Kako razdeliti premoženje ob razpadu zakonske zveze

ameland, the netherlands, house-5651866.jpg

Humanitarno društvo Pravo za vse informira

KAKO RAZDELITI PREMOŽENJE OB RAZPADU ZAKONSKE ZVEZE

Kaj storiti, če partnerja ne moreta doseči sporazuma?

Avtorica: Mateja Veingerl, univ. dipl. prav.

Članek je bil objavljen v časniku Delu dne 27. 4. 2015.

Eno izmed pogostejših vprašanj, ki prispejo na naslov ekipe Pravo za vse, zadeva delitev premoženja ob razvezi zakonske zveze oziroma ob razpadu zunajzakonske skupnosti. Kaj storiti, če partnerja ne moreta doseči sporazuma?

Uvodoma naj opozorimo, da sta v skladu z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) zakonska zveza in zunajzakonska skupnost v tem pogledu izenačeni, tako vse navedeno velja tako za zakonca kakor tudi za zunajzakonska partnerja.

Predmet delitve je skupno premoženje

Premoženje zakoncev delimo na skupno in posebno. Če zakonska zveza preneha, se razdeli le skupno premoženje, medtem ko posebno premoženje zakonca ni predmet delitve, saj to ostane njegova last in z njim tudi samostojno razpolaga.

Posebno premoženje je premoženje, ki ga je imel zakonec pred oziroma ob sklenitvi zakonske zveze, kakor tudi premoženje, ki ga je zakonec v času zakonske zveze pridobil kako drugače, razen z delom, na primer: darilo, dediščina, preživnina, zavarovalnina, odškodnina za nepremoženjsko škodo, ipd.

Na drugi strani pa skupno premoženje predstavlja premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze.

Ko zveza traja, se posebno in skupno premoženje pogosto prelivata.

Na primer: zakonec je vlagal svoje posebno premoženje v skupno premoženje. Tedaj bo na skupnem premoženju njegov delež višji, saj v skladu s sodno prakso vložki posebnega premoženja v obstoječe skupno premoženje lahko vplivajo le na velikost deležev na skupnem premoženju, ne more pa z vlaganjem posebnega premoženja v skupno premoženje vlagatelj pridobiti posebnega premoženja (Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 588/2010 z dne 12. 5. 2010. Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 939/2008 z dne 26. 11. 2009.)

Določitev deležev na skupnem premoženju – izhodišče je 50:50

O višini deležev na skupnem premoženju se lahko zakonca sporazumeta sama, v nasprotnem primeru pa lahko zahtevata, da ta delež določi sodišče.

Pri delitvi skupnega premoženja se po določbi 59. člena ZZZDR šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko seveda dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.

Pri tem gre poudariti, da v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

Delitev skupnega premoženja

Po ugotovitvi deležev na skupnem premoženju, se premoženje na predlog zakoncev razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine.

Stvarnopravni zakonik v 70. členu kot prvo možnost določa sporazumno delitev, kot drugo možnost pa, da o načinu delitve odloči sodišče v nepravdnem postopku.

Kadar o delitvi odloča sodišče, si mora v skladu z zakonsko hierarhijo primarno prizadevati, da se stvari razdelijo tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes (fizična delitev).

Šele če fizična delitev ni mogoča oziroma fizična delitev je mogoča, pa bi s takšno delitvijo prišlo do znatnega zmanjšanja vrednosti stvari, sodišče stvar razdeli tako, da se stvar proda in kupnina razdeli (civilna delitev). Kot popolnoma enakovredno možnost prodaji stvari pa zakon predvideva možnost, da en zakonec izplača drugega. Tako lahko na njegov predlog sodišče odloči, da namesto prodaje pripade stvar v celoti enemu zakoncu, če izplača drugega zakonca tako, da mu plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče.

Ob delitvi skupnega premoženja se zakoncu sicer lahko na njegovo zahtevo na račun njegovega deleža dodelijo predvsem tisti predmeti, ki so namenjeni za opravljanje njegove obrti ali poklica in mu omogočajo pridobivanje osebnega dohodka ter predmeti, namenjeni izključno njegovi osebni rabi (drugi odstavek 61. člena ZZZDR), v skladu z drugim odstavkom 128. člena Zakona o nepravdnem postopku pa sodišče udeležencem dodeli posamezne stvari iz skupnega premoženja glede na potrebe udeležencev in glede na njihove upravičene interese na posameznih stvareh.

S sklenitvijo se preživljalec zaveže k obveznosti dosmrtnega preživljanja pogodbenika ali tretje osebe (preživljanec), druga pogodbena stranka pa izjavi, da z njegovo smrtjo preidejo na preživljalca določene njegove premoženjske pravice. Stranki se v pogodbi dogovorita, kakšne bodo obveznosti preživljalca, torej katere dajatve in storitve mora preživljalec nuditi preživljancu. Preživljalec je dolžan zagotavljati enako kvaliteto življenja preživljancu, kot ga je imel ta še v času pred sklenitvijo pogodbe. Obveznost preživljanja obsega zagotavljanje življenjskih potrebščin, kot so skrb za hrano, obleko, stanovanje, ohranjanje zdravja in drugo, lahko pa se dogovorita še za dodatne obveznosti (npr. skrb za preživljančevo premoženje, oskrba v bolezni …). Preživljalec s to pogodbo ne prevzema odgovornosti za preživljančeve dolgove, če se stranki ne dogovorita drugače (560. člen Obligacijskega zakonika − v nadaljevanju OZ ).

Pogodba o dosmrtnem preživljanju se lahko sklene tudi med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema ali bližnjimi družinskimi člani (starši in otroki), kljub temu da med njimi sicer že obstaja zakonita dolžnost preživljanja. Sklenitev te pogodbe je seveda dopustna tudi med osebami, pri katerih takšna zakonita dolžnost ne obstoji, v vsakem primeru pa se lahko dogovori tudi skupnost življenja ali skupnost premoženja teh oseb.

Preživljanec se zaveže k izpolnitvi enkratne dajatve, ki načeloma obsega tako nepremičnine kot premičnine, namreč vrednost vzajemnih dajatev mora biti sorazmerna. Notarski zapis pogodbe mora vsebovati preživljančevo izjavo, s katero je podano dovoljenje, da se lahko preživljalec vpiše v zemljiško knjigo po smrti preživljanca. Preživljalec se vpiše v zemljiško knjigo tako, da zemljiškoknjižnemu predlogu priloži odpravek notarskega zapisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter potrdilo pristojnega matičnega organa o vpisu smrti preživljanca v matični register (prvi in četrti odstavek 43. člena zakona o zemljiški knjigi). Pogodba mora vsebovati tudi morebitno preživljančevo izjavo, s katero prenaša lastninsko pravico na premičninah.

Nadalje, preživljančeva obveznost vsebuje tudi opustitev razpolaganja s premoženjem, katerega se je zavezal prenesti na preživljalca. Ker pogodba učinkuje le med strankama razmerja, nespoštovanje obveznosti opustitve razpolaganja ne bi vplivalo na razmerje s tretjimi osebami. To pomeni, da bi preživljanec lahko veljavno prodal premoženje, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju še pred smrtjo in s tem oškodoval preživljalca. Za večjo varnost sopogodbenika lahko torej preživljanec dopusti vknjižbo prepovedi obremenitve in odtujitve v zemljiško knjigo, ki pa učinkuje tudi proti tretjim osebam (559. člen OZ).

S sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju nastane med strankama dvostransko obveznostno razmerje, ki je odplačno in tvegano. Obveznost izpolnitve preživljanca je odložena do njegove smrti, medtem ko je preživljalec dolžan izpolnjevati obveznosti določeno časovno obdobje, vse do smrti nasprotne stranke.

Katere so preživljančeve obveznosti?

Preživaljanec ob sklenitvi pogodbe konkretizira premoženje oziroma premoženjske pravice, ki jih bo ob smrti pridobil njegov sopogodbenik. Vrednost njegovega predmeta je jasna in določena. Nasprotno s tem pa dejanska in končna vrednost protiizpolnitve preživljalca ni povsem jasna oziroma znana (ni znan čas smrti preživljanca). Kljub temu mora biti v času sklenitve pogodbe vrednost nasprotnih izpolnitev enakovredna, saj bi sicer del pogodbe (glede presegajoče vrednosti) imel pravno naravo darila. Enakovrednost dajatev mora biti določena glede na pričakovano življenjsko dobo preživljanca in vrednost dajatev ter storitev preživljalca.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa (558. člen OZ), sicer je nična. Višina pristojbine za sestavo notarskega zapisa se določi na podlagi notarske tarife in je odvisna od vrednosti predmeta pogodbe.

Stranki lahko sklenjeno pogodbo kadarkoli sporazumno razvežeta. Če se je pogodba že začela izvrševati, lahko v sporazumu določita medsebojne pravice in obveznosti po razvezi. V nasprotnem primeru mora preživljanec skladno z določbami OZ o neupravičeni obogatitvi vrniti vse prejeto (če je možno v naravi, sicer pa v denarju). Sodišče lahko na zahtevo katerekoli stranke razveže pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dogovorjenim skupnim življenjem, če to postane neznosno. Na podlagi tretjega odstavka 561. člena OZ pa lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju se sklepa v interesu obeh pogodbenih strank, z njo si preživljalec zagotovi, da bo ob preživljančevi smrti prejel določeno premoženje, preživljanec pa si zagotovi dostojno življenje. Vendar pa se je, zaradi tvegane narave pogodbe, pred njeno sklenitvijo kot preživljalec treba zavedati vseh obveznosti in tveganj, ki jih s tem sprejmemo.*

*Vir:https://old.delo.si/znanje/potrosnik/pravo-za-vse-kako-razdeliti-premozenje-ob-razpadu-zakonske-zveze.html

Vam je bil članek všeč?

Facebook
Twitter
Linkdin
Pinterest

Komentiraj

Prijavi se na novice

*S poslanim e-mail-om soglašaš s Pogoji poslovanja.

Sledi nam:

Mogoče te zanima tudi