilitacija. Uspeha zdravljenja namreč ne smemo meriti samo s preživetjem ali
laboratorijskim izvidom. Pomembni so tudi samostojnost, dostojanstvo in kakovost
človekovega življenja.
Tudi sodobna medicina ima svoje omejitve
Kljub izjemnemu napredku medicina ni vsemogočna. Pri nekaterih kroničnih, redkih ali
kompleksnih boleznih vzroki niso povsem pojasnjeni, zdravljenje pa lahko predvsem lajša
simptome ali upočasnjuje napredovanje. Na odziv posameznika vplivajo njegove druge bolezni,
zdravila, starost, življenjske okoliščine in številni drugi dejavniki.
Vsako učinkovito zdravljenje ima lahko tudi neželene učinke. Diagnostični testi niso
nezmotljivi, znanje se razvija, zdravstveni sistemi pa imajo omejene kadrovske, časovne in
finančne možnosti. Dolge čakalne dobe, kratki pregledi, pomanjkanje strokovnjakov in
razdrobljena obravnava lahko zmanjšajo kakovost oskrbe, tudi kadar zdravstveno osebje
svoje delo opravlja predano.
Težava lahko nastane tudi, kadar se pozornost preveč usmeri v posamezen organ, izvid ali diagnozo, človekova celotna izkušnja bolezni pa ostane preslišana. Bolnik ni samo telo, vendar tudi ni samo skupek čustev in življenjskih okoliščin. Potrebuje obravnavo, ki upošteva oboje.
Tehnologija lahko zdravniku omogoči natančnejši vpogled v telo, ne more pa nadomestiti
poslušanja, pogovora in zaupanja. Pravi izziv zato ni izbirati med tehnologijo in človeškim
odnosom, ampak ju smiselno povezati.
Sodobna in komplementarna medicina – nasprotnici ali sogovornici?
Ljudje poleg konvencionalnega zdravljenja uporabljajo tudi različne komplementarne pristope. Njihovi razlogi so različni: želijo lajšati težave, pri katerih jim obstoječe zdravljenje ne pomaga dovolj, iščejo več časa in osebnega odnosa ali želijo dejavneje sodelovati pri skrbi za svoje zdravje.
Komplementarno pomeni, da se določen pristop uporablja ob običajnem zdravljenju;
alternativno pa, da se uporablja namesto njega. Ta razlika je pomembna. Opustitev ali
odlašanje potrebne diagnostike in dokazano učinkovitega zdravljenja lahko človeka resno
ogrozi.
Prav tako komplementarnih pristopov ni mogoče presojati kot ene same skupine. Vsak
postopek, pripravek ali metoda zahteva svojo presojo učinkovitosti, kakovosti in varnosti.
Nekateri lahko pomagajo pri sproščanju, gibanju, obvladovanju stresa ali kakovosti življenja.
Pri drugih dokazi niso zadostni, njihove obljube so pretirane ali pa lahko povzročijo
neposredno škodo in nevarne interakcije z zdravili.
Oznaka »naravno« sama po sebi še ne zagotavlja varnosti. Rastlinski pripravki in prehranska
dopolnila lahko vplivajo na delovanje zdravil, na strjevanje krvi, krvni tlak, jetra ali druge
telesne funkcije. Zato je pomembno, da bolnik zdravniku in farmacevtu pove, kaj uporablja.
Enako pomembno je, da je njegov odgovor sprejet brez posmeha in z resno presojo
morebitnih koristi ter tveganj.
Svetovna zdravstvena organizacija pri tradicionalnih, komplementarnih in integrativnih pristopih poudarja pomen dokazov, varnosti, ustreznega nadzora in vključevanja človeka v središče obravnave. Sodelovanje je smiselno tam, kjer je strokovno utemeljeno, pregledno in varno – ne zato, ker je nekaj staro, novo, naravno ali tehnološko, temveč zato, ker lahko človeku koristi ob sprejemljivem tveganju.
V središču mora ostati človek
Zgodovina medicine nas uči, da se znanje razvija z opazovanjem, preverjanjem, dvomom in
pripravljenostjo popraviti napake. Uči pa nas tudi, da strokovno znanje brez etike in človečnosti
ni dovolj.
Za bolnika ni pomembno samo, ali je določen pristop označen kot konvencionalen ali
komplementaren. Pomembno je, ali je zanj primeren, varen, pošteno predstavljen in podprt z dovolj dobrimi dokazi. Potrebuje informacije, ki jih razume, strokovnjake, ki poznajo meje svojega znanja, in prostor, kjer sme povedati, kaj doživlja in česa ga je strah.
Ravnovesje ne pomeni, da vse pristope razglasimo za enakovredne, temveč da vsakega
presojamo premišljeno, na podlagi razpoložljivih spoznanj, njegove učinkovitosti in možnih
tveganj. Pomeni povezovati strokovno znanje z izkušnjo človeka ter pri odločanju ohranjati v
ospredju njegovo varnost, dostojanstvo in dobrobit.
Glavni knjižni vir in dodatni viri
• Viljem Brumec: Kratka zgodovina medicine. Maribor: Založba Pivec, 2008.
• World Medical Association: WMA Declaration of Geneva – The Physician’s Pledge.
• World Health Organization: gradiva o tradicionalni, komplementarni in integrativni medicini.
• European Medicines Agency: informacije o kliničnih preskušanjih ter spremljanju učinkovitosti
in varnosti zdravil.
• Janez Fischinger in Duša Fischinger: Prva slovenska zdravnica dr. Eleonora Jenko Groyer
(1879–1959). Zdravniški vestnik, letnik 85, št. 9, 2016, str. 520–528.
• V. A. Ferraris in S. P. Ferraris: The Women of Salerno: Contribution to the Origins of Surgery
From Medieval Italy. The Annals of Thoracic Surgery, letnik 64, št. 6, 1997, str. 1855–1857.
– Monica H. Green (ur. in prev.): The Trotula: A Medieval Compendium of Women’s
Medicine. University of Pennsylvania Press, 2001.
Prispevek je informativne narave in ni namenjen postavljanju diagnoz ali nadomeščanju
strokovnega zdravstvenega pregleda, zdravljenja oziroma individualnega posveta z ustrezno
usposobljenim zdravstvenim strokovnjakom.
Vse grafike so umetniške oziroma simbolne upodobitve, ustvarjene s pomočjo umetne
inteligence in niso zgodovinsko avtentični portreti.
Pri jezikovnem oblikovanju besedila je bila uporabljena pomoč umetne inteligence. Končno
vsebino je pregledala in potrdila avtorica prispevka Bella Weaver.
