Objava je sponzorirana
Avtor: HIŠA TKM
Sodobna družba pozna tri velike in po vsem svetu razširjene medicinske sisteme: Ajurvedo, tradicionalno kitajsko medicino, in zahodni medicinski sistem.
Čeprav se ti sistemi razlikujejo v pristopih in metodah zdravljenja človeškega telesa, so se vsi razvili iz zeliščne terapije in dietike. Tradicionalna kitajska medicina je ti vedi nadgradila s tehnikami akupunkture, moksibustije, polaganja ventuz, tuina masaže, akupresure in kasneje aurikuloterapije ter uvedla celostni (holistični) pristop k odpravljanju bolezni skozi iskanje simptomov osnovne disharmonije.
Zdravnik tradicionalne kitajske medicine pacienta obravnava na psihofizični ravni, tako pa rešuje vzroke za bolezen, ne le odpravlja simptome. V Vzhodni Aziji je tradicionalna kitajska medicina zelo dobro sprejeta in je skupaj z zahodno medicino priznana kot uradna medicinska praksa, medtem ko v Evropi in Ameriki velja za alternativno medicino.
Tradicionalna kitajska medicina je medicinski sistem, ki se je sprva kot preventivna medicina, kasneje pa tudi kot kurativna, razvil v antični Kitajski. Podobno kot tudi klasična zahodna medicina se je razvil iz zeliščne terapije in dietike, nadgrajen pa je s tehnikami akupunkture, moksibustije, polaganja ventuz, tuina masaže, akupresure in kasneje aurikuloterapije.
Filozofijo tradicionalne kitajske medeicine so skozi stoletja združili s kozmološkimi razlagami jina in janga ter teorijo petih stanj. Čeprav je v Vzhodni Aziji tradicionalna kitajska medicina zelo dobro sprejeta in je skupaj z zahodno medicino priznana kot uradna medicina, v Evropi in Ameriki velja za alternativno medicinsko prakso. Izraz klasična kitajska medicina se običajno nanaša na medicinske prakse, ki izhajajo iz časa pred padcem dinastije Qing (1911). Sistematizacija moderne tradicionalne kitajske medicine pa seže v 50. leta 20. stoletja. Prej se je kitajsko medicinsko znanje večinoma prenašalo iz roda v rod. Pristop tradicionalne kitajske medicine k zdravljenju je bistveno drugačen od pristopa najbolj razširjene in najširše uveljavljene zahodne medicine.
Zdravnik tradicionalne kitajske medicine namreč pacienta obravnava na psihofizični ravni, tako pa celostno (holistično) rešuje vzroke bolezni in ne le odpravlja njihove simptome.
Orodje zdravljenja tradicionalne kitajske medicine so meridiani – energetske poti, po katerih se pretaka qi (v slovenščini se pojavlja tudi v zapisu chi ali či oziroma v prevodu življenjska energija, bioenergija ali življenjska sila). Gre za kompleksen filozofski pojem. Ko je qi v ravnovesju, je telo zdravo in posameznik nima težav. Kadar qi pade iz ravnovesja – bodisi v presežek bodisi v šibkost – pa se pojavijo težave.
Sprva so odstopanja od zdravega stanja telesa manjša. Odrazijo se lahko v spremembah pri spanju, prebavi, počutju, moči … Kasneje pa se lahko razvijejo v bolezensko stanje. Zato zdravnik tradicionalne kitajske medicine išče vzroke za porušeno ravnovesje qija v telesu in z različnimi metodami skuša vzpostaviti ponovno ravnovesje ter s tem ozdraviti posameznika. Zdravnik tradicionalne kitajske medicine teži k uravnovešenosti qija in jina in janga. Na podlagi diagnostičnega pregleda pridobi informacijo o stanju uravnovešenosti v telesu in glede na to predpiše ustrezno zdravljenje. Anatomija telesa je sicer pomembna, vendar ima prednost harmonično delovanje telesa in narave, pomembni so notranji in zunanji dejavniki.
Cilj TKM je najti simptome osnovne disharmonije.*
- *Vir: https://hisatkm.si/tradicionalna-kitajska-medicina/ in https://hisatkm.si/tkm-podrobno/ https:/