Podaril mi je knjigo. Knjigo v zameno za moje mnenje. Lepo. V čast mi je! Ta čast pa prinaša tudi
odgovornost, ki je v tem primeru neznaten korak za človeštvo, a velik korak za »navadno punco«, kot naj bi sama bila.

Pisatelj Renato Volker – Rene je po izobrazbi pedagog z dolgoletnimi izkušnjami. Je izobražen, humoren, iskren in pogumen intelektualec v pravem pomenu besede, s srcem na pravi strani. Življenje mu je na Pot poslalo številne izzive. Mnogo med njimi je bilo težkih, kar ga je globoko zaznamovalo in oblikovalo v osebo, kakršna danes je. Je človek, ki ne sledi slepo mnenju drugih, ampak razmišlja s svojo glavo. Sprašuje se in dvomi. To pa so lastnosti, ki jih pri ljudeh še posebej cenim in spoštujem. 

Med drugimi deli je redno prebiral tudi Alkimista Paula Coelha, ki je nanj močno vplival, ga skorajda obsedel in mu porajal mnoga vprašanja in dvome. Pomagal mu je na poti okrevanja po težki bolezni. Med vprašanji, ki so se mu porajala, se je spraševal tudi, kaj bi se z njim zgodilo, če bi postal milijonar. Lahko to odkrije le tako, da to dejansko postane?

Napisati ali ne napisati – to je sedaj vprašanje!
Pogumno se odloči, da bo, tako kot glavni junak Alkimista Santiago, tudi sam sledil svoji osebni legendi. Napisal bo nadaljevanje Alkimista, saj želi doseči vsaj delček tistega, kar je dosegel Coelho. Odleti v Andaluzijo, prepotuje Maroko in Egipt ter se iz Švice vrne v Španijo. Kamor grem jaz lahko le s prstom po zemljevidu.

Pa nam bogastvo prinese srečo? Se v njem skrivajo pravi zakladi? Bo branje nadaljevanja Alkimista bralca nagovorilo tako močno kot izvirnik? Bo pisatelj dosegel svojo osebno legendo?

Grafična podoba romana Jaz, alkimist je dodelana in privlačna, format knjige pa omogoča, da jo zlahka držiš v roki. Gre za zgodbo v zgodbi, sestavljeno iz treh delov – in to kakšna zgodba! Kakšna ideja! Posebna, inovativna, naravnost genialna. Pisateljsko pero mu gladko teče. Odlično preplete nadaljevanje zgodbe Coelhovega pastirja Santiaga s svojo osebno zgodbo ter navdušuje z dnevniki in bogatimi potopisi, v katerih lahko med drugim dobimo številne uporabne informacije za morebitno potovanje po teh krajih. Pisatelj potuje nizkocenovno, v lastni režiji, biva v hostlih in ne v luksuznih resortih. Ta način potovanja mu omogoča, da spoznava mnoge zanimive ljudi. So ta srečanja zgolj naključna? Kako teče
življenje, če se mu predamo? In kdo je v resnici alkimist?

Roman, ki je mimogrede že njegov tretji po vrsti, z njim pa je gostoval tudi na sejmu v Frankfurtu, je poln izjemno globokih pisateljevih modrosti – velikih univerzalnih resnic, ki jih je začinil s ščepcem modrosti drugih avtorjev, kot sta Rumi in Kahlil Gibran. Navdih za nekatere začimbice pa je našel celo v Svetem pismu in Koranu.

Ganil me je pisateljev pogrebni govor očetu, in to do solz. Kakšna zmaga, vsaka čast – bravo, vidva!

Pisatelj je unikaten, prav takšen pa je tudi njegov roman, ki ga toplo priporočam v branje, še bolje pa v nakup, kajti navdihujoče modrosti, ki se v njem nahajajo, so kažipot do tistega pravega alkimista. Večkrat mi je pričaral nasmeh na obraz. Druži naju ena od oaz – to je pisanje. Morda več njih ali pa gre celo za dušno povezavo, saj sem v romanu našla drobne asociacije na mojo pravljico o zvezdici Siji, ki si je želela živeti na Zemlji. Veselim se tudi dokumentarca, ki bo sledil pisateljevim potovanjem.