Avtor: Martin Kojc - Učbenik življejna
Glavni pogoj za začetne vaje za koncentracijo je, da se umaknemo v tiho sobo, v tišino noči ali v tihoto narave. Izogniti se moramo vsemu hrupu in tudi možnostim za hrup. Celo tiktakanje ure nas lahko spočetka moti.
Nadaljnji pogoj je popolno sprostitev telesa in čutov. Lezite plosko na hrbet tako, da so mišice vašega telesa popolnoma sproščene. Vaše telo mora ležati, kot bi bilo mrtvo. Če bi vam na primer kdo v takem položaju dvignil roko ali nogo, morata kot brez življenja mrtvo pasti nazaj.
Potem zaprite oči. Ne menite se več za svoje telo, pozabite vse, kar zadeva vaše zdajšnje življenje in se v svojem duhu premestite na oddaljen, miren in tih kraj, kjer ste nekoč mirno, srečno in sproščeno ležali in sanjali. Le iščite po svojem spominu. Vsak človek je imel v svojem življenju kdaj take tihe in spokojne trenutke.
Spominjajte se recimo, kako ste nekoč ležali sami na peščini v toplem pesku, ki ga je ožarjalo sonce. Tiho, mirno in sproščeno ste se v nepopisnem udobju predali obsevanju sonca. Bili ste brez želja, srečni in vse v vas je bilo mirno in tiho. Bili ste čisto sami in niste slišali ničesar drugega, kakor rahlo in mirno žuborenje bližnje vode.
Doživljali ste mir in to tišino narave, stopili ste se z njo v eno…Bili ste neskončno srečni in zadovoljni, ker je v vas nihal mir in tišina…Pozabili ste na vse, kar zadeva vaše vsakdanje življenje…Bili ste samo tihi, mirni, srečni in zadovoljni…
Premestite se torej v svojem duhu na tak tihi kraj in doživljajte njegov prijetni mir in tišino ter počasi premišljujte:
VSE JE MIRNO – GLOBOKO MIRNO – POPOLNOMA MIRNO – JAZ SEM SAM V TEM BREZMEJNEM MIRU IN BREZMEJNI TIŠINI – POPOLNOMA TIHO JE…
Premišljujte te besede tako dolgo, da boste docela doživljali mir in tišino svojega umišljenega kraja.
Kar pride zdaj, je stanje brezmejnega miru in brezmejne tišine. Pozabili ste na vse okoli sebe. Tudi ta tihi in mirni kraj mora izginiti iz vašega obzorja. Slišite samo skrivnostno šumenje…to je glas tišine, ki vam govori…dosegli ste najvišjo stopnjo miru.
Gotovo ste se v svojem življenju že zavedali tega glasu tišine. Sedeli ste recimo pozimi v prijetni, toplo zakurjeni sobi podeželske hiše v širokem naslonjaču in skozi okno opazovali, kako neslišno padajo velike in goste snežinke na zemljo. Noben glas ni motil te splošne tišine, vse je bilo mirno. In v tem miru in v tej tišini niste slišali ničesar drugega kot glas tišine, ki vam je govoril…
Ta popolni mir in ravnovesje je normalno stanje človeka. Človek se čuti popolnoma srečnega, ker noče absolutno ničesar.
Šele ko smo popolnoma brez hotenja uveljavili samega sebe, v popolnem notranjem miru in popolni notranji uravnovešenosti, se mora naše življenje oblikovati po željah. Tega miru pa seveda nikoli ne moremo izsiliti. Cilj naših vaj za koncentracijo torej ni, da bi izsilili ta mir, temveč, da bi se sistematično poglabljali na podlagi spoznanih resnic. Potem ko pri svoji koncentracijski vaji tako poslušate glas tišine, da čutite, da vas ta glas popolnoma prešinja, premišljujte z zaprtimi očmi dalje:
SEM MIREN – VSE DIHA BREZMEJNO HARMONIJO, MIR, SPROSTITEV IN TIŠINO – VSE JE NAPREJ DOLOČENO IN NIHČE TEGA NE MORE SPREMENITI – NAJ SE TOREJ IZPOLNI, KAR JE ŽE DOLOČENO – SEM BREZMEJNO MIREN – VSE KAR SE DOGAJA, PA JE TUDI MODRO IN DOBO TER SLUŽI LE IZPOPOLNITVI IN IZBOLJŠANJU ŽIVLJENJA – VSE, KAR SE DOGAJA IMA SVOJ DOLOČEN SMISEL IN SMOTER TER SLUŽI BREZ IZJEME IZPOLNITVI ŽELJA – VSE, KAR SE DOGAJA, VODI VSELEJ LE K GLOBJEMU SPOZNANJU PRAVE BITI – ZATO SEM SREČEN, MIREN, GOTOV, ZADOVOLJEN, VESEL.
Pri teh vajah ne smete zaspati. Vse se mora goditi zavestno. Če vajo pravilno izvajate, dosežete stanje, ko napol bedite, napol spite in z največjo lahkoto premišljujete o tistem, kar ste sklenili misliti. Seveda se morate prej na pamet naučiti predpisane stavke.
Te vaje za umiritev in razmišljanje lahko časovno poljubno dolgo raztegnete. Vsekakor jih morate izvajati nekaj mesecev najmanj dvakrat na dan, to je zvečer, preden zaspite in navsezgodaj, takoj, ko se zbudite. Notranji mir, ki iz tega izvira in brezbrižnost do prihodnosti vam mora preiti v navado.
Vsekakor pa se morate za vse vaše nadaljnje življenje navaditi, da premišljujete o teh mislih zvečer tako dolgo, da z njimi zaspite.
Vsaka stvar nam dela težave samo tako dolgo, dokler nam ne postane navada. Ko pa se to zgodi, jo opravljamo brez truda in avtomatično, da, povzroča nam celo napor, če jo hočemo opustiti.
