In prav ta del romana me je nagovoril tudi zelo osebno.

Nerazumevanja in nesprejemanja ljudi ne poznam samo iz knjig. Poznam ju tudi iz lastnega življenja. Ko zaradi življenjskih okoliščin ne zmoreš več vsega tistega, kar si zmogel nekoč, lahko zelo hitro spoznaš, kako močno nekateri ljudje vrednost človeka povezujejo z njegovo koristnostjo. Dokler lahko daješ, ustvarjaš, pomagaš in izpolnjuješ pričakovanja drugih, imaš svoje mesto. Ko tega ne zmoreš več na enak način kot nekoč, se lahko spremenijo tudi odnosi. Takšna izkušnja zelo boli. Hkrati pa me je naučila nekaj, v kar danes še toliko bolj verjamem: človekova vrednost se ne začne z njegovo storilnostjo in se z njeno izgubo tudi ne konča.

Človek je vreden že zato, ker je človek. Ne zaradi tega, koliko lahko naredi. Ne zaradi tega, koliko lahko zasluži. Ne zaradi tega, koliko lahko da drugim. In tudi ne zaradi tega, kako dobro ustreza predstavam družbe o tem, kakšen naj bi bil.
Morda je zato eno od vprašanj, ki jih v meni odpira Ukradeno sonce, pravzaprav zelo preprosto: kdo komu v resnici krade sonce?

Ali je težava vedno v posameznikovi drugačnosti? Ali pa mu del njegovega »sonca« ukradejo tisti, ki ga ne razumejo, ne sprejemjo, zasmehujejo, izključujejo ali njegovo vrednost merijo predvsem po tem, kaj lahko od njega dobijo?

V roman vstopi tudi avtistični deček Simon, še en otrok, ki potrebuje predvsem razumevanje, sprejetost in ustrezno podporo. Tudi njegov odnos z materjo je težaven, saj ta njegovih potreb ne zna ustrezno prepoznati in se nanje odzivati.

Ob njem se ponovno odpre vprašanje, ki prežema celoten roman: ali znamo človeka sprejeti takšnega, kot je, ali ga poskušamo stlačiti v predstavo o tem, kakšen bi po našem moral biti?

Marijina življenjska pot se postopoma poveže tudi z vzgojiteljem Jakobom. Med njima se razvije ljubezen in na koncu postaneta par, v svojo družino pa sprejmeta tudi Simona.

Prav zaključek zgodbe zato zame nosi močno sporočilo. Družina ni nujno samo nekaj, kar nam je dano. Včasih jo ustvarijo ljudje, ki se med seboj prepoznajo, sprejmejo in si ponudijo tisto, česar jim drugje ni uspelo najti.

Ob Ukradenem soncu sem veliko razmišljala tudi o naši potrebi, da ljudi delimo na tiste, ki so »drugačni«, ranljivi ali tako ali drugače zaznamovani – in na vse druge.

Pa smo res tako zelo različni?

Če smo iskreni do sebe, smo čisto vsi po svoje poškodovani, zlomljeni ali načeti od življenja.

Pri nekaterih so življenjske okoliščine vidne navzven, pri drugih ne. Nekdo nosi posledice težkega otroštva, drugi izgube, bolezni, osamljenosti, zavrnitve ali odnosov, ki so ga globoko prizadeli. Vsak nosi svojo zgodbo.

Zato Ukradeno sonce zame ni predvsem knjiga o slepoti ali avtizmu.
Je knjiga o človeku in našem odnosu do drugega človeka.

Hkrati pa odpira še eno vprašanje, ki je zame zelo pomembno: kaj naredimo s težkimi življenjskimi preizkušnjami, ki so nam dane?

Sama življenje na Zemlji doživljam kot veliko učilnico.

Verjamem, da smo tukaj tudi zato, da se skozi izkušnje in življenjske lekcije učimo, rastemo, dozorevamo in napredujemo kot ljudje. Prav najtežje preizkušnje nas lahko naučijo največ – če si dovolimo, da nas nekaj naučijo. Lahko nas naučijo sočutja. Sprejemanja. Odpuščanja. Vztrajnosti. Ljubezni. Predvsem pa nas lahko naučijo, da drugega človeka ne presojamo prehitro.

Toda preizkušnja sama po sebi še nikogar ne naredi boljšega. Človeka lahko prebudi – lahko pa ga zagreni. Lahko napreduje – ali pa potone.

Odločitev, kaj bomo naredili s tistim, kar nam življenje položi na pot, je na koncu vendarle naša. In tukaj se zame zgodba Ukradenega sonca poveže še z nečim, v kar sama globoko verjamem. Vsak človek nosi v sebi notranjo svetlobo. Pri tem nikakor ne govorim o sposobnosti videti z očmi. Govorim o tistem notranjem dobrem, o iskri človečnosti, ki jo po mojem prepričanju nosimo v sebi. Pri nekaterih ljudeh jo življenjske izkušnje, bolečina, strah, jeza ali lastne
odločitve tako prekrijejo, da jo je težko prepoznati.

Marija in njena babica pa sta zame lep primer nečesa drugega: kljub temu, kar doživljata zaradi ravnanja okolice, ne dovolita, da bi drugi ljudje ugasnili njuno notranjo svetlobo. Morda jima poskušajo ukrasti sonce – toda ne morejo jima vzeti vsega. Ohranita dobroto. Ohranita sposobnost ljubiti. Ohranita upanje. In na koncu iz vsega, kar sta prestali, zraste nekaj novega: odnos, sprejetost in družina, v kateri svoje mesto najde tudi Simon.

Zato je zame eno najpomembnejših sporočil Ukradenega sonca zelo preprosto:
človeku nikoli ne sodimo samo po tistem, kar vidimo od zunaj. Ne vemo, kakšno pot je prehodil. Ne poznamo vseh njegovih ran. In predvsem ne vemo, koliko moči je potreboval, da je prišel do točke, na kateri je danes. Morda smo vsi nekoliko načeti od življenja. Toda prav naše najtežje življenjske preizkušnje lahko postanejo naše največje lekcije – če jim to dovolimo.

Kaj bodo drugi storili z nami, ni vedno v naših rokah. Kaj bomo mi naredili s tem, kar smo doživeli, pa je ena najpomembnejših odločitev našega življenja.

Bella Weaver