LASJE – SO NAŠA ZGODBA OD KORENIN DO KONIC

Pred kratkim sem nekje prebrala stavek: »Po petdesetem letu dolgi lasje ženski ne pristajajo več.« Ker takšnih izjav v življenju nisem slišala malo, sem se vprašala nekaj zelo preprostega:

Kdo je to določil? In predvsem – zakaj?
Če malo pobrskamo po zgodovini, ugotovimo, da dolgi lasje pri ženskah tisočletja niso predstavljali problema. Ravno nasprotno. Predstavljali so lepoto, zdravje, vitalnost, plodnost, status in v mnogih kulturah celo duhovno moč. Potem pa se je nekje pojavila ideja, da obstaja starostna meja, po kateri naj bi dolgi lasje postali neprimerni. Zakaj?
Je to res vprašanje estetike ali pa gre za nekaj drugega?

Ko staranje nima enakih pravil za vse
Zanimivo je opazovati, kako različna merila uporabljamo za moške in ženske.
Moški s sivimi lasmi pogosto velja za uglajenega, izkušenega in karizmatičnega. Ženska z dolgimi sivimi lasmi pa še danes pogosto sliši, da bi se morala postriči, da bi bila videti bolj urejena, bolj sodobna ali celo mlajša. Čeprav govorimo o enakem procesu staranja. Zakaj torej ena pravila veljajo za moške, druga pa za ženske? Je mogoče, da družba veliko težje sprejema podobo zrele ženske, ki ostaja vidna, ženstvena in samozavestna?

Priznam, da me takšne izjave vedno nekoliko presenetijo. Sama imam dolge lase, v katerih se že
nekaj časa prepletajo tudi srebrni prameni. In čeprav sem že večkrat slišala, da dolgi lasje niso
za starejše ženske, se ob tem vedno vprašam, kdo je sploh določil takšno pravilo.
Nikoli se nisem počutila manj ženstveno zaradi svojih let. Prav tako ne zaradi sivih las. Ravno
nasprotno. Vsak srebrn pramen me spominja na prehojeno pot, na izkušnje, ki jih ne bi
zamenjala za mladost brez zgodb. Morda zato danes na svoje lase gledam drugače kot nekoč.
Ne kot na modni dodatek, ampak kot na del svoje zgodbe.

Industrija lepote ali družbeni vzorci?
Velik del pravil, ki jih imamo za samoumevna, v resnici ni nastal v naravi. Nastal je v modi,
medijih in oglaševanju. V desetletjih podob, ki so nam kazale, kakšna naj bi bila ženska pri
dvajsetih, štiridesetih ali šestdesetih letih. Če dovolj dolgo poslušamo, da nekaj ni primerno,
začnemo to jemati kot dejstvo. Čeprav morda nikoli ni bilo.

Dolgi lasje skozi zgodovino
Ko začnemo raziskovati simboliko las, naletimo na presenetljivo dejstvo. Skoraj vse stare kulture so lasem pripisovale poseben pomen.
V številnih duhovnih tradicijah so predstavljali povezavo med človekom in njegovim notranjim
svetom. Nekateri jih opisujejo kot nosilce spomina, drugi kot simbol osebne moči, tretji kot
antene – kot podaljšek našega zaznavanja in most med človekom ter okoljem.
Znanost tega za zdaj ne potrjuje.

Toda po drugi strani – ali ni zanimivo, da se podobna misel pojavlja na različnih koncih sveta? Pri ljudstvih, ki med seboj niso imela stikov? Ne glede na razlago pa je zanimivo nekaj drugega. Naši predniki las skoraj nikoli niso dojemali zgolj kot modni dodatek. Dolgi lasje so bili že stoletja tudi simbol ženske moči. Ne moči v smislu nadzora, temveč moči prisotnosti, intuicije in notranje stabilnosti. Tiste tihe moči, ki je ni treba dokazovati.

Verjetno ni naključje, da so številne boginje različnih kultur upodabljali z dolgimi, bujnimi lasmi.
Kot da bi lasje predstavljali nekaj več kot zgolj lepoto – simbol življenjske sile, rodovitnosti,
modrosti in povezanosti z ritmi narave. Zanimivo je, da dolgi lasje v preteklosti niso bili značilni samo za ženske. Mnogi ljudje danes pod vplivom sodobnih predstav mislijo, da so dolgi lasje nekaj izrazito ženskega. Toda v številnih starih evropskih kulturah temu ni bilo tako. Med Slovani, Germani, Kelti in Vikingi so bili dolgi lasje pri moških precej pogosti in so predstavljali svobodo, status, moč in pripadnost rodu. Pri nekaterih ljudstvih je bilo celo striženje las znak kazni, sramote ali podrejenosti. Zato bi bilo zelo nenavadno, če bi dolgolasi moški veljal za poženščenega. Kje se je potem pojavila ideja, da so dolgi lasje samo za ženske? To je precej novejša kulturna predstava. V Evropi se je začela močneje uveljavljati šele z vojaškimi reformami, industrializacijo in sodobnim pojmovanjem moškosti v 19. in 20. stoletju.

Če pogledamo starejša obdobja, vidimo vikinge z dolgimi lasmi, srednjeveške kneze z dolgimi lasmi, slovanske bojevnike z dolgimi lasmi ter številne kralje in plemiče z dolgimi lasmi. Dolgi lasje niso pomenili ženskosti. Pogosto so pomenili ravno nasprotno – ugled, moč in svobodo.