Foto: Tara Tkalec
Zoran Šteinbauer in Irena Demšar
ŠEPETANJA SRC MED KORONO
Kako med pandemijo ohraniti zdravo pamet
Šepetanja src med korono je posebna knjiga, saj pred bralca postavlja dve različni pripovedi, dva človeka in dva pogleda na eno najbolj nenavadnih obdobij naše nedavne zgodovine.
Knjigo sestavljata dnevniška zapisa Zorana Šteinbauerja in Irene Demšar, ki sta isto obdobje pandemije doživljala vsak v svojem okolju in vsak na svoj način.
Ko sem prebrala Zoranov del knjige, sem v njem takoj prepoznala veliko tistega, kar sem začutila že ob njegovem romanu Izgubljeni gozd.
Ljubezen do narave in dreves, občutljivost za ljudi, predvsem ranljive, spomine na otroštvo, odnos do staršev in brata, navezanost na domačijo ter seveda ljubezen do knjig. Le da tokrat pred nami ni literarni junak. Skozi dnevniške zapise spoznavamo avtorja samega.
Zoran ima zelo bogat besedni zaklad, ki ga zna čudovito uporabljati. Tudi tako zahtevno obdobje, kot je bila pandemija, z vsemi strahovi, negotovostjo, omejitvami in problemi, ki jih je prinesla, zna bralcu približati na zelo človeški in berljiv način.
V času pandemije je delal na področju psihiatrije in bil tako vsakodnevno v stiku z ljudmi, ki so potrebovali pomoč. Ob njegovem pisanju sem dobila občutek, da je človek izrednega duha in dobesedno poklican za delo, ki ga opravlja. Ranjenim dušam, za katere skrbi, pomaga iskati novo upanje.
Foto: Tara Tkalec
Toda pandemija ni posegla samo v naše vsakdanje življenje in delo. Posegla je tudi v naše najbolj intimne odnose in v trenutke, ki jih človeku pozneje nihče ne more vrniti. Zelo me je prizadel Zoranov zapis o umirajočem očetu, ki ga zaradi takrat veljavnih pravil ni smel obiskati. Sin tako v enem najtežjih trenutkov ni mogel biti ob svojem očetu.
Podobne zgodbe so v času pandemije doživele številne družine. Ne glede na razloge, zaradi katerih so bili ukrepi sprejeti, ostaja človeška bolečina tistih, ki se od svojih bližnjih niso mogli posloviti. Ob tem lahko izrazim samo iskreno sočutje Zoranu in vsem, ki so doživeli podobno izgubo.
Drugi del knjige nas odpelje na povsem drugačno pot.
Irena Demšar nas s svojim potopisnim dnevnikom popelje na Camino.
Sledila sem njeni pripovedi in poti ter ob njej ponovno pomislila, kako zelo vsak izmed nas v življenju potrebuje nekaj, kar mu pomaga do notranje umiritve.
Življenje, kot sama rada rečem, nikakor ni vedno veselica.
Camino je lahko ena od poti očiščenja, umiritve in srečevanja s samim seboj. Dolga hoja človeka ne vodi samo skozi pokrajino. Daje mu tudi čas za razmišljanje, spomine, vprašanja in tišino.
Toda vsakemu ni treba prehoditi Camina. Nekdo svojo pot najde v naravi, drugi v knjigah, ustvarjanju, veri, pogovoru ali odnosu z ljudmi. Pomembno je, da človek najde nekaj, kar mu pomaga ohranjati notranje ravnovesje.
Žal se ljudje v stiski včasih zatečejo tudi k alkoholu, drogam in drugim oblikam omame. Te lahko za kratek čas prekrijejo bolečino, ne morejo pa rešiti tistega, kar človeka v resnici teži. Zato se mi zdi iskanje zdravih poti do notranjega miru še toliko pomembnejše. Zoranova in Irenina pripoved sta na prvi pogled zelo različni.
Zoran piše o svojem doživljanju pandemije, delu, družini, ljudeh in svetu, ki se je nenadoma močno spremenil. Irena hodi po Caminu in svojo zunanjo pot prepleta z notranjo.
Toda njuni pripovedi se vendarle srečata.
Oba na svoj način iščeta odgovor na vprašanje, kako v negotovih časih ohraniti notranje ravnovesje in zdravo pamet.
Morda je prav zato naslov Šepetanja src med korono tako primeren. Sredi hrupa, strahu in negotovosti je bilo treba znati prisluhniti tudi tistemu tišjemu glasu – sebi in drugemu človeku.
Po prebrani knjigi sem še bolj prepričana, da pravzaprav vsak izmed nas potrebuje svoj »Camino«. Ni nujno, da vodi v Santiago de Compostela. Lahko vodi skozi gozd, med drevesa, h knjigam, k drugemu človeku ali preprosto nazaj k sebi.
Zoranu Šteinbauerju in Ireni Demšar želim še veliko uspešnega ustvarjanja in vse dobro na njuni nadaljnji poti.
Angelca Tkalec
častna članica in starosta kluba TaRaja
Foto: Tara Tkalec
ZORAN ŠTEINBAURER
je rojen na dan Zemlje pred 61. leti. Zase pravi, da ima najlepši poklic: pomagati ljudem, ko telo ali duh izgubita ravnovesje, in teh priložnosti je v delu zdravstvenega tehnika res veliko, in najlepši hobi: lovljenje in brušenje besed. Je avtor štirih romanov in petih pravljic. Gozd se pojavlja v naslovu kar dveh njegovih del: pravljice Kako so se zgodbe vrnile v gozd, ki je svojevrstna duhovno-ekološka zgodba, in v njegovem drugem romanu Izgubljeni gozd, ki je bil nominiran za nagrado modra ptica in vključen v zbirko Bele vrane,
kamor Mednarodna mladinska knjižnica v Mûnchnu uvrsti najboljše mladinske knjige iz svetovne produkcije.Konec lanskega leta je v angleškem prevodu z naslovom The Lost Forest izšel v Kanadi pri založbi Wisdom Path Press. Zoran svoje literarno poslanstvo odkriva v nagovarjanju dobrega v ljudeh, preseganje sebičnosti in ustvarjanje svetlejšega, nežnejšega sveta.
