Nastanek moderne medicine

Moderna medicina se je razvijala na osnovi laične (ljudske) medicine

Za ranjenega ali bolnega človeka je skrbel že pračlovek z uporabo zdravilnih učinkov vode, zelišč, sonca in ognja, z imobilizacijo zlomov z lesenimi deščicami in stebli, odstranjevanjem tujkov, trnjev in kasneje puščic. Porodnicam so pomagale ženske, ki so lastno izkušnjo poroda že imele za seboj. Neozdravljivo bolne so izločili in jih prepustili njihovi usodi. V nadaljnjem razvoju se je začelo še trdno verovanje v nadnaravne sile, nevidne duhove ali demone. Začel se je čas delovanja zdravilcev in šamanov.

Razvoj medicine je potekal od mezopotamske, egipčanske, indijske, kitajske, grške, rimske, bizantinske, arabsko-islamske, zahodnoevropske samostanske medicine pa vse do nastanka prve evropske medicinske šole in prvih univerz. Iz Mezopotamije in Egipta izvirajo tudi najstarejši zapisi o medicini. Indijska zdravilska medicina ajurveda in tradicionalna kitajska medicina – TKM sta se ohranili vse do danes. Nekatere od teh metod zdravljenja bomo obravnavali v individualnih člankih.

Pri nastanku moderne medicine so bili pomembni določeni posamezniki. Žal lahko omenimo le nekatere.

HIPOKRAT

Za očeta medicine velja Hipokrat (Hippokrates, ok. 460–377 pr. n. št.), ki je utemeljitelj grške moderne medicine. V poklic zdravnika ga je vpeljal njegov oče Heraklit, ki je bil tudi sam ugleden tempeljski zdravnik. Hipokrat je študiral medicino in filozofijo. Ker je bil potujoči zdravnik, je spoznal tudi zelo dobro razvito staroegipčansko zdravilstvo in staroindijsko medicino. V vojnah si je pridobil tudi kirurško znanje. Je začetnik teorije o telesnih sokovih kot izvoru bolezni.

Hipokrat in njegovi učenci so odločno odklanjali in pregnali iz medicine nadnaravne božanske in druge mistične sile kot vzroke bolezni, prav tako tudi magična zdravilna sredstva, kot so amuleti in molitve.

Zdravniško vedo so gradili na racionalni osnovi, to pa je že osnova moderne medicine, vendar pa tega seveda ne smemo meriti po današnjih merilih.

Sestavni in samoumevni del terapevtskega programa hipokratske medicine je bila zdravstvena nega, ki je obsegala smernice o zdravem načinu življenja in prehranjevanja.

Za časa Hipokrata so veljala etična načela zdravniškega ravnanja, ki so se kot moralna zapoved v obliki Hipokratove prisege ohranila vse do današnjih dni. Danes ob koncu študija diplomanti evropskih medicinskih fakultet prisegajo različno. Največkrat je prisega usklajena z Ženevsko deklaracijo iz leta 1948.

Hipokratovemu načinu zdravljenja so tudi po njegovi smrti ostale zveste številne generacije zdravnikov, ki so zagovarjale nezmotljivost njegove medicine. Hkrati pa so nastajale tudi mnoge nove pobude za razvoj medicine in znanosti. Vodilna medicinska šola v antiki z velikim ugledom za več stoletij je tako nastala v Aleksandriji v začetku 3. stol. pr. n. št.

GALEN

Največji antični zdravnik poleg Hipokrata je rimski zdravnik grškega rodu Galen iz Pergamona (129–199/200 n. š.). Pomembno je vplival na razvoj medicine, njegov nauk pa je bil v Evropi priznan 1400 let. Prve kritike je doživel šele v sredini 16. stoletja.

Kot gladiatorski zdravnik si je pridobil veliko anatomsko in kirurško znanje. Dopolnjeval ga je s sekcijo živali. V Rimu je ostal več kot tri desetljetja, tam se je uveljavil z odličnimi uspehi pri zdravljenju in širokim medicinskim znanjem. Njegovo mnenje je bilo, da bi moral biti vsak zdravnik hkrati tudi razgledan filozof. Filozofija namreč daje znanje za poglobljeno razumevanje narave in človeka (Platon, Aristotel).

Kot plodovit strokovni pisec in med drugim tudi osebni zdravnik dveh cesarjev je užival velik ugled.

Ker je bilo to v njegovem času prepovedano, nikoli ni seciral človeka, pač pa samo živali in zato je njegova anatomija v nekaterih delih netočna. Kljub temu velja za največjega anatoma starega veka. Bil je tudi pomemben fiziolog. Prav tako se je ukvarjal s preučevanjem in pripravo zdravil. Zdravila, ki se še danes izdelujejo v lekarnah, se po njem imenjujejo galenska zdravila.

Temelja Galenove medicine sta humoralna fiziologija in patologija. Nadaljeval je Hipokratov nauk o štirih telesnih sokovih (kri, sluz ter rumeni in črni žolč), ki mu je dodal svojo interpretacijo o razmerju med telesnimi sokovi in štirimi osnovnimi temperamenti (sangvinik, flegmatik, kolerik, melanholik).

Galen je dotedanje znanje in svoje izkušnje zbral v petnajstih knjigah Veščina zdravilstva (Ars Medica), ki so bile stoletja eden izmed najpomembnejših učbenikov medicine.

LEONARDO DA VINCI (1452–1519), znameniti italijanski slikar, kipar, arhitekt in izumitelj, je pomemben tudi zaradi enkratnih anatomskih slik. Namreč od papeža Julija II. je pridobil dovoljenje, da sme secirati človeška trupla.

PARACELSUS

V nasprotju z Galenom in Hipokratom je Paracelsus (Theophrastus Philippus Aureolus Bombastus von Hohenheim 1493–1541) ostro nasprotoval klasični doktrini o štirih telesnih sokovih (kri, sluz, rumeni in črni žolč). Menil je, da so bolezni posledica kemičnih sprememb v organizmu in jih je zato treba zdraviti s kemičnimi sredstvi. Njegova medicina je temeljila na kemijski osnovi. Javno je sežgal Hipokratova,

Galenova in Avicennova dela. Iz kemičnih snovi, kot so žveplo, svinec, živo srebro itd., je izdeloval zdravila. V terapijo je uvedel mineralne vode, prav tako je za zdravljenje priporočal zdravilna zelišča. Verjel je, da so v vesolju sile, ki vplivajo na človeško počutje in zdravje. Uvedel je natančno odmerjanje zdravil. Menil je namreč, da je odmerek (količina) tisti, ki iz strupa naredi zdravilo in obratno. Med prvimi je opisal škodljivo delovanje nekaterih kovin (živo srebro) na rudarje in se zavzemal za duševne bolnike. Zelo zanimivo je tudi njegovo besedilo o tartarični bolezni, s čimer je mišljena putika. Vzrok za to bolezen naj bi bilo nalaganje odpadne žlindre v telesu, ki naj bi se nalagala v organih, podobno kot se vinski kamen – tartarus nalaga v sodu.

Izkušnje, ki jih je pridobil kot mlad učenec o kovinah, ki ležijo v zemlji (morda se je spraševal o pretvorbi svinca v zlato), so mu omogočile vpogled v metalurgijo in kemijo, kar je domnevno postavilo temelje njegovih kasnejših izjemnih odkritij na področju kemoterapije. Potepal se je po skoraj vseh evropskih državah in služil kot vojaški kirurg. V svojih predavanjih je poudarjal moč narave. Napisal je klinični opis sifilisa; zanj je trdil, da ga je možno uspešno zdraviti s skrbno odmerjenimi odmerki živosrebrnih spojin, ki jih jemljemo interno. Bistveno je prispeval k vzponu moderne medicine, vključno s psihiatričnim zdravljenjem.

ANDREAS VESALIUS (1514–1564) je bil najslavnejši anatom 16. stoletja. Bil je razglašen za doktorja vsega zdravstva takratnega časa. Korigiral je več kot 200 Galenovih napak pri anatomiji. Nastale so iz napačna analogije z anatomijo živali. Seciranje mrtvih ljudi je bilo v času Galena namreč prepovedano.

AMBROISE PARÉ (1510–1590) je bil znamenit francoski kirurg in velik reformator kirurške stroke.

Ambroise Paré in Jan Swammerdam (1637–1680) sta opisala pojave in znamenja, ki so značilni za posamezne oblike smrti in poškodb (sodna medicina).

LUISE BOURGEOIS (1563–1636) je bila Paréjeva učenka in prva šolana babica na Zahodu. Njen babiški učbenik je bil mnogo desetletij priznan evropski babiški učbenik.

GALILEO GALILEI (1564–1642)

Italijanski matematik, astronom, filozof, inženir in iznajditelj, ki je iznašel teleskop. Znan je kot “oče sodobne fizike” in “oče opazovalne astronomije”. Zaradi svojega raziskovanja je zadnjih deset let preživel v nenehnem sporu s Cerkvijo, ki mu je večkrat sodila. Na koncu je bil prisiljen zadnja leta svojega življenja preživeti v hišnem priporu.

WILLIAM HARVEY (1578–1657)

Je zaslužen za odkritje velikega krvnega obtoka. To dejanje se šteje med največja medicinska odkritja 17. stoletja in je bilo kasneje osnova za dva pomembna terapevtska posega:

• transfuzijo krvi
• intravenozno injiciranje zdravil.

Postavil pa je tudi temelj embriologije. Varnost transfuzije je omogočilo šele odkritje krvnih skupin v 20. stoletju. Pljučni ali mali krvni obrok je opisal že arabski zdravnik IBN al-NAFIS (1200–1288), vendar je bil njegov opis pozabljen. Leta 1553 ga je opisal španski učenjak in zdravnik MIGUEL SERVET (1511–1553).

SANTORIO SANTORIO (1561–1636) je bil italijanski zdravnik slovenskega porekla in iznajditelj (trocar, pulsimeter). Smatra se ga za začetnika raziskovanja metabolizma in preučevanja neopazne izgube vode skozi pljuča in kožo.

ANDREJ PERLAH (Andreas Perlachius, 1490–1551)

Ugleden slovenski zdravnik, matematik in astronom, ki je izdal več del – almanahov, med drugim tudi knjižico o kugi z navodili za zaščito pred njo. Izdeloval je astronomske instrumente. Znan je bil tudi po svoji humanosti in hvaležnosti.

MARKO GERBEC (GERBEZIUS, 1658–1718) je utemeljitelj slovenske moderne medicine.

Med vplive za nastanek in potek bolezni je štel podnebje, okolje, socialne dejavnike in način življenja: prehrana–počitek–delo. Prvi je opisal sindrom kompletnega atrioventrikularnega bloka. V tedanjem evropskem medicinskem okolju je bil zelo cenjen. Ustanovil je prvo strokovno organizacijo, ki je združevala zdravnike in kirurge na Kranjskem (Bratovščina sv. Kozme in Damijana).

PETER FRANK (1745–1821), rojen v Nemčiji, je utemeljitelj socialne medicine, higiene in javnega zdravstva. Bil je prepričan, da je uspešnost medicine odvisna od obstoječih socialnih razmer. Med drugim je v šolah zahteval telovadbo in izlete v naravo.

Nagel razvoj tehnike v devetnajstem stoletju in nova odkritja na področju naravoslovja, mikroskopske in patološke anatomije, fiziologije itd., so močno pospešili razvoj moderne medicine. Vse skupaj je omogočilo pomembna medicinska odkritja. Največji uspeh je bilo odkritje povzročiteljev nalezljivih bolezni in postopkov odkrivanja, izoliranja in vzgoje patogenih celic. Razvoj medicine se je nadaljeval v številnih specialističnih strokah. Nove oblike zdravil (npr. aspirin, morfij) in injekcij, ki so nastajale, je od lekarnarjev začela prevzemati farmacevtska industrija. Razvijalo pa se je tudi poznavanje rastlinskih in živalskih snovi (farmakognozija), in to botanično, zoološko, anatomsko in tudi kemično, ki bi se lahko uporabljale za zdravila. V Prusiji (1883) se pojavi zdravstveno zavarovanje. Temeljito se je spremenil tudi študij medicine. Prva ženska, ki je doktorirala iz medicine, je bila Elizabeth Blackwell (1821–1910). Pri nas pa je prva zdravnica postala Eleonora Jenko Groyer (1879–1959).

RUDOLF VIRCHOW (1821–1902) je bil ena od največjih medicinskih avtoritet takratnega časa in utemeljitelj celice kot osnovne strukture in najmanjše vitalne enote, v kateri potekajo vsi življenjski pojavi v zdravem organizmu in nastajajo vse patološke spremembe v bolnem organizmu. Znan je njegov rek: “Omnis cellula e cellula.” V prevodu: Vsaka celica nastane iz celice, ki ga niso ovrgla niti nova znanja iz biokemije in molekularne biologije. Odkril je veliko do tedaj neznanih bolezni, kot so levkemija, embolija, tromboza in druge. Menil je, da samo politična svoboda, razsvetljenost in blagostanje lahko izboljšajo zdravstvene razmere.

LOUIS PASTEUR (1822–1895) je bil kemik, ki je med vsem ostalim delom opravljal tudi številne eksperimente za oslabitev patogenih mikroorganizmov (atenuacija), ki jih je nato uporabljal za zaščitno cepljenje. Tako je leta 1880 iznašel cepivo proti perutninski koleri, kmalu nato pa je razvil še cepivo proti antraksu in kasneje tudi proti pasji steklini (pridobljeno iz posušenega hrbteničnega mozga steklih psov), kar je eden od največjih uspehov moderne medicine.

ROBERT KOCH (1843–1910)

Je bil zdravnik, ki je med drugim odkril povzročitelja antraksa ter bacil tuberkuloze in kolere. Trdil je, da ima vsaka infekcijska bolezen svojega povzročitelja.

THEOPHILE LAËNNEC (1781–1826) 

Je bil največji francoski internist tistega časa, ki je iznašel stetoskop za poslušanje tonov in šumov na srcu in pljučih, kar spada med najpomembnejša odkritja v diagnostiki vse do odkritja rentgenskih žarkov leta 1895.

THOMAS HODGKIN (1798–1866)

Je kot preučevalec bolezni limfnih žlez prvi opisal limfogranulomatozo, ki se po njem imenuje Hodgkinova bolezen.

SAMUEL HAHNEMANN (1775–1843)

Je bil nemški zdravnik in začetnik homeopatije. Eksperimentiral je na sebi in imel mnogo pristašev pa tudi nasprotnikov. Zdravniki v Nemčiji smejo tudi v današnjem času zdraviti po tem postopku, medtem ko licencirani zdravniki v Sloveniji te pravice nimajo. Načelo šolske medicine je, da nasprotujoče zdravi z nasprotujočim in s terapevtskimi pripomočki. Glavno pravilo homeopatije pa je, da se podobno zdravi s podobnim in da zdravilu z redčenjem učinek raste.

SEBASTIAN KNEIPP (1821–1897)

Je bil katoliški župnik, ki je razvil utrjevanja telesa in alternativno zdravljenje z naravnimi postopki, ki se uporabljajo še danes (knajpanje, uporaba zelišč, gibanje v naravi, urejen način življenja itd.).

HENRY DUNANT (1828–1910)

Je bil švicarski bančnik in filantrop, ki je tako s svojimi velikimi prizadevanji kot tudi prizadevanji mnogih pomembnih predstavnikov takratnega časa dosegel, da je bila leta 1864 sklenjena prva Ženevska konvencija, ki je končno uredila položaj ter zdravstveno oskrbo bolnikov in ranjencev vojakov. Prav tako je uredila skrb za vojne ujetnike in določila zaščitne oznake medicinskega osebja in lazaretov. Določila je tudi njihovo nevtralnost. To je bil začetek mednarodnih humanitarnih organizacij Rdečega križa in Rdečega polmeseca. Dunant je leta 1901 prejel prvo Nobelovo nagrado za mir.

FLORENCE NIGHTINGALE (1820–1910)

Je bila v Firencah rojena Angležinja, ki je osnovno znanje iz zdravstvene nege pridobila v tujini. Na prošnjo angleškega vojnega ministra je leta 1854 prevzela organizacijo nege ranjenih vojakov v krimski vojni. Z velikim trudom je na bojnem polju uspela skupaj z ostalimi sestrami zmanjšati smrtnost ranjencev s 24 odstotkov na 2 odstotka. Postala je generalna prednica ženske zdravstvene nege v angleški armadi, ki je kasneje tudi na področju civilnega zdravstva izobraževala sestre in bolničarke. Zdravstveno nego je uspela spremeniti v spoštovan poklic, za katerega je želela, da bi postal tudi javno priznan poklic.

Medicina je v dvajsetem stoletju dosegla izreden napredek z ekipami znanstvenikov s timskim delom v sodobno urejenih velikih laboratorijih in tovarnah. Znanstveno raziskovanje je postalo mednarodno. Specialistične veje medicine so izjemno napredovale. S tehnološkim napredkom smo dobili povsem nova tehnično diagnostična sredstva, tako fizikalna kot tudi kemijska in genetska. Od nanotehnologije do robotike, transplantacije organov, serumske terapije, novih kemoterapevtikov in mnogih antibiotikov pa tudi številnih minimalno inovazivnih posegov s pomočjo laserja, endoskopa, računalniških, optičnih sistemov itd.

Z RAZVOJEM TEHNOLOGIJE – TUDI INFORMACIJSKE – PA ŽAL ZDRAVNIKI PRI SVOJEM DELU VSE BOLJ IZGUBLJAJO STIK Z BOLNIKOM.

Podrobnejši opis razvoja medicinske znanosti lahko najdete v knjigi Kratka zgodovina medicine, njen avtor je Viljem Brumec, dr. med., in je del študijskega programa študentov medicine. Vsebina je izredno zanimiva tudi za ostale bralce, saj med drugim opisuje tudi manj humane strani medicine, kot je holokavst. Možno jo je kupiti v e-obliki ali pa si jo izposoditi v knjižnici.

Hipokratova prisega

Prisego je v slovenščino prevedel klasični filolog Anton Sovre in jo navajamo v celoti:

Prisežem na Apolona zdravnika in Asklepija in Higiejo in Panakejo in na vse bogove in boginje ter jih kličem za priče, da bom s to prisego in to pogodbo izpolnjeval po možnosti in presodnosti:

• da bom moža, ki me je izučil v zdravniški vedi, spoštoval kakor lastne starše in delil z njim svoj
• prežitek ter mu pomagal, če bo v stiski;
• da bom njegove sinove cenil kot rodne brate in jih naučil svoje umetnosti, če si jo bodo želeli pridobiti, in to brez plačila in pismene pogodbe;
• da bom strokovna navodila in predavanja in sploh vso učno snov posredoval svojim sinovom, sinovom svojega učitelja in učencem, ki so po pogodbi zavezani in zapriseženi na zdravniški zakon, drugemu pa nikomur;
• da bom dietetična načela po svoji vesti in vednosti uporabljal v prid bolnikom in od njih odvračal vse, kar bi jim utegnilo biti škodljivo in nevarno;
• da ne bom nikoli in nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali z nasvetom napeljal na tako misel; prav tako ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničevanje telesnega ploda;
• da bom svoje življenje vedno varoval vseskozi neomadeževano in pošteno;
• da ne bom rezal ljudi, ki trpijo za kamni, marveč jih bom prepuščal delovnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo;
• da bom v vsako hišo, kamor me bodo klicali, stopil samo zaradi koristi bolnikov ter da se bom vzdržal kakršnekoli zavestne ali pogubne krivice, posebno pa spolnega občevanja z ženskami in moškimi osebami, svobodnimi ali sužnji;
• da bom molčal o vsem, kar bom pri izvrševanju prakse ali tudi izven nje videl ali slišal o življenju in vedenju ljudi in česar ne gre obešati na velik zvon, ker sem mnenja, da je take reči treba ohraniti zase kot (poklicno) skrivnost.

Če bom torej to prisego vestno izpolnjeval in je ne bom prelomil, naj mi bo dana sreča in blagoslov v življenju in poklicu, da me bodo vsi ljudje imeli zmeraj v čislih, če pa jo bom prekršil in postal krivoprisežnik, naj me zadene nasprotno!

 Ženevska deklaracija iz leta 1948 se glasi takole:

V trenutku, ko sem sprejet med člane zdravniške stroke, svečano prisegam, da bom namenil svoje življenje službi človeštva:

• svojim učiteljem bom izkazoval spoštovanje in hvaležnost, ki jim jo dolgujem;
• svoj poklic bom opravljal vestno in z dostojanstvom;
• zdravje mojih bolnikov bo moja prva nagrada;
• spoštoval bom zaupane mi skrivnosti;
• na vse načine bom vzdrževal čast in plemenito tradicijo zdravniškega poklica;
• moji kolegi so moji bratje;
• ne bom dovolil, da bi verski, narodnostni, rasni, strankarski ali socialni motivi razdvajali moje dolžnosti do mojih bolnikov;
• človeško življenje bom brezpogojno spoštoval od spočetja;
• svojega medicinskega znanja ne bom uporabil v nasprotju z zakoni človečnosti, tudi če bi mi grozili.

To obljubljam svečano, prostovoljno in na častno besedo!