Fotografije: Miha Rednak in Jonathan Haller
Jezikovni pregled: Mojca Blažej Cirej
Avtor: Informativni klub Taraja
ŽIVLJENJE NA GUMAH
Miha, zaradi cerebralne paralize si na invalidskem vozičku, kar pa ti ni preprečilo postati
diplomant ruskega jezika, celo plesalec in športnik, ki je kot državni reprezentant v plesu
dosegel velike uspehe in osvajal zlate medalje tudi na mednarodnih tekmovanjih tako v
standardnih kot latinskoameriških plesih. Postal si celo državni prvak v latinskoameriških
plesih, kar je res velik uspeh. Še plešeš? Kaj ti pomenita ples in šport?
Trenutno ne plešem več, bom pa verjetno ostal v plesu v netekmovalnem smislu. Takrat, ko sem še plesal, pa je bil ples nekaj, o čemer sem mislil, da ne bom nikoli nehal. Žal se vse poti enkrat končajo. Do tega so privedla določena nesoglasja v klubu. Nikogar pa seveda ne obtožujem neposredno. Vsak ima svoj pogled na dogajanje. Zdaj se bolj posvečam študiju. Ravnokar sem se vrnil z dopusta in razmišljam, da bo treba stopiti v akcijo. Glede športa bo verjetno zdaj na vrsti plavanje, morda pa še kak drug šport, vendar v rekreativnem smislu in ne več profesionalno.
Vendar pa ravno to pozitivno energijo potrebuješ, če hočeš živeti
čimbolj normalno. Če pa imaš ves čas neko negativno energijo v sebi, pa to slej ko prej privede do kakšnih samodestruktivnih nagnjenj. Ko poslušaš druge invalide na tekmovanjih, slišiš različne perspektive in potem vidiš, da ti nisi edini, ki drugače gledaš, in spoznaš, da se da živeti tudi na gumah.
Poskusiš biti čim bolj pozitiven kakor lahko, in potem s to pozitivno energijo privabljaš tudi druge. Če pa ne, boš slej ko prej ostal sam.
Imel sem obdobja, ko sem se spraševal, zakaj moram biti na vozičku. Kaj sem komu naredil, da ne morem biti tak kot drugi. Ampak če se samo to sprašuješ, si tik pred potopom.
MIHA REDNAK
Si se morda ukvarjal tudi s kakšnim drugim športom?
Najprej sem se ukvarjal s plavanjem, potem pa sem kar dolgo časa iskal nek šport, ki bi mu lahko rekel, da je moj šport. Tako sem prišel do plesa in ga treniral štiri leta. Zatem sem nekaj časa treniral atletiko, ki pa žal ni ponujala dovolj dobrih možnosti za treninge. Recimo nismo imeli primernih prostorov, kjer bi lahko trenirali ob slabem vremenu. Dvorano smo sicer imeli, vendar za invalide ni bila dostopna in sem potem s tem kar hitro končal. Glede na to, da je članarina znašala 80 €, jaz pa nisem imel dejansko nič od tega, razen ko je bilo vreme lepo. Tako da ja, plavanje in ples bom rekel. Pa mogoče sem imel eno leto atletike.
Moja plesna kariera pa se je začela tako, da mi je znanka, ki je živela v istem študentskem domu kot jaz, omenila plese in če želim, da naj pridem pogledat. Člani kluba so mi potem vse predstavili. Na začetku smo plesali solo. Kasneje pa je profesorica delovne terapije, ki je tudi plesala v klubu, svoje študentke pripeljala pogledat, kako bi lahko bila videti njihova praksa. Tako so nato nekaj časa plesale z nami in to prakso so jim tudi priznali. Potem pa so se tri ali štiri izmed njih odločile, da bodo s tem nadaljevale naprej v klubu. Tako smo recimo prišli do Sare in Brede. Sara je bila prva soplesalka, z njo sva plesala eno leto in imela kar dobre rezultate, tudi nekaj medalj, potem pa je prišla Breda, s katero sva bila soplesalca tri leta. Z njo sva v bistvu dosegla največje uspehe, s katerimi se lahko pohvalim v plesu. Tako da gre tukaj 50 odstotkov zaslug za vse tudi Bredi. To je bila ena lepa izkušnja, mislim pa, da se k tekmovanjem
ne bom več vrnil.
Jezikoslovni študij je težak. Kako se spopadaš z njim?
Tako bom rekel, vsak študij je težak, če se ne učiš. Vendar pa je jezik nekaj posebnega, ker ga moraš obnavljati dobesedno vsak dan, če hočeš kaj doseči. Meni glede ruščine ni bilo nič težko, ker imam ta jezik rad. Sem tudi iskal govorce tega jezika, da sem se lahko sam izobraževal. Potem pa je tukaj še cirilica, na katero se je treba privaditi. Ampak s tem nisem imel težav. Če pa imaš nek odpor do študija, je to hitro lahko problem. Sam sem si najprej izbral italijanščino, po enem semestru pa mi je postalo jasno, da to ni to. V takem primeru je bolje, da stvar končaš, kot pa da se mučiš še naprej, ko veš, da ne gre.
Drugače pa, kot sem že prej omenil, treba se je učiti in potem gre. Moraš imeti tudi v redu sošolce, da ti dajo dodaten zagon, ki ga potrebuješ za to, da se lažje vključiš v skupino. Moram reči, da je bil to lep študij, ki se v tem trenutku sicer še ni končal zaradi magistrskih del. Ko pa bom pogledal nazaj, bom lahko rekel, da je bilo to eno lepo obdobje.
Kako si uspel premagati morebitne dvome ali ovire, ki so se ti pojavili na poti? Si uspel priti do
ustreznega stanovanja?
Premagal sem jih tako, da sem vztrajal. Pri vsaki zadevi je treba vztrajati, ne glede na to, kako težka je. Če pa vidiš, da res ne gre, moraš pravočasno odnehati. Moram reči, da sem pri tem imel podporo družine. Oče in mati sta me vzgojila v vztrajno osebo. Če se zapreš vase in nič ne poskusiš, zna biti to težava.
Do stanovanja sem prišel pravočasno, v bistvu v zadnjem trenutku. Še posebej glede na to, ker je Ljubljana glede stanovanj zelo problematična – ne samo za invalide, tudi za druge. V tem stanovanju sem zdaj eno leto. Na začetku sem mislil, da bo velikost stanovanja težava, saj se mi je zdelo premajhno za moje potrebe. Potem pa sem se uspel prilagoditi. Največji izziv mi je bila kopalna kad, saj sem bil pred tem navajen na tuš. Na začetku mi je bilo težko, kasneje pa sem od doma pripeljal dvigalo in mi je bilo veliko lažje. Nekajkrat je treba poizkusiti, tudi če misliš, da boš padel z dvigala. Če ne poizkusiš, enostavno ne gre. Zdaj pa imam to že v mišičnem spominu. Mislim, da ko bom dobil neprofitno stanovanje, mi bo težko iti iz sedanjega stanovanja, saj sem se nanj zelo privadil.
Osebna asistenca zavoda Brez ovir ti pomaga premagovati ovire v vsakdanjem življenju. Kako
ti ta podpora olajša vsakdanje dejavnosti in ti omogoča uresničevanje tvojih ciljev?
To je velika podpora, predvsem ko greš nekam ven in naletiš na primer na stopnice, ki jih je treba premagati. Marsikatera stavba še vedno nima dvigala. Prav tako mi pomagajo pri kuhanju, osebni negi. Jaz imam srečo, da lahko marsikaj sam naredim. Oni so nekakšna podporna enota, kot je bila na samem začetku mišljena osebna asistenca. Meni omogoča samostojno življenje in s tem razbremeni mojo družino, ki mi je pred tem pomagala in bila vedno zraven mene.
Sodeluješ tudi s svojim občasnim osebnim asistentom, estradnikom Jonatanom Hallerjem, s katerim soustvarjata glasbo. Kako je prišlo do tega sodelovanja in kaj vaju motivira, da ustvarjata skupaj?
Niti ne vem točno, kako sva začela sodelovati. Lahko pa rečem, da se je to zgodilo zato, ker je on oseba, ki te povleče v svoj krog. Tudi če ti nočeš tega, te on še vedno kar nekako poskuša spraviti v ta svoj krog in se potem na to navadiš. In ker mu nič ni težko, je z njim lahko sodelovati. Glede glasbe, ki jo ustvarjava skupaj, je pesem Obzorje, ki je bila na Emi, nastala tako, da sem imel čustvene težave in mi je Jonatan svetoval, da je to najboljše napisati na list papirja in lahko morda iz tega tudi kaj dobrega nastane.
Pesem Obzorje je posvečena punci, v katero sem bil zaljubljen. Kar nenadoma me je Jonatan poklical s Portugalske in mi povedal, da je komisija festivala EMA odobrila skladbo. On je sicer skladbo prijavil brez da bi jaz vedel za to, čeprav moram priznati, da je nekaj pogovorov na to temo vendarle bilo. Drugače pa je bila ta pesem bolj kot ne namenjena mojim čustvenim težavam in ne javnosti. Se pa lahko marsikdo najde v njej.
Kot si omenil, si z Jonatanom sodeloval na slovenskem predizboru Eme za pesem Evrovizije s
pesmijo “Obzorje” . Kako je bilo sodelovati v takšnem glasbenem projektu in kako sta se
pripravljala na to izkušnjo? Sta sodelovala še pri kakšni drugi pesmi?
Same priprave so bile kar stresne zaradi tega, ker je bilo to ravno v času korone. Midva sva med sabo sodelovala v smislu, da sem bil prisoten na njegovih pevskih vajah. Pri tem sem opazoval, kako si je on zamislil izvedbo te pesmi in morda popravil kak del besedila, če je bilo to potrebno. Za vsako stvar, ki je tako velika, kot je izbor za pesem Evrovizije, je potrebnega veliko dela. Ne samo v smislu pisanja besedila, ampak je tu tudi sodelovanje z Jonatanovimi menedžerji, s katerimi se je treba dogovarjati, kako bo nastop videti na odru. Jaz sem na primer hotel, da bi z Bredo odplesala svoj del na odru, pa se nekateri soustvarjalci pesmi in samega nastopa s tem niso strinjali. Vsak od nas ima pač svoj pogled na to, kako naj bi bil nastop videti in potem je bilo treba narediti kompromis z vsemi sodelujočimi. Sicer nismo prišli v finale, kar tudi ni bilo v prvotnem načrtu, ampak bi bilo pa super, če bi nam uspelo. Skupaj sva ustvarila tudi pesem Sara, ki je bila namenjena moji prijateljici, ki je imela ravno takrat rojstni dan. Jonatan je dodal še nekaj španskih izrazov, saj ona študira španščino, in to je bilo zanjo nekaj
najlepšega.
(Jonatan Haller je že dobro znan širši slovenski javnosti, saj mu je zmaga na natečaju Orbit Slovenija prinesla petje v duetu z Niko Zorjan v pesmi Luna, ki je postala velik hit. Sodeloval je v šovu Slovenija ima talent in izdal svoj prvi singel River. Zmagal je v portugalskem šovu LaBanda in podpisal pogodbo z Sony Music Portugal, kar je velik uspeh. Po dveh izdanih slovenskih pesmih Sara in Obzorje namerava ustvariti še tretjo in izdati EP.)
Kaj bi povedal o pomembnosti medsebojnega sodelovanja, kot ga imate z osebnim
asistentom, in kako to vpliva na tvoje življenje?
Ne glede na to, da je osebna asistenca mišljena samo kot podpora invalidnim osebam, moraš ti še vseeno imeti nek odnos v smislu prijateljstva, da se lahko potem sploh povežeš. In Jonatan je tak, da res ni težko biti z njim prijatelj, ker je tako odprta oseba, kot jo redko vidiš v teh časih. Danes so vsi ljudje večino časa na računalnikih in telefonih, on pa se zna pogovarjati z ljudmi in je odprt do vseh. Tudi pove, ko ga nekaj moti in to je tudi meni načelno pomembno. Glede tega, da mi je olajšal življenje, pa seveda, da mi ga je. Marsikdo, ki je na vozičku, se velikokrat zapre vase. In v tem primeru je težko priti do take osebe in ji omogočiti boljše življenje, ker tega sama ne pusti. Jaz pa sem bil tako vzgojen, da še vedno znam biti v družbi in ko je z mano Jonatan, je to še stokrat lažje ravno zaradi njegove odprtosti. Skupaj sva šla tudi na morje in ravno, ko si tako ena na ena, je še toliko bolj pomembno, da si povezan in da si pomagaš. Tam sva tudi hotela narediti še eno pesem, ki se pa nama žal ni posrečila.
Tvoja pozitivna energija je opazna in navdihujoča. Kako ohranjaš motivacijo in si poln
energije, kljub morebitnim težavam ali utrujenosti?
To, koliko imam pozitivne energije, je odvisno od dneva. Drugače pa poizkušaš. Če se boš zaprl vase in nič ne boš naredil, bo iz tebe nastala rastlina. Nekako je treba riniti naprej in si poizkušati narediti življenje najboljše, kot si ga lahko v dani situaciji. In ravno to je dal meni ples. Možnost izražanja na drugačen način. Da vidiš, da ni vse samo črno, ko si na vozičku, ampak da lahko marsikaj narediš. Tudi če se komu zdi, da to sploh ni možno. Prek plesa sem na primer lahko videl svet, ko smo šli na tekmovanja v druge države. Ljudje v tujini so veliko bolj odprti kot Slovenci. Zaradi tega tudi sam lažje sprejmeš kakšno stvar, ki je drugače ne bi. Ravno to, da sem lahko šel v tujino in prinesel to energijo v Slovenijo, mi je dalo motivacijo, da sem šel lažje naprej. Moram pa reči, da nimam pozitivne energije na voljo 24/7, kot je verjetno tudi pri ostalih ljudeh. Marsikdaj mi gre kdo tudi na živce, pa se zadržim, čeprav bi bilo včasih bolj zdravo, da bi ga nekam poslal. Vendar pa ravno to pozitivno energijo potrebuješ, če hočeš živeti
čimbolj normalno. Če pa imaš ves čas neko negativno energijo v sebi, pa to slej ko prej privede do kakšnih samodestruktivnih nagnjenj. Ko poslušaš druge invalide na tekmovanjih, slišiš različne perspektive in potem vidiš, da ti nisi edini, ki drugače gledaš, in spoznaš, da se da živeti tudi na gumah. Poskusiš biti čim bolj pozitiven kakor lahko, in potem s to pozitivno energijo privabljaš tudi druge. Če pa ne, boš slej ko prej ostal sam.
Tvoja diagnoza je cerebralna paraliza. Nam lahko kaj več poveš o njej?
V splošnem gre pri cerebralni paralizi za poškodbo možganov, ki vpliva na to, da jaz na primer ne morem hoditi in imam občasne epileptične napade, na katere sem se že kar navadil. Ti napadi sicer niso zelo pogosti, zgodijo se nekje enkrat ali dvakrat na leto, pri tem mi zelo pomaga moja pozitivna energija. Seveda imam za napade zdravila, ni pa nujno, da bo to stanje trajalo vse življenje. Imam to srečo, da napade prej zaznam, saj veliko ljudi napada ne zazna, preden se zgodi. Pri meni je to običajno videti tako, da preden se napad zgodi, se mi začne konkretno sukati pred očmi, tako kot da bi se mi vrtelo. To je najprej občasno, na primer enkrat na deset sekund. To se zgodi recimo štirikrat. Nato se to stopnjuje v smislu, da se mi vrti brez prestanka. Takrat je treba ukrepati. Jaz to zdaj načelno umirim z dihanjem, na začetku pa sem si pomagal s polaganjem mokrih brisač na vrat. Napad se včasih da umiriti, včasih pa tudi ne. Med samim napadom pa izgubim zavest. Na napad se lahko pripraviš tudi tako, da se daš pravočasno na bok. Začeli pa so se mi pojavljati pred desetimi leti.
Kakšen nasvet bi dal drugim ljudem, ki se soočajo z ovirami ali težavami v življenju, glede
tega, kako ohraniti pozitiven odnos in se ne pustiti preveč ovirati?
Tisti, ki bi to dovolili, bi jim rekel, da če hočeš čim bolj normalno živeti in nekaj iz sebe narediti, moraš spremeniti odnos do življenja. Ne glede na to, da si recimo na invalidskem vozičku, moraš imeti prave ljudi okoli sebe, da ti sploh uspe to doseči. Moj oče je na primer naredil samomor morda ravno zato, ker ni imel okoli sebe pravih ljudi. Veliko pa je verjetno k temu pripomoglo tudi njegovo zdravstveno stanje. Vendar v to se zdaj ne bi spuščal. Imel je »kvazi« prijatelje, ki so bili njegovi prijatelji samo takrat, ko je imel denar. Ko pa ga ni imel, so ga zapustili. Seveda ne morem reči, da to velja za vse ljudi, ki so ga obkrožali, pa vendar. Jaz imam srečo, da imam veliko ljudi okoli sebe, ki jim lahko rečem vsaj približno dobri prijatelji, ki so mi pri marsičem pripravljeni pomagati. Pri premagovanju nekaterih situacij mi pomaga tudi to, da lahko nekoga pokličem in mu povem, kakšne težave imam, ter ga vprašam za nasvet. Vsak bi potreboval nekoga, na katerega se lahko obrne, da v stiski ne ostane sam. Običajno je tako, da vsak najde svoj način spoprijemanja z njo. Misim pa, da samo potrebuješ prave ljudi okoli sebe in da je treba verjeti v to, da ti lahko uspe.
Kako vidiš svojo prihodnost? Kakšni so tvoji načrti in cilji tako na osebnem kot tudi
profesionalnem področju?
Jaz večinoma živim iz dneva v dan, kar je tudi najlažje. Dolgoročni cilji pa so, da bi postal vsaj približno dober tolmač. Tolmač in prevajalec namreč ni isto. Tolmači so tisti, ki poslušajo in potem prevedejo, kar je nekdo drug povedal. Kar je tudi malce težje, kot ko gledaš knjigo in imaš možnost različnih prevodov. Glede osebnega življenja mislim, da gresta ti dve področji z roko v roki. Če imaš karierno področje dobro zastavljeno, imaš tudi v osebnem življenju dovolj velik zagon. Sicer pa je moj drugi večji cilj glede osebnega življenja, ki sem si ga zadal, imeti družino. Treba pa je iti korak za korakom in pri tem uživati življenje, kolikor se le da.
Kako se je tvoja perspektiva na življenje in ovire, s katerimi se soočaš, razvijala skozi čas? Kaj
si se naučil iz svojih izkušenj?
Imel sem obdobja, ko sem se spraševal, zakaj moram biti na vozičku. Kaj sem komu naredil, da ne morem biti tak kot drugi. Ampak če se samo to sprašuješ, si tik pred potopom. Zato je treba pogledati širšo sliko, se družiti z različnimi ljudmi in ugotoviti, kdo ti odgovarja in kdo ne. Če se boš družil s skupino ljudi, ki ti načeloma ne paše, te bo to še bolj potegnilo k tlom. Drugače pa sem videl, da sem uspel, pa čeprav z določenimi prilagoditvami. A vendarle, narediti osnovno šolo, srednjo šolo, diplomirati in zdaj končujem magistrski študij. Se pa moja perspektiva spreminja iz leta v leto. Če imaš čustvene težave, greš težje skozi življenje. Tako da poskusiš dobiti tiste ljudi, ki ti bodo dali čustveno stabilnost. Potem lahko drugače gledaš na življenje. Moja mama je recimo zelo trdna in vztrajna oseba, ki je vztrajala pri določenih zadevah, za kar sem ji hvaležen. In da me je s tem naučila, da se ne smilim samemu sebi, ampak poskušam storiti najbolje, kot lahko, da se potem situacija izboljša. Se pravi, poskušaš biti čim manjša »jokica«.
Kako gledaš na vlogo umetnosti, glasbe in plesa pri spodbujanju razumevanja in sprejemanja
različnosti v družbi?
Ples kot umetnost je zelo sproščujoč. Je nekaj, kar ti da možnost, da vsaj v tistem trenutku pobegneš iz sivine vsakdana. Če delaš nekaj, kar te veseli, in če lahko v tem še tekmuješ, je to še toliko bolje, saj ti daje še večji zagon in motivacijo. Tisti dve uri, ko plešeš na treningu ali počneš nekaj drugega, odmisliš vsakdanje tegobe. Na ta način se lahko na primer izraziš tudi z gibom, če se ne moreš izraziti z besedo. In ko te ljudje gledajo, si lahko mislijo, da si zelo pogumen, da si se kot invalid upal izpostaviti širšemu občinstvu. Zaradi tega potem začneš razmišljati, da se da živeti tudi drugače in se ne smiliš samemu sebi. Iz mojega vidika sta šport oziroma umetnost zelo pomembna.
Kako želiš s svojim zgledom vplivati na družbo in spodbujati večjo ozaveščenost o pomenu
inkluzije ter enakih možnosti za vse?
Poskušam pokazati ljudem, čeprav večinoma nezavedno, da se da veliko stvari narediti, če vztrajaš in si nečesa res želiš. Recimo, jaz sem si od nekdaj želel, da bi v enem izmed športov zastopal Slovenijo. Šel sem po svoji poti in nekega dne je pred mene prišel ples, ki mi je to tudi omogočil. Čeprav se mi ni niti sanjalo, da je to sploh mogoče in da bom kdaj prišel v slovensko reprezentanco. Vsi hočejo enakost v družbi, kar pa se je za zdaj še ne da uresničiti, saj je veliko ljudi omejenih in ne vidijo centimetra pred sabo. Ti kot posameznik načelno ne moreš narediti veliko, lahko pa narediš en korak k temu, da se bo na invalidnost ali karkoli drugega gledalo drugače. Na tak način, kot živiš, tudi vplivaš na življenja drugih ljudi. Že samo s svojim zgledom, ko te vidijo, narediš nek vtis nanje. Če pa še kaj pripomoreš k spremembi njihovega pogleda na stvari, je pa še toliko bolje. Nikoli ne smemo obupati pred tem, kar si zadamo za cilj. Enkrat bo že, če pa ne, greš pa naprej, brez da bi se smilil samemu sebi.
Kakšni nasveti bi bili koristni za organizacije in institucije, ki si prizadevajo za večjo inkluzijo in
podporo ljudem s posebnimi potrebami?
Biti malo manj omejeni v smislu, da ponudite kaj novega in tako poskusite, ali se to da narediti. Ker če ne poskusiš, ne veš. Marsikaj se da narediti. Zdajšnji vodilni v državi ali v različnih institucijah si ne predstavljajo, kaj vse se da narediti. Družite se z ljudmi, za katere mislite, da bi lahko kaj spremenili in ne biti samo v svojem kalupu, ampak je treba iti izven okvirjev in poskusiti kaj novega. Točnih primerov sicer nimam, ampak mogoče pa bomo nekega dne imeli na voljo robote, ki bodo pomagali tistim, ki ne morejo hoditi, pa bi to želeli, in bodo s tem spremenili življenje teh ljudi.
Kako se vidiš kot del inkluzivnega gibanja v družbi, ki si prizadeva za odpravo ovir in
zagotavljanje enakih priložnosti za vse?
Jaz trenutno sicer nisem zelo družbeno aktiven v smislu vključevanja v organizacije. Ampak načelno poskusiš vsak dan dati nasvete, kako bi se lahko kaj izboljšalo. Če pa si v kakšni od organizacij, je pa to še toliko boljše, saj si oni prizadevajo za izboljšanje. Jaz načelno predlagam izboljšave, ko mislim, da je možnost za to, in seveda, ko imam dovolj znanja na določenem področju. Skratka na te stvari gledam v smislu: »Pozanimaj se, preden se osramotiš.«
Kaj bi radi sporočili ljudem, ki se morda počutijo nemočne ali obupane v svojih težavah? Kako bi jih spodbudili k premagovanju izzivov in iskanju svetle plati življenja?
Najprej se morajo nehati smiliti sami sebi in poskušati nekaj narediti. Potem najti prave ljudi, ki jim bodo pisani na kožo ter najti neko aktivnost, ki jim bo všeč. Dokler ne bodo sami naredili prvega koraka, jim žal nihče ne bo mogel pri tem pomagati. Recimo, če si ves čas samo pred televizorjem, ti nihče od mimoidočih, ki gre mimo stavbe, v kateri živiš, ne bo rekel pridi ven. Moraš se sam odločiti, da boš nekaj naredil. Če ne, se ne bo nič spremenilo.
Hvala Miha, da si si vzel čas za nas in naše bralce ter prišel v spremstvu asistentke na zelo
zanimiv in iskriv intervju, v katerem si nam odstrl okno v svoj svet. Menimo, da boš s svojim
pozitivnim razmišljanjem in dosežki lahko pomagal še marsikomu. Želimo ti vse dobro!
Več o cerebralni paralizi si lahko preberete tukaj:
https://soncek.org/cerebralna-paraliza/cerebralna-paraliza/definicije-vzroki-pogostost-oblike/
Več o Jonatanu Hallerju si lahko prebrete in pogledate tukaj:
https://www.youtube.com/channel/UCqbLbKEwdaBAkPKNJA0h0jA
