Foto: Tara Tkalec
Carolly Erickson
SKRITI DNEVNIK MARIJE ANTOANETE
Carolly Erickson v romanu Skriti dnevnik Marije Antoanete življenje francoske kraljice predstavi
na pretanjen in tragičen način. Ob njeni zgodbi sem se večkrat spomnila tudi na usodi dveh
drugih nesrečnih aristokratinj: avstrijske cesarice Sisi in princese Diane.
Njihove življenjske zgodbe in zgodovinske okoliščine se seveda močno razlikujejo, vendar sama
med njimi vidim pomembno vzporednico: vse tri so kot zelo mlade ženske vstopile v svet
dvorov, poln strogih pravil, pričakovanj, interesov, spletk in ljudi, ki so želeli ohraniti svoj položaj
in moč.
Zgodba o Mariji Antoaneti se začne že v njenem otroštvu, nato pa spremljamo mlado avstrijsko
nadvojvodinjo, hčer cesarice Marije Terezije, ki je bila poslana na francoski dvor in poročena s
prestolonaslednikom Ludvikom. Njuna poroka ni bila rezultat ljubezni, temveč del takratne
evropske politike in prizadevanj za utrditev zavezništva med Avstrijo in Francijo.
Mlada Marija Antoaneta na življenje, ki jo čaka, ni bila pripravljena. Znajde se ob Ludviku XVI.,
človeku, ki se je težko znašel v vlogi vladarja in ni imel odločnosti, ki bi jo Francija v obdobju vse
globlje politične, družbene in finančne krize nujno potrebovala. Kraljestvo je bilo obremenjeno z velikimi finančnimi težavami, političnimi interesi in privilegiji, medtem ko je nezadovoljstvo med ljudstvom naraščalo.
Podobno kot pozneje Sisi in Diana je tudi Marija Antoaneta vstopila v svet, v katerem je
pogrešala podporo, toplino in predvsem svobodo, da bi lahko bila preprosto to, kar je.
Roman zelo spretno prikazuje, kako se lahko mlada in neizkušena ženska znajde ujeta v mrežo
dvorskih spletk, manipulacij, sovraštva in ambicij ljudi, ki si želijo vpliva in moči. Spone takšnega
življenja Marijo Antoaneto vse bolj dušijo.
Ericksonova jo prikazuje kot žensko, ki hrepeni po svobodi, zabavi in tudi razkošju, obenem pa
ostaja ujetnica dvornega sistema, iz katerega pravzaprav ni mogoče preprosto izstopiti.
S poglabljanjem francoske politične in družbene krize postaja Marija Antoaneta tudi priročna
tarča jeze ljudstva. Okoli nje nastajajo govorice, obtožbe in podoba razsipne kraljice, na katero
je mogoče prenesti velik del nezadovoljstva zaradi razmer v državi.
Zadnji del knjige je posebej pretresljiv, saj opisuje zaton francoske monarhije in tragični konec
Marije Antoanete.
Tudi tu sem se znova spomnila na Sisi in Diano. Ne zato, ker bi bile njihove usode enake, temveč zato, ker v vseh treh vidim ženske, ki so se vsaka v svojem času in na svoj način spopadale z omejitvami okolja, v katerem so živele, ter iskale svoj glas in vsaj delček osebne svobode.
Vse tri so bile občudovane, hkrati pa tudi predmet govoric, obtoževanj, sovraštva in
neusmiljenega javnega presojanja. In vse tri so umrle tragično.
Foto: Tara Tkalec
Kljub tragični naravi zgodbe ostaja Skriti dnevnik Marije Antoanete izredno berljiv in zanimiv roman. Carolly Erickson prepleta resnične zgodovinske dogodke z literarno fikcijo in nam tako ponudi svojo predstavo o ženski za zgodovinsko podobo francoske kraljice.
Pri tem je pomembno vedeti, da ne beremo resničnega dnevnika Marije Antoanete. Dnevniška
oblika je avtoričin literarni prijem, s katerim zgodovinsko osebnost približa bralcu in mu
omogoči, da dogajanje spremlja skozi njen zamišljeni osebni pogled.
Kot bralka knjigo dojemam predvsem skozi empatijo do teh treh tragičnih žensk.
Ob Marijini zgodbi sem se večkrat spraševala tudi, kaj bi sama storila na mestu Ludvika XVI. S
svojim značajem bi verjetno sprejemala drugačne odločitve, bolj prisluhnila svoji ženi in
predvsem poskušala pravočasno zaščititi svojo družino.
Seveda je iz današnjega časa mnogo lažje razmišljati, kaj bi nekdo moral storiti drugače. Toda
prav literatura nam omogoča nekaj dragocenega: da se postavimo v življenje drugega človeka in se vprašamo, kako bi ravnali sami.
Roman tako zame odpira tudi širše vprašanje, kako neizprosna je lahko usoda žensk, ki se
znajdejo ujete v svetove, kjer imajo malo dejanske moči nad lastnim življenjem.
Skriti dnevnik Marije Antoanete je zgodovinska in hkrati čustvena pripoved, ki bo nagovorila
predvsem ljubitelje zgodovinske fikcije ter bralce, ki jih zanimajo zgodbe žensk za velikimi
zgodovinskimi dogodki.
Toda sama sem ob zadnjih straneh razmišljala še o nečem. Francoska revolucija ni nastala v
praznem prostoru. Dolgotrajne družbene neenakosti, finančna kriza, privilegiji in stiske velikega
dela prebivalstva so ustvarjali okolje, v katerem je nezadovoljstvo postajalo vse večje.
Ko se obubožane in obupane množice požene čez rob, posledic ni več mogoče preprosto
nadzorovati.
Marija Antoaneta je na koncu postala ena najbolj prepoznavnih žrtev časa, v katerem so se
prepletli osebne tragedije, politični interesi, družbena kriza in revolucija. Prav zato sem po
zadnji strani knjige ostala z mislijo, ki presega zgodbo ene kraljice:
družba, ki predolgo ne sliši stiske ljudi, tvega, da bo nekoč spregovorila jeza. Ko pa razum
zamenjata bes in maščevanje, lahko svojo človečnost izgubijo vsi.
Bella Weaver
Carolly Erickson (1943-2020) je bila ameriška zgodovinarka, biografinja in pisateljica, ki je velik del svojega ustvarjanja posvetila evropski zgodovini ter življenjem nekaterih najbolj znanih
žensk in vladarjev evropskih dvorov.
Študirala je na Univerzi Washington, nato pa na Univerzi Columbia v New Yorku, kjer je leta 1969 doktorirala iz zgodovine. Njeno strokovno področje je bila srednjeveška zgodovina. Preden se je popolnoma posvetila pisanju, je zgodovino tudi poučevala na več ameriških visokošolskih ustanovah, med drugim na Barnard Collegeu in Mills Collegeu.
Kot pisateljica je posebno pozornost namenjala osebnostim, ki so zaznamovale evropsko
zgodovino. Pisala je biografije Marije Tudor, Henrika VIII., Elizabete I., Ane Boleyn, Marije
Antoanete, Katarine Velike, kraljice Viktorije, cesarice Jožefine, zadnje ruske carice
Aleksandre in kraljice Elizabete II.
Preden je leta 2005 napisala roman Skriti dnevnik Marije Antoanete, je francosko kraljico že
temeljito raziskovala. Leta 1991 je izdala zgodovinsko biografijo To the Scaffold: The Life of
Marie Antoinette. Prav njeno dolgoletno zgodovinsko raziskovanje ji je pozneje omogočilo, da je resnična zgodovinska dejstva začela povezovati z literarno fikcijo in zgodovinske osebnosti bralcem predstavljati tudi skozi njihov zamišljeni notranji svet.
Po Skritem dnevniku Marije Antoanete je napisala še vrsto zgodovinskih romanov, med njimi
The Last Wife of Henry VIII, The Secret Life of Josephine, The Tsarina's Daughter, The Memoirs of Mary Queen of Scots, Rival to the Queen, The Favored Queen, The Unfaithful Queen in The Spanish Queen.
Za roman The Tsarina’s Daughter je prejela Romantic Times Reviewer’s Choice Award za
najboljši zgodovinski roman. V svoji dolgi pisateljski karieri je ustvarila več kot dvajset
zgodovinskih, biografskih in leposlovnih del.
Carolly Erickson je umrla 11. novembra 2020 v ameriški zvezni državi Washington. Za seboj je
zapustila obsežen opus, v katerem je zgodovinske osebnosti pogosto približevala skozi njihove osebne odnose, značaje, življenjske preizkušnje in svet, v katerem so živele.
