ŠPORTNO DRUŠTVO PARTIZAN DOLSKO
Avtor: MIHA BANDALO (2016), NENA ŠTENDLER (2015)
Šport predstavlja širok nabor interesov splošne populacije. Določeni ljudje šport jemljejo za rekreacijo, drugi se z njim ukvarjajo tekmovalno ali profesionalno. Tretji se s športom ukvarjajo zaradi zdravstvenih razlogov, nekaterim pa predstavlja zabavo ali socializacijo. Ukvarjanje s športom ima ne glede na interes svoj vzrok in namen. Šport kot popularna kulturna kategorija sooblikuje zasebno in javno življenje oziroma je stvar posameznika in družbe in je kot tak del slike celotnega človeštva. Takšen kot je šport, takšna je družba ali človek, ki se z njim ukvarja, in obratno.
Mnogi otroci in mladostniki se danes poleg obvezne športne vzgoje v šolah ukvarjajo z izven šolskimi športnimi dejavnostmi, ki se odvijajo bodisi na rekreativni bodisi na tekmovalni ravni. Organiziran šport na vseh ravneh, ima pomembno vlogo pri razvoju otrok in mladostnikov (Fraser–Thomas, Côté in Deakin, 2008). Šport je lahko pozitiven dejavnik, ki izboljša telesni in duševni razvoj otrok in mladostnikov in odraslih ljudi.
V življenju je veliko poti, ki jih lahko izbiramo in na katerih se odločamo, kako bomo kot zreli ljudje živeli in osmišljali svoje življenje. Življenje nas uči, da kolikor je različnih ljudi, toliko je različnih poti. Izbiramo lahko med enim in drugim slogom življenja, ali med več slogi hkrati (Berčič, 2007a).
Način današnjega življenja in poti, ki jih človek izbira, kažejo na številna protislovja in neskladja. Ko govorimo o prehitevajočem načinu življenja in mnogih novih tehnologijah, predvsem pa o komunikacijski in računalniški revoluciji, ne moremo mimo številnih stresov, ki tako ali drugače vplivajo na zdravje in življenje ljudi (Berčič, 2007b).
V sedanjem času je nadvse pomembno, da pri odločitvah za spremembe določenega življenjskega sloga pričnemo pri sebi, navaja Semolič (2007). Največkrat gre za spreminjanje nezdravega načina življenja, ki je povezano s prekomernim sedenjem in uživanjem hrane ter z uporabo psihoaktivnih snovi. Šport je danes, predvsem v razvitem svetu, v samem vrhu človekovih prostočasnih aktivnosti, saj predstavlja prijetno, zanimivo in koristno telesno dejavnost, ki je v človekovem vsakdanjiku vse bolj primanjkuje. Telesna neaktivnost je vse večji dejavnik tveganja za zdravje človeka (Sila, 2000).
Človeku je gibanje biološka potreba. Pravilno izbran šport pomeni koristno, zdravo in prijetno gibanje. Gibanje, pri katerem ohranjamo in izboljšujemo svoje zdravje ter funkcionalne in motorične sposobnosti, gibanje, pri katerem uživamo pri občutenju lastnega telesa in v svoji gibalni izraznosti, ter gibanje, pri katerem smo v družbi s tistimi, ki si jih izberemo po lastni želji in interesu (Sila, 1997). Področje športa oziroma športnih aktivnosti delimo v tri osnovne skupine, in sicer: športna vzgoja, selektivni in vrhunski šport in športna rekreacija (Sila, 2000).
Športna rekreacija je v sodobnem svetu pomembna sestavina vse bolj promoviranega zdravega življenjskega sloga in kakovosti življenja mnogih ljudi ter izjemno dinamičnega družbenega dogajanja. Vključuje različne sloje prebivalstva ter posameznike ožje in širše družbene skupine. Lahko rečemo, da je rekreativni šport zagotovo svojevrsten fenomen in posega v vse pore družbenega življenja (Berčič, 2005). Po mnenju Sile (2000) je športna rekreacija namenjena najširšim množicam prebivalstva ne glede na starost, spol, znanje in sposobnosti. Prav zaradi tega se športna rekreacija imenuje tudi šport za vsakogar in šport za vse. 10 Športna rekreacija, rekreativni šport ali šport za vse je izsek človekovega družbenega življenja.
Spremlja ga vse od zgodnjih otroških let do obdobja, ko je njegov korak že upočasnjen. V posameznih obdobjih človekovega življenja je delež rekreativnega športa različen, vendar skladen s posebnostmi in značilnostmi razvoja. S športno rekreativnimi dejavnostmi se lahko ukvarja vsak (Berčič, 2005). Športna rekreacija po mnenju Sile (2000) pomeni predvsem tisto prijetno telesno aktivnost, ki človeku nudi možnosti uživanja v gibanju, v naravi ali na športnih objektih in v prijetnih stikih z ljudmi, ki si tega prav tako želijo in so potrebni primerne gibalne dejavnosti.
Redna športna aktivnost postaja nepogrešljiva prvina kakovosti življenja. Živeti aktivno pomeni vnašati v vsakdanja opravila čim več telesnih dejavnosti in gibanja. Redne, četudi zmerne telesne dejavnosti pripomorejo k boljšemu videzu in počutju, predvsem pa izboljšujejo kakovost življenja. Že več let strokovnjaki za šport in rekreacijo spodbujajo ljudi, naj namenijo več časa različnim telesnim dejavnostim.
Poudarjajo predvsem hojo, tek, kolesarjenje, plavanje in druge podobne dejavnosti, ki ohranjajo vzdržljivost srca, ožilja in pljuč. Vsaka telesna dejavnost človeku prinese številne koristi, tako duševne kot tudi fizične. Pomaga pri preprečevanju različnih bolezni, kot so bolezni srca in ožilja, rak na dojki in drugih rakavih obolenjih, osteoporoza … Poleg tega pa so podatki različnih študij pokazali, da imajo telesno dejavni ljudje gibalne in funkcionalne sposobnosti na približno enaki ravni, kot dvajset do trideset let mlajši, ki se s športom ne ukvarjajo (Pendl Žalek, 2004).
Športno kariero sestavljajo štiri stopnje: stopnja iniciacije, razvoja, mojstrstva in zaključevanja (Wylleman, De Knop, Verdet in Cecić Erpič, 2007). Stopnja iniciacije se pojavi v otroštvu, ko športnik vstopa in se srečuje z zahtevami organiziranega tekmovalnega športa. Starši imajo kot najbolj pomemben gradnik osnovne družbene celice (družine) največji vpliv na ukvarjanje otrok s tekmovalnim športom. Vplivajo tudi na to, kako se bo otrokova kariera razvijala.
Športnik v svoji karieri prehaja od športa mladih do stopnje vrhunskega tekmovalnega športa tako, da uspešno uresničuje tako naloge in izzive vsake karierne stopnje kot tudi zahteve prehodov med stopnjami. Športna kariera pa po navadi ne poteka gladko in kontinuirano. Dogodki, ki usmerjajo njen potek, so prehodi, ki od posameznika zahtevajo prilagajanje in spoprijemanje s spremembami, na katere imamo različen vpliv (Biddle, Gorely in Stensel, 2004; Cecić Erpič, 2002; De Knop, Engstrom, Skirstad in Weis, 1996).
V začetku svoje športne poti je pri mladih športnikih glavna motivacija predvsem zabava. Kasneje jih motivira izboljšanje lastnih športnih sposobnosti. Od igrivosti šport prehaja k intenzivnejšim treningom in tekmovanjem (Gaisbacher in Pongratz, 2011; Martens, 1978). Športniki potrebujejo v vsaki razvojni fazi tako v rekreativnem kot tudi tekmovalnem okolju ustrezne treninge in tekmovanja ter primerno izobražene trenerje, ki znajo poleg strokovne usposobljenosti ustvariti prijetno delovno vzdušje in omogočiti večjo enotnost vadbene skupine. To je osnova za zagotavljanje pravilno usmerjene športne kariere. Šport ima za otroke veliko večji vpliv kot samo čas, preživet na treningu.
Največjo vlogo na poti otrokove športne kariere imajo starši (Biddle idr., 2004; Tušak, 2003). Ti morajo otrokom nuditi podporo in jim zagotoviti ustrezen življenjski stil, ki vključuje pravilno prehrano, zadosti spanca, dobro počutje, akademski razvoj in priložnost za socializacijo. Zagovorniki rekreativnega športa trdijo, da se s tem gradijo samozavest, samodisciplina, vztrajnost in nacionalna zavest. Pri vsem tem je zelo pomembno celostno obravnavanje mladega športnika (sistem). Brez upoštevanja biološkega razvoja otrok ter pomena pogostih in strokovno utemeljenih in opravljenih meritev je nadaljnji razvoj športnika lahko vprašljiv.
Temelj uspeha in učinkovit proces športne vadbe mora predstavljati ravnovesje med motoričnimi, morfološkimi, funkcionalnimi, psihološkimi in socialnimi dejavniki. Pomembno je upoštevati in dojemati predvsem multidisciplinarnost kot bistveno lastnost procesa športne vadbe. V preteklosti se je največji osip tekmovalcev zgodil pri prehodu iz otroških kategorij k mladincem. To se je dogajalo po 14. letu starosti. K temu so botrovali poleg uspešnosti tekmovalca predvsem:
‒ organiziranost kluba: v primeru, da tekmovalec ob prehodu ni bil vključen v nobeno reprezentančno selekcijo, je tekmovanje nadaljeval na klubski ravni. Vendar veliko klubov ni izvajalo tekmovalnega programa na mladinski ravni in tekmovalec je moral izbrati novo, programu primerno klubsko sredino;
‒ finančni vložek: že tako visoko investiranje v treninge, startnino, opremo ter logistiko se v mladinskih kategorijah izdatno poveča;
‒ izobraževanje: prehod na srednješolski izobraževalni program zahteva višjo stopnjo predelave učnega gradiva. V tem starostnem obdobju se povečata intenziteta učenja in intenzivnost treningov. Združitev izobraževanja in treningov zahteva od tekmovalca veliko samodiscipline, delovnih navad, predvsem pa pripravljenost na trdo delo in veliko odrekanja. Tukaj sta pomembna okolje in seveda šolski sistem, ki se do določene stopnje seveda lahko prilagodi športniku.
Z vidika razvojne faze je to prav faza pospešene rasti (puberteta), v kateri organizem doživlja velike razvojne spremembe, ki vplivajo na koordinacijo ter motorično učenje. Od velikosti obsega sprememb, ki vplivajo predvsem na koordinacijo, je odvisen proces ponovnega motoričnega učenja že osvojenih gibalnih nalog, ki se lahko v tem času reprogramira na želeno raven.
Malcolm Gladwell (2008) se v raziskovalni knjigi z naslovom »Prebojniki« sprašuje o tezi, da veščine, ki naj bi temeljile na prirojeni nadarjenosti, niso nič kaj drugega kot rezultat vloženih ur vadbe. Gladwell je menil, da pravilo 10.000 ur pomeni magično mejo odličnosti. Tako je seveda izključil pomen genov in okolja (Gladwell, 2008). V raziskavi leta 2013 je Ericsson v sklopu konference ameriškega združenja za športno medicino omenil, da so bili vsi ti podatki pridobljeni na relativno majhnem številu oseb. Vsi podatki, ki so podpirali mejo 10.000 ur, so bili retrospektivni in raziskovalci so preučevali osebe, ki so že dosegle vrhunsko raven. To so bili glasbeniki, ki so bili sprejeti na elitno akademijo. Tako so bili na začetku že izključeni t. i. povprečni glasbeniki. Na ta način so bili rezultati pristranski proti odkrivanju dokazov o naravnih danostih v povezavi z okoljem. Longitudinalna študija do leta 2015 sploh še ni bila narejena (Ericsson, 2013). Upoštevanje obstoja talenta in predvsem genov, ki so potrebni za inicialni potencial v športu, v nobenem primeru ne zmanjšuje vrednosti pomembnosti dela, ki je ob pravem okolju potrebno, da se talent pretvori v rezultate (Epstein, 2015).
